Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 15.06.2020
Title: prosilec - Skupna uprava medobčinski inšpektorat in redarstvo
Number: 090-82/2020
Category: Ali gre za zlorabo pravice?, Kršitev postopka
Status: Returned to readjudication (on a case)


POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval potrdilo o opravljenem inšpektorskem izpitu za pomensko navedenega inšpektorja. Organ je zahtevo zavrnil, ker je navajal, da prosilec z navedenim potrdilom že razpolaga poleg tega pa je, glede na prosilčeva pretekla ravnanja v zvezi z osebnimi podatki pomensko navedenega inšpektorja zaključil, da je njegova zahteva šikanoznega značaja oziroma da prosilec z njo zlorablja pravico do dostopa do informacij javnega značaja. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je bila v postopku na prvi stopnji storjena absolutno bistvena kršitev pravil postopka, ker je o prosilčevi zahtevi za dostop do dokumenta odločala oseba, na katero se je zahtevani dokument nanašal in je bil tako prizadet videz nepristranskosti odločanja. IP je zato pritožbi ugodil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-82/2020/5

Datum: 16. 6. 2020

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju prosilec) z dne 5. 4. 2020, zoper odločbo Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Vrhnika, Brezovica, Dobova-Polhov Gradec, Gorenja vas- Poljane, Žiri, Log-Dragomer in Horjul, Cankarjev trg 4, 1360 Vrhnika, (v nadaljevanju organ), št. 020-4/2020-4 z dne 11. 2. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 5. 4. 2020 se ugodi, odločba Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Vrhnika, Brezovica, Dobova-Polhov Gradec, Gorenja vas- Poljane, Žiri, Log-Dragomer in Horjul, št. 020-4/2020-4 z dne 11. 2. 2020, se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o prosilčevi zahtevi z dne 25. 3. 2019 odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
  1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

 

OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilec je 25. 3. 2019 pri organu podal zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahteval kopijo potrdila o opravljenem inšpektorskem izpitu za inšpektorja višjega svetnika, …

 

Čez približno eno leto, 4. 3. 2020 je prosilec pri IP vložil pritožbo zaradi molka organa v zvezi z navedeno zahtevo po ZDIJZ, ki jo je IP obravnaval pod. opr. št. 0900-48/2020.

 

Po posredovanju IP v zadevi 900-48/2020, je organ v zvezi s prosilčevo zahtevo z dne 25. 3. 2020 izdal odločbo, št. 020-4/2020-4 z dne 11. 2. 2020, s katero je predmetno zahtevo v celoti zavrnil, na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, saj je presodil, da je prosilec z njo zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja oziroma da je zahteva šikanoznega značaja. Organ je najprej pojasnil, da je prosilec zahtevano potrdilo o opravljenem inšpektorskem izpitu prejel iz kadrovske mape … dne 05.11.2011, na Občini Vrhnika, v prostorih kadrovske službe. Prosilec je pridobljene osebne podatke in dokumente zlorabljal in prilagajal, z namenom žaljenja in blatenja inšpektorja …, kar izhaja tudi iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. P/74/201, s katero je bilo prosilcu naloženo plačilo odškodnine s pripadki v višin 5.975,04 evrov. Iz sodnega spisa nedvoumno izhaja, da je bil namen toženca - prosilca pridobiti listine z namenom zlorabe in vplivanja na inšpekcijske postopke. Organ je menil, da prosilec svojih pravic ne uporablja dobronamerno ter očitno zlorablja pravico dostopa do informacij javnega značaja. Namen prosilca ni dostop do zahtevanih informacij, temveč ponovno žaljenje in blatenje inšpektorja …. Sklicuje se na sodno prakso (sodba Upravnega sodišča RS št. UPRS sodba II U 214/2016, z dne 07.02.2017) in navaja, da so šikanozne tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd. Zato vsaka zahteva, ki je očitno šikanozna, že v osnovi pomeni tudi očitno zlorabo pravice, ki jo je treba presojati tako, kot izhaja to iz sodne prakse. Ker je prosilec navedene informacije že zlorabljal (kot izhaja iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča na Vrhniki), organ upravičeno ocenjuje, da je ponovna zahteva za dostop do informacij javnega značaja neutemeljena, saj je podana z namenom očitnega šikaniranja.

