Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 20.03.2019
Title: prosilec - Študentska organizacija Slovenije
Number: 090-36/2019
Category: Varstvo nadzornega postopka, Stroški
Status: Returned to readjudication (on a case)


POVZETEK:

V obravnavani zadevi je organ prosilcu omogočil delni dostop do šestih letnih poročil neposrednih in posrednih porabnikov sredstev organa, ki so bila v letu 2018 oddana skladno s Pravilnikom o namenski in gospodarni porabi sredstev organa in njenih organizacijskih enot, v preostalem delu, glede dostopa do 50 letnih poročil, pa se je organ skliceval na obstoj izjeme po drugem odstavku 5.a člena ZDIJZ. Organ je zaračunal tudi stroške posredovanja informacij javnega značaja. Prosilec se je pritožil zaradi zavrnitve dostopa do 50 letnih poročil in glede stroškov. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da izjema po drugem odstavku 5.a člena ZDIJZ ni podana, saj med »drug nadzorni organ, specializiran za finančni nadzor« ni mogoče uvrstiti Nadzorne komisije ŠOS. IP je odločil, da gre za organ znotraj organa, ki izvaja »splošen« nadzor nad delovanjem organa, v okviru katerega sodi tudi posredni in neposredni nadzor namenske in gospodarne porabe. Vendar pa tovrstni nadzor ne pomeni oblastne, javnopravne naloge »finančnega nadzora« nad delovanjem organa v smislu drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ. Iz pravnih podlag delovanja Nadzorne komisije ŠOS tudi ne izhaja, da bi bila komisija »specializirana za finančni nadzor«, prav tako ni opredeljen sam postopek nadzora, ki bi omogočal ugotavljanje, da je »nadzorni postopek še v teku«. IP je zahtevo  glede dostopa do 50 letnih poročil vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje.  IP je ugodil tudi pritožbi glede stroškov, saj je ugotovil, da organ v obravnavanem primeru ni zadostil zakonski predpostavki iz tretjega odstavka 36. člena ZDIJZ, saj prosilca predhodno ni opozoril na plačilo stroškov, zato ni upravičen zaračunati stroškov.  

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-36/2019/2

Datum: 20. 3. 2019

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06– uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), prvega odstavka 252. člena in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 24. 1. 2019,    (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo z dne 18. 1. 2019, št. ŠOS-2019-7-IJZ, Študentske organizacije Slovenije, Dunajska cesta 51, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 24. 2019 se ugodi in se odločba Študentske organizacije Slovenije z dne 18. 2019, št. ŠOS-2019-7-IJZ, v drugi točki izreka odpravi ter se zadeva v tem delu vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zahtevi odločiti najpozneje v 30 - tih dneh od prejema te odločbe.
  1. Tretja točka izreka odločbe Študentske organizacije Slovenije z dne 18. 1. 2019, št. ŠOS-2019-7-IJZ se odpravi.
  1. V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

Prosilec je dne 17. 12. 2018 po elektronski poti na organ vložil zahtevo na podlagi ZDIJZ, in sicer je zahteval, da mu organ na elektronski naslov posreduje vsa letna poročila neposrednih in posrednih porabnikov sredstev organa, ki so bila v letu 2018 oddana skladno s Pravilnikom o namenski in gospodarni porabi sredstev organa in njenih organizacijskih enot.

 

Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo z dne 18. 1. 2019, št. ŠOS-2019-7-IJZ, s katero je v prvi točki izreka odločbe zahtevi delno ugodil tako, da je prosilcu omogočil delni dostop do letnih poročil neposrednih in posrednih porabnikov sredstev organa, ki so bila v letu 2018 oddana skladno s Pravilnikom o namenski in gospodarni porabi sredstev organa in njenih organizacijskih enot, na način, da se prekrijejo osebni podatki, razen osebnega imena, funkcije in podpisa zastopnika neposrednih ali posrednih porabnikov sredstev organa, za naslednje porabnike sredstev organa:

  • Notranjski študentski klub;
  • Društvo študentov Brežice;
  • Klub študentov šmarske regije in Obsotelja;
  • Klub goriških študentov;
  • Klub radovljiških študentov;
  • Klub ormoških študentov.

V drugi točki izreka odločbe je organ odločil, da se zahteva prosilca z dne 17. 12. 2018 v preostalem delu zavrne. V tretji točki izreka odločbe je organ odločil, da je prosilec v roku 8 dni od vročitve odločbe, dolžan organu - Študentski organizaciji Slovenije, Dunajska cesta 51, 1000 Ljubljana, IBAN: SI56 3300 0000 5147 684, referenca: Sl 00 1-2019, SVVIFT/BIC: HAABSI22, koda namena: OTHR, namen plačila: STROŠKI - ZDIJZ, plačati stroške postopka za dostop do informacij javnega značaja, v znesku 79,53 EUR.

