Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 03.07.2020
Title: prosilec - Okrožno sodišče v Ljubljani
Number: 090-99/2020
Category: Osebni podatek, Test interesa javnosti
Status: Refused


POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval prvostopenjsko sodbo zoper poimensko navedenega obtoženega. Organ je z izpodbijano odločbo prosilčevo zahtevo delno zavrnil in mu, s sklicevanjem na javni interes, z delnim dostopom, tj. prekritjem osebnih podatkov obtoženega, posredoval le uvod in izrek zahtevanega dokumenta, glede posredovanja obrazložitve pa je prosilčevo zahtevo zavrnil, sklicujoč se na izjemo varstva osebnih podatkov. IP je pritožbo zavrnil, pri čemer je zavzel stališče, da je za delni dostop do uvoda in izreka pravnomočne drugostopenjske sodbe podan javni interes, saj je z dostopom do izreka drugostopenjske sodbe javnost seznanjena, na kakšen način se je zaključil konkretni kazenski postopek na prvi stopnji. Nadalje je IP s pomočjo praktične konkordance presodil, da javni interes za dostop do obrazložitve konkretne sodbe v konkretni zadevi ne obstaja, ob dejstvu, da se je zahteva nanašala na konkretnega posameznika. Načelo javnosti sojenja namreč ni namenjeno pridobivanju dokumentov, ampak predvsem omogočanju sodelujočim na glavni obravnavi (če razprava ni zaprta za javnost), da v danih pogojih prisostvujejo izvajanju dokazov in drugih dejanj postopka. V okviru sodne prakse se sicer objavljajo tudi pravnomočne sodbe, vendar na način, da osebe niso določljive. To pa še ne pomeni, da je podan javni interes za razkritje obrazložitev sodnih odločb v postopkih dostopa do informacij javnega značaja per se, v primerih kot je konkretni, ko se zahteva po dostopu do sodbe nanaša na poimensko navedenega posameznika.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-99/2020/4

Datum: 6. 7. 2020

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju prosilka), z dne 10. 6. 2020, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Su 230/2020, z dne 28. 5. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilke z dne 10. 6. 2020 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Su 230/2020 z dne 28. 5. 2020, se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

 

Organ je 6. 3. 2020 prejel zahtevo prosilke za pridobitev sodne odločbe organa v zadevi opr. št. IV K 47223/2017 (zadeva …).

 

Organ je o zahtevi odločil z odločbo št. Su 230/2020 z dne 28. 5. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je deloma ugodil prosilkini zahtevi in ji posredoval izrek zahtevane sodne odločbe, iz katerega je izločil varovane podatke. V preostalem delu (glede obrazložitve zahtevane sodbe) je zahtevo zavrnil sklicujoč se na določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V razlogih je organ navajal, da je prosilki poimensko znan obtoženi v zadevi organa opr. št. IV K 47223/2017, saj je poleg opravilne številke navedla tudi priimek obtoženega. Organ je ugotovil, da sodna odločba vsebuje vrsto osebnih podatkov, ki so še toliko bolj izpostavljeni ob dejstvu, da so imena strank v postopku prosilki znana, zato z anonimizacijo dokumenta ni mogoče zagotoviti resnične anonimnosti. Organ je zato prosilki posredoval le javno razglašen izrek sodbe, iz katerega je izločil varovane podatke. Izrek sodbe je vselej javno razglašen, zato je zagotovo podan tudi javni interes za objavo le-tega tudi kot informacija javnega značaja. V skladu z navedenim in določilom o delnem dostopu, vsebovanem v 7. členu ZDIJZ, je organ iz posredovanega dela dokumenta izločil varovane podatke in prosilki omogočil delni dostop.

 

Zoper izpodbijano odločbo organa je prosilka 10. 6. 2020 vložila pritožbo, v kateri je navedla, da prosi za celotno sodbo organa v zadevi opr. št. IV K 47223/2017, oziroma za sodbo v zadevi …. Sodbe so javne po definiciji. Zato tudi brisanje vseh mogočih okoliščin ni dopustno in močno presega namen, ki ga določa evropska uredba o varstvu osebnih podatkov. Po mnenju prosilke se to varstvo nedopustno širi zgolj na podlagi mnenj IP, kar predstavlja samovoljo IP in se s tem izničuje značaj kazenskega postopka. Nikjer v tujini ni takšne cenzure na sodbah. Še posebej, če postopek ni bil tajen in z objavo niso ogroženi nikakršni posebni interesi (npr. otrok kot žrtev dejanja in podobno). Zato morajo biti sodbe v celoti javne, z edino izjemo resnično osebnih podatkov (datum rojstva, domači naslov). Lahko pa bi zahtevali objavo tudi teh, saj je namen kaznovanja generalna in individualna prevencija.