 

 

Prosilec je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo z dne 5. 4. 2020, v kateri je navajal, da je bila njegova zahteva z dne 25. 3. 2019 zavrnjena z ignoranco in da je gre za dejanje, ki se ga »tov, avtomehanik mag. uprave … na vse pretege izogiba«. Trdi, da zahtevanega dokumenta ni prejel ter da uradna oseba navaja laži, kar naj bi pomenilo hudo kršitev 18. člena, 19. in 22 člena ZDIJZ, saj je uradna oseba naklepno in z malomarnostjo ravnala v nasprotju s 23. členom ZDIJZ. Navaja, da njegova zahteva po izročitvi »erga omnes« dokumenta v zvezi z opravljanem dela javnega uslužbenca, ni šikanozna, kar je jasno vsakemu z razumno pametjo. Dalje navaja, da se je bilo na ta način mogoče izogniti odgovornosti v totalitarni skupnosti SFRJ, kjer so prav pripadniki prvorazredne teroristične skupine UDBE imeli posebna pooblastila. V nadaljevanju podaja navedbe v zvezi z inšpekcijskih postopkom, ki ga je vodila uradna oseba glede dvoriščnega nadstreška. Navaja, da je »Tov. …« vodil postopek, za katerega ni imel pooblastil, kar dokazuje v Uradnem listu RS, št. 8/99 objavljen Odlok o občinskih cestah. Postopek je vodil torej politično naklepoma (predstavnik politične stranke SD), malomarno, da bi svojemu prijatelju pridobil korist, pri tem pa je postopek za svojega prijatelja zavrgel (zidanje celo zahtevnega objekta garaže na občinsko cesto brez vsakršnih soglasij in gradbenih dovoljenj). Tov… seveda ni izpolnjeval zakonske zahtev o izobrazbi inšpektorja, torej je bil popolnoma nekompetenten za postopek, ki ga je vodil zaradi dvoriščnega nadstreška. Ko je bil kot redar organa v svojih naklepnih protizakonitih dejanjih razkrinkan, je hotel zaključiti poklicno pot z dvojnim štetjem delovnih let, kar je bilo seveda možno samo izbrancem prvo razrednikom UDBE. Pojasnjuje, da je oškodovanec sprožil pregon na specializiranem tožilstvu RS in posebnem oddelku za pregon terorističnih organizacij EU, prav tako je Ustavno sodišče RS tov…. onemogočilo dvojno štetje delovne dobe, ki jo je hotel uveljaviti. Uradni dokumenti s svojo izvirnostjo in originalnostjo seveda potrjujejo dejstva in predstavljajo izvirne dokaze resnice protizakonitih dejanj, ki jo potrjujejo kot originali, zato za tov. … ne morejo biti šikanoznega značaja, saj očitno teroristična organizacija ni uničila vse obremenilne izvirne dokumentacije. Sedaj je tudi izvirni dokument cea-udba.net potrjen z originalom, ki vsebuje tudi vse podatke za državljana Jugoslavije tov. avtomehanika …, ki je voden pod številko 50044. Tov… se še kako polno zaveda, kako je nekompetentno vodil postopke, zato se mu mudi v pokoj, a bo moral za storjena huda kazniva dejanja zoper prosilčevo družino sodno odgovarjati. Prosilec nadaljuje, da je tov. … državljan Jugoslavije in usposobljen in oborožen za posebne naloge plasiranja dezinformacij, diskreditacij in vodenja postopkov totalitarnega sistema SFRJ, le to znanje pa je uporabil za vodenje montiranih politično motiviranih protizakonitih postopkov zoper prosilčevo družino v RS članici EU, pri tem pa so bila storjena huda kazniva dejanja, ki so bila s pisnimi izvirnimi dokazi protizakonitosti predana v pregon na specializirano državno tožilstvo RS. Prosilec dalje očita, da je tov. … zlorabil montirane procese, blokiral bančne račune in hotel prodati nepremičnino prosilčeve družine ter jim pisno grozil z discipliniranjem, za kar bo moral svoja protizakonita dejanja pojasniti na sodišču, saj RS že dolgo ni več pod oblastjo totalitarne teroristične organizacije UDBA. Na koncu še navaja, da nismo 1945-1991, zato od organa IP zahteva, da se mu zahtevani dokument takoj preda, proti tov. … pa uvedejo predpisane kazenske sankcije in pregon, ki ga za naklepne kršitve 258. člena KZ-1 in naklepne malomarne kršitve pravic državljana RS zajamčene z 39. členom Ustave RS predvideva zakonodaja in ZDIJZ. S svojo odločitvijo namreč uradna oseba ponovno nadalje žali človeško dostojanstvo prijavitelja in pravice državljana EU, zato namerava prosilec, v skladu z 26. členom Ustave RS, od njega iztožiti vso škodo, ki jo je protizakonito povzročil prosilcu in njegovi družini. 