V obrazložitvi odločbe je organ ugotovil, da so v skladu s Pravilnikom o namenski in gospodami porabi sredstev ŠOS in njenih organizacijskih oblik neposredni porabniki sredstev ŠOS, ki so oddali letno poročilo v letu 2018, naslednje pravne osebe:

  1.             Študentska organizacija Slovenije;
  2. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani;
  3. Študentska organizacija Univerze v Mariboru;
  4. Študentska organizacija Univerze na Primorskem;
  5.             Zveza Študentskih klubov Slovenije;
  6. Študentski klub Kamnik;
  7. Klub študentov občine Piran;
  8. Klub študentov Kranj;
  9. Klub škofjeloških študentov;
  10.  Klub izolskih študentov in dijakov
  11. Klub goriških študentov;
  12. Klub študentov občine Koper;
  13. Klub študentov Sežana;
  14. Klub radovljiških študentov;
  15. Društvo novomeških študentov;
  16. Klub jeseniških študentov;
  17. Klub študentov Dravinjske doline;
  18. Klub idrijskih študentov;
  19. Klub tolminskih študentov;
  20. Klub ajdovskih študentov in dijakov;
  21. Klub vrhniških študentov;
  22. Klub zasavskih študentov;
  23. Šaleški študentski klub;
  24. Društvo študentov Brežice;
  25. Klub belokranjskih študentov;
  26. Notranjski študentski klub;
  27. Klub ptujskih študentov;
  28. Klub litijskih in šmarskih študentov;
  29. Klub koroških študentov;
  30. Klub kočevskih študentov;
  31. Klub študentov občin Postojna in Pivka;
  32. Študentski klub GROŠ;
  33. Klub študentov občine Trebnje;
  34. Ribniški študentski klub;
  35. Študentski klub Žalec
  36. Klub študentov Ilirska Bistrica;
  37. Klub logaških študentov;
  38. Klub posavskih študentov;
  39. Klub tržiških študentov;
  40. Klub študentov Slovenska Bistrica;
  41.  Klub študentska organizacija Hrastnik;
  42. Klub prekmurskih študentov;
  43. Klub študentov šmarske regije in Obsotelja;
  44. Prleški študentski klub;
  45. Študentski« klub mladih Šentjur;
  46. Klub študentov Lendava;
  47. Klub zgornjesavinjskih študentov;
  48. Klub mariborskih študentov;
  49. Klub trboveljskih študentov;
  50. Laški akademski klub;
  51. Študentski klub Slovenskih goric;
  52. Klub ormoških študentov;
  53. Klub študentov občine Celje;
  54. Študentski klub Sevnica
  55. Študentsko – mladinski klub Klinka;
  56. Klub študentov Ruš, Selnice in Lovrenca.