Ker je prosilec 9. 4. 2020 vložil pritožbo z dne 5. 4. 2020 neposredno pri IP, jo je IP odstopil organu v predhodni preizkus z dopisom št., 092-33/2020/2 z dne 9. 4. 2020.

Ker organ po prejemu pritožbe, izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo, je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom, št. 020-4/2020-11 z dne 20. 5. 2020, poslal v odločanje IP, skupaj z dokumentacijo zadeve.

IP je pritožbo prosilca, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

IP je z dopisom, št. 090-82/2020-2 z dne 3. 6. 2020, na podlagi drugega odstavka 245. člena ZUP in prvega odstavka 10. člena ZInfP, organ pozval k predložitvi dokaza za navedbe, da je prosilcu zahtevani dokument (tj. potrdilo o opravljenem inšpekcijskem izpitu) že posredoval 5. 11. 2011, kot to navaja v izpodbijani odločbi, oziroma kdaj ga je prosilec prejel in na podlagi katere zahteve mu je bil posredovan.

Organ je z dopisom, št. 020-4/2020-14 z dne 5. 6. 2020 IP posredoval odgovor, kateremu je priložil Uradni zaznamek, št. 061-196/2011-45 z dne 5. 12. 2011 ter pisanje direktorja firme EMWE d.o.o. z dne 12. 1. 2012, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je prosilec dokument, ki je predmet zahteve, že prejel. Ob tem je organ še navedel, da je bil zahtevani dokument tudi predmet predhodnega civilnopravnega postopka na sodišču.

 

IP je nato organ z dopisom, št. 090-82/2020-4 z dne 5. 6. 2020 ponovno pozval, naj mu v skladu z določbo prvega odstavka 10. člena ZInfP, posreduje dokument, ki je bil predmet zahteve prosilca, tj. potrdilo o opravljenem inšpektorskem izpitu za inšpektorja višjega svetnika, …, če z njim razpolaga. V nasprotnem primeru pa IP obvesti, da z zahtevanim dokumentom ne razpolaga.

 

Organ je z dopisom, št. 020-4/2020-16 z d ne 10. 6. 2020 IP posredoval zahtevano potrdilo, ki je bilo predmet prosilčeve zahteve z dne 25. 3. 2019.

 

Pritožba je utemeljena. 

 

Kot organ druge stopnje je IP, skladno z 247. členom ZUP, izpodbijano odločbo preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

ZUP, ki se glede na določbo drugega odstavka 15. člena ZDIJZ, subsidiarno uporablja v postopkih po ZDIJZ, v 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP določa, da je bistvena kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru podana, če je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena. Gre torej za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, na katero pritožbeni organ pazi po uradni dolžnosti.

 

Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je predmet prosilčeve zahteve z dne 25. 3. 2019 potrdilo o opravljenem inšpektorskem izpitu za inšpektorja višjega svetnika, …. V zvezi z navedeno zahtevo je prosilec, 4. 3. 2020, pri IP vložil pritožbo zaradi molka organa, ki jo je IP vodil v postopku, pod. opr. št. 0900-48/2020.