Organ je nadalje navedel, da je v enajsti alineji prvega odstavka 4. člena Zakona o skupnosti študentov (ZSkuS) določeno, da se v temeljnem aktu Študentske organizacije Slovenije opredelijo viri materialnih sredstev in način nadzora nad razpolaganjem s sredstvi. Študentska organizacija Slovenije je na podlagi navedenega sprejela svoj temeljni akt - Študentsko ustavo, na njeni podlagi pa Pravilnik o Nadzorni komisiji Študentske organizacije Slovenije (PraNK-2) in Pravilnik o namenski in gospodarni porabi sredstev Študentske organizacije Slovenije in njenih organizacijskih oblik, z dne 11. 2. 2016 (v nadaljevanju: Pravilnik). Po 23. členu Pravilnika nadzor nad namensko in gospodarno porabo sredstev pri neposrednih porabnikih izvaja nadzorna komisija. Po 2. členu Pravilnika se kot namenska poraba sredstev šteje poraba sredstev, ki pomeni odhodke ali stroške, vezane na izvajanje dejavnosti področij, ki jih opredeljuje ZSkuS; za gospodarno rabo sredstev pa šteje poraba, ki temelji na upoštevanju pravil, določenih s Pravilnikom in drugimi akti, ki za posamezne porabnike opredeljuje finančno poslovanje. Po drugem odstavku 4. člena Pravilnika se gospodarna raba sredstev zagotavlja zlasti z izvrševanjem rednega nadzora finančnega poslovanja porabnikov ter z jasnimi pravili poslovanja in vodenja poslovnih knjig, ki jih ŠOS in njene OO sprejmejo v skladu s Študentsko ustavo, izvajanjem razpisov in ostalimi zahtevami iz omenjene določbe. Po četrtem odstavku 4. člena Pravilnika gospodarno porabo neposrednih uporabnikov ugotavlja Nadzorna komisija ŠOS, v skladu z določbami Pravilnika, gospodarno porabo posrednih uporabnikov pa ugotavljajo nadzorni organi neposrednih porabnikov ob smiselni uporabi Pravilnika. Poglavje »II. Finančno poslovanje« Pravilnika nato v določbah od 7. do 23. člena Pravilnika natančno predpisuje zahteve in pravila poslovanja neposrednih uporabnikov. Po določbi 26. člena Pravilnika nadzor na gospodarno in namensko porabo sredstev pri neposrednih uporabnikih izvaja Nadzorna komisija s posrednim in neposrednim nadzorom. Po določbi 27. člena Pravilnika se posredni nadzor pri neposrednih porabnikih izvršuje prek obravnave letnih in izrednih poročil. Nadzorna komisija po preučitvi letnih poročil neposrednih uporabnikov ukrepa skladno s 37. in 38. členom Pravilnika, v kolikor pa nobenih nepravilnosti ne ugotovi, pa letno poročilo sprejme s sklepom. Generalni sekretar, ki je po določbi 31. člena Pravilnika pristojen za evidenco in hrambo letnih poročil, na podlagi stanja evidence in pojasnila Nadzorne komisije kot nadzornega organa ugotavlja, da je Nadzorna komisija nadzorni postopek - posrednega nadzora za leto 2017 zaključila za sledeče porabnike sredstev ŠOS:

  • Notranjski študentski klub;
  • Društvo študentov Brežice;
  • Klub študentov šmarske regije in Obsotelja;
  • Klub goriških študentov;
  • Klub radovljiških študentov;
  • Klub ormoških študentov;

medtem, ko za ostale neposredne porabnike, postopkov do dne izdaje te odločbe še ni zaključila. Letna poročila posrednih porabnikov sredstev organa so po določbi 4. člena Pravilnika vključena kot priloge k letnim poročilom neposrednih porabnikov sredstev ŠOS. V drugem odstavku 5.a člena ZDIJZ je določeno, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije ali njeno ponovno uporabo, če se zahteva nanaša na podatek, ki je pridobljen ali sestavljen zaradi nadzornega postopka, ki ga v skladu z zakonom vodi Banka Slovenije, organ, pristojen za nadzor trga vrednostnih papirjev ali zavarovalniški nadzor, ali drug nadzorni organ, specializiran za finančni nadzor, če je nadzorni postopek še v teku. Ker iz predhodno citiranih pravnih podlag organa izhaja, da Nadzorna komisija pred sprejetjem letnega poročila vrši posredni finančni nadzor nad porabniki sredstev ŠOS, ta nadzorni postopek pa do trenutka izdaje te odločbe (razen za šest predhodno naštetih neposrednih porabnikov) še ni zaključen, je bilo zahtevo prosilca (ko zahteva tudi letna poročila, ki jih Nadzorna komisija še ni preučila in v smislu popolnosti sprejela), po določbi 5.a člena ZDIJZ, treba zavrniti. Organ je skladno s 7. členom ZDIJZ prosilcu delno ugodil in mu omogočil vpogled v informacije, ki glede na določbo 5.a člena ZDIZ niso izvzete in so sposobne za posredovanje. Organ je v skladu s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) in Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), prekril osebne podatke (osebno ime, e-poštni naslov, telefonsko številko in druge podatke, iz katerih je možno individualizirati osebo) oseb, ki so navedene v letnih poročilih, razen osebnega imena, funkcije in podpisa zastopnikov neposrednih in posrednih porabnikov sredstev ŠOS. Organ je nadalje navedel, da je prosilec zahteval, da se mu informacije posredujejo na njegov elektronski naslov. Velikost datoteke presega možnost pošiljanja po elektronski pošti, zato se prosilcu dokumentacija v elektronski obliki izroči na USB ključku, ki se nahaja v prilogi. Organ je s sklicevanjem na drugi odstavek 24. člena ZDIJZ ter 16. in 17. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uredba) navedel, da je prosilcu dostavil dokumentacijo v obsegu 508 strani formata A4, in sicer v elektronski obliki na USB ključku. Zaradi izvedbe postopka delnega dostopa je moral organ zahtevano dokumentacijo natisniti oziroma fotokopirati, ustrezno izločiti (t.j. prekriti) informacije, ki so opredeljene kot izjeme od načela prostega dostopa ter nato vse pretvoriti iz fizične v elektronsko obliko. V skladu s 1. točko 17. člena Uredbe je cena fotokopije ali tiskanega formata A4 0,06 EUR; kar glede na prej opredeljen obseg dokumentacije 508 strani znese 30,48 EUR. V skladu z 10. točko 17. člena Uredbe je cena pretvorbe ene strani dokumenta formata A4 iz fizične v elektronsko obliko 0,08 EUR; kar glede na prej opredeljen obseg dokumentacije 508 strani znese 40,64 EUR. V skladu z 9. točko 17. člena Uredbe je cena elektronskega zapisa na USB ključku cena, po katerem je USB ključek organ nabavil; v kar glede na prej opredeljen obseg dokumentacije 508 strani, znese 8,41 EUR. Stroški postopka se tako odmerijo v skupni višini 79,53 EUR. Organ ni zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost. Skladno z 18. členom Uredbe je organ določil tudi rok, v katerem mora prosilec plačati stroške posredovanja informacij, in sicer v roku 8 dni na račun organa.

Zoper zgoraj navedeno odločbo je prosilec vložil pritožbo z dne 24. 1. 2019, v kateri je povzel odločitev organa in navedel, se ne strinja z odločitvijo organa iz več vidikov. Primarno ugovarja odločitvi organa, da je podana izjema po 5.a členu ZDIJZ, ker naj bi z izjemo šestih letnih poročil, v preostalem delu Nadzorna komisija ŠOS še vedno obravnavala letna poročila, zaradi česar so ta izvzete iz postopkov za posredovanje informacij javnega značaja. Prosilec je navedel, da organ izpodbijani odločbi ni priložil ustreznih sklepov ali kakršnihkoli drugih dokumentov, ki bi dokazovali, da so dokumenti v postopkih, ki jih opisuje organ. Ti dokumenti niso niti objavljeni na spletnih straneh organa. Poleg tega prosilec v prvotni zahtevi ni zahteval potrjenih poročil, pač pa poročila, ki so na ŠOS prispela na podlagi Pravilnika o namenski in gospodarni porabi sredstev ŠOS. Vpogled v te dokumente podrobno razkriva porabo 11.000.000 evrov posrednih in neposrednih proračunskih sredstev. Čeprav je organ oseba javnega prava, ti dokumenti niso javno objavljeni, zato javnost ni ustrezno obveščena o delovanju študentskih organizacij in težko presoja gospodarnost porabe sredstev. Poleg tega organ samega sebe opredeljuje kot osebo zasebnega prava in ne spoštuje javnopravne zakonodaje (npr. določil Zakona o javnih financah). V odločbi se organ sklicuje na to, da naj bi Nadzorna komisija ŠOS delovala kot specializiran organ za finančni nadzor. Nadzorno komisijo ŠOS sestavljajo posamezniki, ki jih na položaj imenujejo izvoljeni organi ŠOS, svojo funkcijo pa opravljajo neprofesionalno (Nadzorna komisija nima redno zaposlenih nadzornikov). Izhajajoč iz poznavanja sistema samoupravnega študentskega organiziranja, ni mogoče trditi, da Nadzorni komisiji pripada možnost, da na podlagi 5a. člena ZDJIZ zavrne dostop do zahtevane informacije. Dokumenti tudi razkrivajo stanje pred pregledom Nadzorne komisije, kar je izredno pomembno z vidika presojanja delovanja te komisije, saj se lahko na podlagi originalne vsebine dokumentov in nato sprejetih dokumentov ob zaključku postopka Nadzorne komisije presoja, kako (ne)učinkovito Nadzorna komisija uveljavlja določbe Pravilnika o namenski in gospodarni porabi sredstev ŠOS oz. Zakona o skupnosti študentov (ZSkuS). Prosilec meni, da je zato razkritje dokumentov, ne glede na morebitne postopke Nadzorne komisije, v javnem interesu, kar ureja 2. odstavek 6. člena ZDJIZ, ki predvideva izjeme pri zavrnitvi dostopa do informacij javnega značaja. Prosilec se nadalje ne strinja z višino stroškov. Organ trdi, da je moral v zahtevi dokumente natisniti, prikriti določene podatke zaradi izvedbe delnega dostopa ter vnovič kopirati v elektronsko obliko (skeniranje). Zaradi obsežnosti gradiva je pri tem prišlo tudi do zgoraj navedenih stroškov. Organ v poslani dokumentaciji trdi, da so stroški nastali zaradi potrebe tiskanja in nato skeniranja-vseh poročil in pri tem nikoli ni navedel, da je to potrebno zaradi objektivnih okoliščin (npr. ker dokumentacija obstaja v izključno fizični obliki). Prosilec sklepa, da je organ že v izhodišču razpolagal s celotno dokumentacijo v elektronski obliki. Dejstvo, da je dokumentacija obstajala v elektronski obliki, pomeni, da so bila organu na voljo ustrezna tehnologija oz. programska sredstva, ki omogočajo brisanje osebnih podatkov oz. pripravo gradiva za delni dostop brez potrebe po kopiranju in fizičnem posegu v dokumente. Najpogosteje uporabljene oblike shranjevanja dokumentov (doc, PDF, itn.) namreč omogočajo posege v dokumentacijo, ki omogoča izbris podatkov. V programih, kot je Microsoft Word, je takšne spremembe mogoče delati neposredno v dokumentu (delni dostop bi torej omogočili preprosto funkcijo brisanja občutljivih informacij, ki se jo lahko izvrši z označevanjem teksta in uporabo tipke »backspace«), medtem ko programi, kot je Adobe Acrobat, omogočajo naknadno