 

 V zvezi z vprašanjem, ali je pri odločanju ali vodenju predmetnih postopkov na prvi stopnji v obravnavanih zadevah sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena, IP ugotavlja, da je izpodbijano odločbo, s katero je bilo odločeno o prosilčevi zahtevi z dne 25. 3. 2019, podpisal …. Po določbi 1. točke 35. člena ZUP predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je v zadevi, v kateri teče postopek, stranka, soupravičenec oziroma sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke. Navedeni razlog predstavlja enega od nujnih razlogov za izločitev. Kar pomeni, da mora uradna oseba, ki naj bi odločila v določeni upravni zadevi ali opravila kakšno dejanje v postopku, takoj, ko izve za kakšen izločitveni razlog iz 35. člena tega zakona, prenehati s kakršnimkoli nadaljnjim delom v zadevi in to sporočiti organu, pristojnemu za odločanje o izločitvi; če uradna oseba misli, da so podane kakšne druge okoliščine, ki opravičujejo njeno izločitev, sporoči to omenjenemu organu, ne sme pa prenehati z delom (36. člen ZUP). Skladno s prvim odstavkom 37. člena ZUP lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 35. členu tega zakona, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti; pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev.

 

V obravnavani zadevi je nedvomno, da so se zahtevani podatki (potrdilo o opravljenem inšpektorskem izpitu) nanašali na osebo, ki je vodila in oziroma odločala v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba v zvezi s temi podatki, in ki bi v postopku morala sodelovati kot stranska udeleženka, saj so se zahtevani podatki nanašali nanjo. To pa je, po mnenju IP, utemeljena okoliščina, ki zbuja dvom o nepristranskosti te osebe, ki se potrjuje tudi v razlogih izpodbijane odločbe, s katerimi organ (oziroma podpisana oseba) utemeljuje šikanoznost prosilčeve zahteve, namreč z zasebnimi (civilnopravnimi) postopki, v katerih je bil udeležen skupaj s prosilcem. S takšno odločitvijo je IP sledil sodni praksi Upravnega sodišča RS[1], ki je poudarilo, da  je nepristranskost uradnih oseb, ki odločajo o pravicah in obveznostih strank, treba ocenjevati ne le po njenih učinkih, temveč tudi po zunanjem izrazu, namreč kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost uradnih oseb razumejo udeleženci v postopku in tudi kako se razume v očeh javnosti. V obravnavani zadevi je predstojnik organa oziroma uradna oseba v zadevi, v kater se je zahteva za dostop do informacij javnega značaja nanašala nanj oziroma na podatke v zvezi z njo osebno, tudi odločala. Iz prosilčevih navedb v pritožbi, ki se nanašajo na ignoranco glede odločanja, pa je mogoče sklepati, da se je dvom v nepristranskost uradne osebe pojavil tudi pri prosilcu. To pa po mnenju IP pomeni, da je bil prizadet videz nepristranskosti odločanja v javnosti, oziroma je povzročil dvom o njem. Ker je torej o zadevi odločila uradna oseba, ki bi glede na navedene razloge morala biti izločena, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

 

Glede na zgornje navedbe je IP na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP prosilčevi pritožbi ugodil in izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

Navodila organu prve stopnje:

 

IP je dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, zato mora upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP in zato postopek voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba.

 

Iz predložne dokumentacije (dopisa organa, št. 020-4/2020-11 z dne 20. 5. 2020) IP ugotavlja, da organ svoje navedbe, da prosilec z zahtevanim dokumentom že razpolaga, dokazuje s priloženimi dokumenti, iz katerih pa izhaja, da se nanašajo na prejetje potrdila o opravljeni diplomi konkretnega posameznika, na katerega se nanaša zahteva, medtem ko iz zahteve izhaja, da prosilec želi potrdilo o opravljenem inšpektorskem izpitu za to osebo. Prav tako se datumi, s katerimi organ dokazuje dejstvo, da je prosilec zahtevani dokument že prejel, razlikujejo od tistih navedenih v odločbi. Ker organ podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z zahtevano dokumentacijo, je IP ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje. Ta je tisti, ki bo najlažje opravil vsa procesna dejanja in v nadaljevanju odločanja ugotovil resnično dejanski stanje glede predmeta zahteve in dejstva, ali je bil zahtevani dokument prosilcu dejansko že posredovan in kdaj. Organ je v ponovljenem postopku dolžan upoštevati stališča IP, vsebovana v tej odločbi in o zadevi odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih dneh od vročitve te odločbe.

 

Pri tem IP opozarja, da mora organ v ponovljenem postopku natančno ugotoviti dejansko stanje zadeve glede dejstev navedenih v prejšnjem odstavku, torej glede dokumenta, ki je predmet zahteve, ali in kdaj je bil prosilcu že posredovan in ali mu je bil posredovan v postopku po ZDIJZ. Ob tem IP pojasnjuje, da predmet pritožnega postopka po ZDIJZ ne more biti presoja, ali bi organ z zahtevanim dokumentom moral razpolagati ali ne, ampak samo dejstvo, ali pri organu obstaja v materializirani obliki ali ne. V postopkih po ZDIJZ se namreč odloča le o dostopu do zahtevanih dokumentov, zato samo dejstvo, ali bi organ z njimi moral razpolagati ali ne, ne more biti predmet presoje po ZDIJZ, prav tako tega IP ne more naložiti organu.

 

Poleg tega mora organ v ponovljenem postopku o njem obvestiti osebo, na katero se zahtevani podatki o opravljenem inšpektorskem izpitu nanašajo, to je inšpektorja, višjega svetnika …, in mu omogočiti udeležbo v ponovljenem postopku (43. in prvi odstavek 143. člena ZUP).

 

Čeprav je IP moral pritožbi ugoditi že iz zgoraj navedenega razloga kršitve pravil postopka, pa zaradi lažjega vodenja ponovljenih postopkov in dejstva, da je organ izpodbijano odločbo oprl na izjemo iz petega odstavka 5.  člena ZDIJZ (zloraba pravice), v zvezi s tem dodaja še:

 

Odločitev IP v tej odločbi v ničemer ne prejudicira morebitne meritorne odločitve organa glede zlorabe pravice iz petega odstavka 5. člena ZDIJZ v ponovnem postopku. IP se strinja z organom, da zahteva, ki je očitno šikanozna in s katero želi prosilec na različne načine škodovati organu (npr. z žalitvami), lahko že v osnovi pomeni tudi očitno zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Žalitev organa ali uradne osebe je treba razumeti kot poseg v dostojanstvo organa, kot na primer njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti (stališče Vrhovnega sodišča v sodbi U 12/2008). Prosilec ima sicer nedvomno pravico zahtevati dostop do informacij javnega značaja, vendar pa IP opozarja, da mora pri tem ostati v mejah dostojnosti in pri argumentaciji, ki je objektivno usmerjena v kritiko vsebine dela organa, ne pa v subjektivna opažanja glede (ne)primernosti posameznih uradnih oseb. Prosilec lahko svoje nestrinjanje z delom organa izrazi na dostojen način, brez uporabe žaljivih besed in v okviru morebitnih pravnih sredstev.

 