urejanje informacij s posebej za to namenjenim programskim orodjem, t.i. »redacting tool«, ki omogoča naknadno prikritje občutljivih informacij. Dostop do tega orodja je preprost in intuitiven. Po odprtju programa se odpre zavihek »orodja« (ang. »tools«), kjer se nahaja orodje »redigiraj« (ang. »redacting tool«). Po kliku na to orodje je možno prikrivati informacije v celotnem PDF dokumentu. Obstajajo tudi druga alternativna programska orodja, ki omogočajo zatemnitev podatkov v dokumentih, ki obstajajo v obliki PDF (npr. seznam več različnih brezplačnih programov: https: / /pdf.wondershare .com /top-pdf-softvvare/free-redaction- software.html?utm campaign=acrobat&utm medium=quora&utm source=pdf-media). Če bi se organ poslužil teh orodij, ki so mimogrede prosto dostopna na svetovnem spletu, bi lahko zagotovil delni dostop do celotnega gradiva brez stroškov kopiranja in skeniranja več tisoč strani dokumentacije. Nameščanje in uporaba takšnih programov je nezahtevna in dovolj intuitivna tudi za manj vešče uporabnike. Prosilec meni, da odsotnost uporabe teh tehnologij ni njegov problem, temveč organov, ki mora po zakonu posredovati dokumente v zaprošeni elektronski obliki. Organ je tudi navedel, da je pri posredovanju informacij po elektronski poti nastal strošek 8,41 evra za USB ključek, na katerega so dali vse informacije. Prosilec ponovno ugotavlja, da na spletu obstaja več ponudnikov brezplačnega prenosa podatkov (npr. Wetransfer). Uporaba njihovih storitev bi organu privarčevala strošek kupovanja USB ključka. Prosilec opozarja, da odsotnost uporabe teh tehnologij oz. možnosti ni problem prosilca, temveč organa, ki mora po zakonu posredovati dokumente v zaprošeni elektronski obliki. Prosilec nadalje še navaja, da je problematičen sam način obveščanja o obračunanih stroških. Organ je preprosto izdal odločbo, v kateri poleg posredovanih informacij od prosilca terja poplačilo stroškov. Prosilec je ob tem opozoril na odločbo IP z dne 28.12.2018 št. 090- 264/2018/8, kjer je IP jasno zapisal in poudaril, da »organ stroške »lahko« zaračuna, ni pa dolžan, kar pomeni da mora organ prosilca na plačilo stroškov še vedno predhodno opozoriti, če mu bo stroške zaračunal. Določba tretjega odstavka 36. člena ZDJIZ se ni spremenila, je pa bistvenega pomena za to, da si prosilec, še preden mu organ posreduje zahtevane informacije lahko premisli, ko izve, da mu organ za posredovanje namerava zaračunati stroške«. Na podlagi te argumentacije je IP zavrnil del odločbe, ki je od prosilca zahteval plačilo stroškov. Glede na to, da gre v tem primeru za isto dilemo oz. isto nepravilno postopanje organa, pričakuje, da bo IP odločil enako tudi v tem primeru. Izhajajoč iz zgornjih navedb se prosilec pritožuje zoper sledeče dele odločbe: Prvič, zoper odločitev organa, da omogoči dostop do zgolj šestih poročil izmed 56 organov, ki so oddali poročila skladno s Pravilnikom o namenski in gospodarski porabi sredstev ŠOS. Pritožbo utemeljuje z dvomom, da Nadzorna komisija vodi opisane postopke, saj organ prosilca v odločbi ni seznanil z ustreznimi sklepi Nadzorne komisije, le-teh pa tudi ni objavljenih na spletni strani organa. Poleg tega trdi, da Nadzorna komisija ne deluje kot profesionalni nadzorni organ. Najpomembnejši ugovor pa je, da razkritje informacij predstavlja javni interes, saj se prav na podlagi teh dokumentov lahko presoja učinkovitost delovanja Nadzorne komisije. Drugič se pritožuje zoper odločitev organa, da zaračuna stroške. Meni, da so bili stroški za posredovanje informacij javnega značaja zaračunani nepotrebno, nesorazmerno in posledično neupravičeno glede na načine, ki so bili organu na voljo za prikrivanje občutljivih podatkov oz. posredovanje velikih datotek preko svetovnega spleta. Hkrati ga organ ni ustrezno obvestil o nastanku teh stroškov, zato kot prosilec ni mogel uveljavljati svojih pravic v skladu z ZDJIZ.

 

Organ je pritožbo odstopil v reševanje IP, z dopisom št. ŠOS-2019-11-IJZ z dne 4. 2. 2019, v katerem je ugotovil, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena s strani upravičene osebe.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP primarno poudarja, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

IP ugotavlja, da se prosilec pritožuje zaradi zavrnitve dostopa do 50 letnih poročil, ki so jih oddali neposredni in posredni porabniki sredstev organa, v letu 2018, skladno s Pravilnikom o namenski in gospodarni porabi sredstev organa in njenih organizacijskih enot ter zoper stroške posredovanja informacij javnega značaja. To pomeni, da je odločitev organa glede delnega dostopa do letnih poročil, oddanih v letu 2018, naslednjih porabnikov sredstev organa: Notranjski študentski klub; Društvo študentov Brežice; Klub študentov šmarske regije in Obsotelja; Klub goriških študentov; Klub radovljiških študentov; Klub ormoških študentov, dokončna in pravnomočna.

 

IP je v nadaljevanju presojal, ali je podana izjema iz drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ, na katero se je pri zavrnitvi dostopa do zahtevanih informacij v drugi točki izreka izpodbijane odločbe skliceval organ.

 

IP poudarja, da gre za izjemo, s katero se varuje izvedba nadzorstvenih postopkov s strani nadzornih organov. Kot izhaja iz navedene določbe, ki v okvir »nadzornih organov« izrecno navaja Banko Slovenije, organ, pristojen za nadzor trga vrednostnih papirjev ali zavarovalniški nadzor, je zakonodajalec nadzorne postopke, ki jih je želel varovati, vezal na institucije, ki opravljajo oblastne, javnopravne naloge na področju finančnega nadzora. Zakonodajalec je sicer z navedbo »ali drug nadzorni organ, specializiran za finančni nadzor« dopustil možnost, da se v okviru te izjeme varujejo tudi drugi »nadzorni postopki, ki niso našteti, če gre za »organe«, ki izpolnjujejo pogoj, da so »specializirani za finančni nadzor«, v smislu drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ. Glede na to, da je treba izjeme od prostega dostopa razlagati ozko in pri tem izhajati iz namena določbe, ki je usmerjena v tri ključne tudi Evropsko priznane finančne regulatorje, po oceni IP ni nobenega dvoma, da je izjemo iz drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ mogoče uporabiti le za tiste nadzorne organe, ki opravljajo oblastne, javnopravne naloge na področju finančnega nadzora in da gre za »organ«. Tako je IP je v svoji praksi v odločbi št.: 090-5/2017/11 z dne 2. 3. 2017 zavzel stališče, da Računsko sodišče sodi med »druge nadzorne organe, pristojne za finančni nadzor«, ki jih omenja ZDIJZ v drugem odstavku 5.a člena. Nikakor pa med »drug nadzorni organ, specializiran za finančni nadzor« ni mogoče uvrstiti Nadzorne komisije ŠOS, saj po oceni IP ne ustreza pogojem izjeme po drugem odstavku 5. a člena ZDIJZ. Kot je pojasnil že organ, je Nadzorna komisija ŠOS ustanovljena na podlagi Pravilnika o nadzorni komisiji ŠOS, sprejetega na podlagi Študentske ustave. Gre torej za interni organ ŠOS-a, ki na prvi stopnji izvaja nadzor nad poslovanjem, delovanjem in skladnostjo splošnih pravnih aktov predstavniških organov in organov ŠOS in ter organizacijskih oblik ŠOS, v skladu z akti ŠOS ter opravlja druge naloge, določene s tem pravilnikom (2. člen PraNK-2). To pomeni, da gre za organ znotraj organa, ki izvaja »splošen« nadzor nad delovanjem organa, v okviru katerega sodi tudi posredni in neposredni nadzor namenske in gospodarne porabe. Vendar pa tovrstni nadzor ne pomeni oblastne, javnopravne naloge »finančnega nadzora« nad delovanjem organa v smislu drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ. Iz pravnih podlag delovanja Nadzorne komisije ŠOS tudi ne izhaja, da bi bila komisija »specializirana za finančni nadzor«, prav tako ni opredeljen sam postopek nadzora, ki bi omogočal ugotavljanje, da je »nadzorni postopek še v teku«. Vse navedeno izhaja tudi iz sklepa Upravnega sodišča št. III U 223/2013 z dne 15. 