IP se je o zlorabi pravice dostopa do informacije javnega značaja že večkrat izrekel[2] in obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve, navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, ki se lahko uporabijo tudi v zvezi s pravico dostopa do informacij javnega značaja ter se opredelil, kdaj se zahteva prosilca šteje za šikanozno. O zlorabi pravice dostopa do informacij javnega značaja se je izreklo tudi že Upravno sodišče RS. Nazadnje v sodbi, št. II U 214/2016-12 z dne 7. 2. 2017, na katero se sklicuje tudi organ v izpodbijani odločbi. Sodišče je v tej sodbi zapisalo, da je namen določbe petega odstavka 5. člena ZDIJZ prosilcu odreči dostop do zahtevanih podatkov v primerih, ko prosilec prekorači namene pravice dostopa do informacij javnega značaja z izvršitvijo ravnanja, ki predstavlja zlorabo pravice. Kot izhaja že iz obrazložitve predloga ZDIJZ-C, ki je uzakonil tovrstno možnost zavrnitve dostopa do informacij javnega značaja, so s tem mišljeni primeri, ko iz načina vlaganja zahtev izhaja, da namen prosilca ni (le) dostopati do informacij javnega značaja zaradi izvrševanja pravno zavarovanega upravičenja, torej zaradi izvrševanja demokratične in nadzorne funkcije pravice dostopa, temveč prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog. Sodišče je v konkretni sodbi izpostavilo še, da že iz besedila zakona izhaja, da predstavlja predmetna določba izjemo od splošnega dostopa, zato jo je treba razlagati ozko, v skladu z namenom, ki ga je zasledoval zakonodajalec ter upoštevaje okoliščine vsakega konkretnega primera posebej. Previdnost pri razlagi je potrebna še zlasti zato, ker predstavlja pravica dobiti informacijo javnega značaja z ustavo zagotovljeno pravico vsakogar, ki ima v zakonu utemeljen interes (drugi odstavek 39. člena Ustave). Na obstoj zlorabe pravice se sklepa na podlagi ravnanj prosilca, med katere sodi po presoji sodišča tudi šikaniranje. Šikanozne so tiste zahteve, s katerimi želi prosilec škodovati organu na različne načine, npr. z žalitvami, vlaganjem velikega števila zahtev, z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij, ipd. Takšna ravnanja, ki organ prekomerno ovirajo pri delu, so v nasprotju z namenom pravice dostopa. Tudi v sodbi z opr. št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013 je Upravno sodišče pojasnilo, da gre za zlorabo pravice v primeru, ko subjekt prestopi meje pravno zavarovanega upravičenja tako, da ogroža oziroma posega v pravico drugega. Gre za primere, ko subjekt pravico, ki mu jo daje pravo, izvršuje v nasprotju z njenim ciljem oziroma namenom tako, da prekomerno ovira in na nedopusten način posega v delo in dostojanstvo organa, ki mu s tem onemogoča, da bi opravljal delo samostojno v okviru ustave in zakonov, to pa ima vpliv tudi na pravice tretjih, ki so udeleženi v (drugih) postopkih, ki jih vodi organ. V sodbi I U 313/201713 z dne 9. 1. 2019, je Upravno sodišče RS zavzelo jasno stališče, da je treba šikanozno ravnanje oziroma zlorabo pravice presojati v širšem kontekstu, saj ni vezano na posamezno ravnanje, zato je ravnanje prosilca treba ovrednotiti tudi ob upoštevanju njegovih drugih ravnanj. Pri tem IP izpostavlja, da ne gre za presojo drugih postopkov, pač pa mora organ dokazno ovrednotiti obravnavano zahtevo prosilca v povezavi z njegovimi drugimi ravnanji, ki izhajajo iz navedb organa v postopku, in podati dokazno oceno, ali je na tej podlagi mogoče razbrati prosilčev očitno šikanozni namen, ob upoštevanju restriktivne razlage določbe petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Pri tem ni zanemarljivo, da je v primerih, ko je predmet presoje podatek iz tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ (absolutno javni podatki), standard dokazovanja očitne zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja oziroma očitnega šikaniranja temu ustrezno visok[3].

 

Kot izhaja iz navedenih sodb, je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo zahteve prosilca obravnaval skladno z določbami ZDIJZ. Tudi iz sodbe z opr. št. U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007 izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja ne more predstavljati enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti.

 

Pri tem IP še posebej poudarja, da zlorabe pravice in šikanoznega značaja zahteve za dostop do informacij javnega značaja nikakor ni mogoče utemeljevati s predhodnimi dejanji in ravnanjem prosilca do organa, ampak je to presojo treba vezati na konkretno zahtevo za dostop do informacij javnega značaja in glede nje opraviti presojo kriterijev, ki so se razvili skozi zgoraj opisano prakso IP in upravno sodno prakso. Organ mora pojasniti, zakaj bi konkretna zahteva sama po sebi imela šikanozni značaj, oziroma bi pomenila zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Pri tem IP poudarja, da z navajanjem, da je prosilec že prej nanj naslavljal večje število dopisov in vlog (ki niso zahteve za dostop do informacij javnega značaja), ne more uspešno utemeljevati zlorabe pravice.

 

K II. točki izreka:

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

 

 

 

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Npr. Sodba I U 391/2018-13 z dne 24. 4. 2019.

[2] Glej odločbe IP, št. 090-117/2012/3 z dne 20. 6. 2012, št. 090-254/2015/2 z dne 26. 11. 2015, št. 090-19/2016 z dne 12. 5. 2016, dostopne na spletni strani www.ip-rs.si/ijz/.

[3] Enako sodba I U 313/201713 z dne 9. 1. 2019.