7. 2013[1], v katerem je sodišče navedlo: »Iz določb ZSkuS in niti iz določb ŠU-1 ne izhaja, da Nadzorstvena komisija v okviru delovanja Študentske organizacije Slovenije pri nadziranju organizacijskih oblik ŠOS na prvi stopnji in v primeru pritožbe razsodišče na drugi stopnji, sprejemata sklepe po pravilih določenih v Zakonu o splošnem upravnem postopku. V zadevah nadzora pri delovanju organizacijskih oblik ŠOS pa tudi ne gre za oblastno odločanje nosilca javnih pooblastil«…ter »odločba je bila izdana v zadevi nadzora nad njegovim delovanjem v okviru ŠOS, torej v zadevi, ki po povedanem ne sodi med druge javnopravne, enostranske, oblastvene posamične akte, izdane v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika«. Slednje še dodatno pritrjuje ugotovitvi IP, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o nadzornem postopku, ki bi bil deležen posebnega varstva in s tem izjemo po drugem odstavku 5.a člena ZDIJZ. Poleg tega pa so v obravnavanem primeru predmet zahteve letna poročila neposrednih in posrednih porabnikov sredstev organa, v letu 2018, s katerimi organ razpolaga, skladno s Pravilnikom o namenski in gospodarni porabi sredstev organa in njenih organizacijskih oblik, zato jih ni mogoče obravnavati kot »podatek, ki je pridobljen ali sestavljen zaradi nadzornega postopka«, kar je prav tako pogoj za obstoj zatrjevane izjeme. Ker v obravnavanem primeru po oceni IP zahtevane informacije niso predmet nadzornega postopka pri organu, ki bi sodil v okvir zatrjevane izjeme, se IP ni spuščal v presojo, ali je nadzorni postopek še v teku. Glede na vse navedeno IP zaključuje, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev dostopa po drugem odstavku 5. a člena ZDIJZ, kar pomeni, da je organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabil materialno pravo.

 

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, ki razpolaga z zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z zahtevano dokumentacijo.

 

V ponovljenem postopku bo moral organ izvesti ugotovitveni postopek, v katerem bo moral najprej opredeliti dokumente, ki so predmet zahteve (dostopa do 50 letnih poročil, ki so jih oddali neposredni in posredni porabniki sredstev organa, v letu 2018), in sicer na način »popisa« vseh dokumentov oz. se opredeliti do vsakega izmed teh dokumentov posebej, da bo jasno razvidno, kateri dokumenti so predmet presoje, skupaj z vsemi morebitnimi prilogami. Nadalje bo moral organ ugotoviti, ali zahtevane informacije vsebujejo katero od izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ob tem mora organ slediti odločitvi IP, da izjema po drugem odstavku 5.a člena ZDIJZ v obravnavanem primeru ni podana. V primeru obstoja katere druge izjeme mora organ natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije (npr. v letnem poročilu .., na strani..., itd. se prekrije… ), na podlagi katere izjeme in jo tudi utemeljiti. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe. V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni posamezni dokumenti, ki so predmet presoje in navedba, v katerem delu se dostop zavrne oziroma se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ.

 

Na podlagi navedenega IP zaključuje, da je pritožba zoper drugo točko izreka izpodbijane odločbe utemeljena. IP je zato pritožbi v tem delu ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo v drugo točki izreka odpravil ter zadevo v tem delu vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

 

Nadalje je IP preizkusil pravilnost in utemeljenost zaračunanih stroškov dostopa do zahtevanih informacij javnega značaja, o čemer je organ odločil v tretji točki izreka izpodbijane odločbe. Z vpogledom v spis zadeve, ki ga je organ predložil pri odstopu pritožbe ter na podlagi pritožbenih navedb je sporno vprašanje, ali bi moral organ prosilca opozoriti na plačilo stroškov že pred izdajo izpodbijane odločbe.

 

Nobenega dvoma ni, da lahko organ v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZDIJZ prosilcu zaračuna stroške posredovanja zahtevane informacije, torej za posredovanje prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa zahtevane informacije, vendar le v primeru, če pri tem izpolni oziroma zadosti vsem zakonskim določbam, ki urejajo zaračunljivost stroškov posredovanja informacij. Tako v prvem odstavku 36. člena ZDIJZ določa, da mora vsak organ v svojem katalogu informacij javnega značaja objaviti stroškovnik iz 35. člena ZDIJZ ter ga dati na vpogled vsakemu prosilcu. Hkrati je glede na tretji odstavek 36. člena ZDIJZ organ dolžan prosilca opozoriti na plačilo stroškov in, če prosilec to zahteva, prosilcu vnaprej sporočiti višino stroškov, ki mu jih bo zaračunal za posredovanje informacij. Sam način zaračunavanja stroškov oziroma stroške, ki jih organ lahko zaračuna, pa v skladu z določbo drugega odstavka 35. člena ureja Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/16; v nadaljevanju Uredba). Ob upoštevanju navedenih določb je vsebinska presoja pritožbe zoper odločitev o stroških v postopku po ZDIJZ torej dvostopenjska. Primarno je treba ugotoviti, ali je organ zadostil zahtevam glede objave stroškovnika ter ali je organ prosilca opozoril na plačilo stroškov. Šele ob navedenih predpostavkah, ki morajo biti podane kumulativno, je na vrsti presoja utemeljenosti same višine stroškov. V zvezi z navedenim je treba opozoriti, da je stroškovnik za zaračunavanje stroškov dostopa do informacij javnega značaja določen enotno, pri čemer so pravila zaračunavanja natančno določena v Uredbi, ki je javno objavljena in dostopna, zaradi česar ima prosilec višino in način zaračunavanja stroškov vedno možnost preveriti. IP je ugotovil, da ima organ na svoji spletni strani povezavo na veljavno in javno dostopno Uredbo, kar pomeni, da se je prosilec sicer lahko seznanil z veljavnim stroškovnikom dostopa do informacij javnega značaja. Vendar pa, glede na to, da organ stroške »lahko« zaračuna, ni pa dolžan, to pomeni, da mora organ prosilca na plačilo stroškov še vedno predhodno opozoriti, če mu bo stroške zaračunal. Določba tretjega odstavka 36. člena ZDIJZ se ni spremenila, je pa bistvenega pomena za to, da si prosilec, še preden mu organ posreduje zahtevane informacije, lahko premisli, ko izve, da mu organ za posredovanje namerava zaračunati stroške. Navsezadnje ima, glede na isto določbo ZDIJZ, prosilec tudi pravico zahtevati, da mu organ vnaprej sporoči višino stroškov, ki mu jih bo zaračunal za posredovanje informacij. Če prosilec ne ve, da mu organ namerava zaračunati stroške, niti nima razloga, da preveri, za kakšno višino stroškov gre.

 

Iz izpodbijane odločbe organa in ostale dokumentacije v spisu ter iz pritožbenih navedb prosilca izhaja, da organ pred izdajo izpodbijane odločbe, prosilca ni opozoril na plačilo stroškov. Prosilec tako ni imel možnosti, da se še pred izdajo izpodbijane odločbe odloči, da bo informacije zahteval v manjšem obsegu, drugi obliki (npr. vpogled), ali da jih sploh ne bo zahteval. Prav tako ni imel možnosti še pred prejemom izpodbijane odločbe pri organu poizvedeti o višini stroškov, ki jih namerava zaračunati organ. Glede na navedeno je IP ugotovil, da organ v obravnavanem primeru ni zadostil zakonski predpostavki iz tretjega odstavka 36. člena ZDIJZ, saj prosilca predhodno ni opozoril na plačilo stroškov. Na podlagi navedenega IP zaključuje, da je organ prosilcu zaračunal stroške posredovanja informacij javnega značaja v nasprotju z veljavnimi predpisi, zaradi česar organ ni upravičen zaračunati stroškov posredovanja informacij javnega značaja, opredeljenih v tretji točki izreka izpodbijane odločbe. Upoštevaje vse navedeno je IP pritožbi prosilca v tem delu ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP tretjo točko izreka izpodbijane odločbe v celoti odpravil.

 

Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/2010 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper prvo točko izreka te odločbe ni dovoljena pritožba niti upravni spor.

 

Zoper drugo točko izreka te odločbe ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] http://www.sodisce.si/usrs/odlocitve/2012032113068717/