 

Pritožbo je organ po opravljenem predhodnem preizkusu, skupaj s prilogami, odstopil v reševanje IP, z dopisom, št. Su 230/2020 z dne 17. 6. 2020. V njem je organ navedel, da iz izpodbijane odločbe in vloge prosilke izhaja, da je konkreten kazenski postopek prosilki znan in je seznanjena z udeleženci postopka, to je z obtoženim. Zato je nemogoče učinkovito anonimizirati obrazložitev sodne odločbe, saj prepleteno vsebuje podatke, ki se nanašajo na neposredno obtoženega. Resnična anonimizacija obrazložitve dokumenta tako ni mogoča. Organ je zato prosilki le delno ugodil in posredoval le anonimiziran uvod in izrek sodne določbe in s tem tudi zadostil javnemu interesu o zagotovitvi javnosti sojenja. Organ je dodal, da je odločitev skladna s prakso IP, po kateri morajo organi zagotoviti resnično anonimizacijo pri posredovanih dokumentih, kar pa pri sodbah dejansko ni mogoče, saj so stranke v sodnih postopkih javno objavljene na spletnih straneh sodišč v skladu s Sodnim redom, zato lahko organ posreduje le uvode in izreke sodnih določb, saj drugače posreduje tudi podatke, ki se neposredno navezujejo na stranke postopka in predstavljajo varovane podatke.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

Prosilka je od organa zahtevala posredovanje sodne odločbe v kazenski zadevi z opr. št. IV K 47223/2017 zoper poimensko navedenega posameznika (prosilka je navedla priimek posameznika). Organ je z izpodbijano odločbo prosilkino zahtevo delno zavrnil in ji z delnim dostopom, tj. prekritjem osebnih podatkov obtoženega, posredoval le uvod in izrek zahtevanega dokumenta, glede posredovanja obrazložitve pa je prosilkino zahtevo zavrnil, sklicujoč se na izjemo varstva osebnih podatkov.

 

IP najprej ugotavlja, da iz spisovne dokumentacije, natančneje iz dokumenta, ki je bil posredovan prosilki z delnim dostopom, izhaja, da je organ prosilki posredoval anonimiziran uvod in izrek zahtevane sodbe št. IV K 47223/2017 z dne 14. 5. 2019. Izrek izpodbijane odločbe se sicer pravnoformalno glasi le na posredovanje anonimiziranega izreka sodbe odločbe, vendar je v zadevi nesporno, da je organ izpodbijano odločbo izvršil tako, da je prosilki posredoval anonimiziran uvod in izrek zahtevanega dokumenta, zato je bila v tem obsegu (poleg presoje dostopa do obrazložitve sodne odločbe) opravljena tudi presoja IP v tem pritožbenem postopku.

 

Prosilka je materialnopravnemu stališču organa nasprotovala, s tem, ko je navedla, da so sodbe javne po definiciji in da zato brisanje vseh mogočih okoliščin ni dopustno in močno presega namen, ki ga določa evropska uredba o varstvu osebnih podatkov.

 

Predmet tega pritožbenega postopka je torej vprašanje, ali je organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo delno zavrnil zahtevo prosilke zaradi obstoja izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov), pri čemer je pravilo delnega dostopa iz 7. člena ZDIJZ uporabil pri posredovanju uvoda in izreka zahtevanega dokumenta in se pri tem skliceval na javni interes, dostop do preostalega dela dokumenta pa je zavrnil, ker anonimizacija ni mogoča, saj se je zahteva glasila na poimensko navedenega posameznika. 

 

Po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V zvezi z ugotavljanjem, ali se v posameznem dokumentu nahajajo osebni podatki, katerih razkritje javnosti bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, je tako treba ugotoviti:

1. ali posamezen podatek ustreza definiciji osebnega podatka, in

2. ali za razkritje osebnega podatka javnosti obstaja pravna podlaga.

 

Poleg Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB; v nadaljnjem besedilu ZVOP-1) se od 25. 5. 2018 dalje v Republiki Sloveniji neposredno uporablja Splošna uredba o varstvu podatkov[1]. Ker na nacionalnem nivoju zakona, ki bi zagotovil izvajanje njenih določb, (še) ni, je treba glede varstva osebnih podatkov spoštovati določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije osebnega podatka. Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

 

IP v zadevi kot nesporno ugotavlja dejstvo, da je bila zahteva postavljena za konkretno osebo, ki jo je prosilka v svoji zahtevi navedla s priimkom in zahtevala dokument (sodno odločbo v kazenski zadevi) v zvezi s tem posameznikom. V takšnem primeru je treba šteti za osebne podatke posameznika, ki je s sklicevanjem na njegov priimek nedvoumno določen, in posledično za osebne podatke po zgoraj navedeni definiciji iz Splošne uredbe o varstvu podatkov, naslednje podatke: osebne podatke obtoženca, ki jih opredeljuje prvi odstavek 227. člena ZKP v povezavi s tretjim odstavkom 364. člena ZKP, ter tudi samo dejstvo, ali je bil posameznik v kazenskem postopku, katerega dejanja je bil obtožen, kaj je bilo glede tega posameznika v postopku ugotovljeno (npr. v konkretnem primeru tudi ime in priimek žrtve ter napeljevane osebe, točna lokacija hrambe orožja, točen datum in čas, ko je bila obtoženemu odvzeta prostost), ali so bile v postopku izrečene kakšne kazni in katere.

 

Dalje IP pojasnjuje, da Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da lahko javni organi oziroma javno ali zasebno telo v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo.

 

Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Pri tem lahko zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je namreč dopustno, kadar gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko je za razkritje podatkov podan javni interes (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

 

Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja sicer lahko predstavlja tudi kakšen drug zakon. Vendar takšna zakonska podlaga, ki bi prosilki dopuščala, da se seznani z neanonimiziranimi sodbami organa, IP ni poznana. V slovenskem pravnem redu namreč ne obstaja zakon, ki bi izrecno določal, da se sodbe sodišč lahko prosilcem posredujejo skupaj z osebnimi podatki, ne glede na določbe ZDIJZ. Glede na navedeno je IP v nadaljevanju presojal, ali za razkritje osebnih podatkov v zahtevanem dokumentu na podlagi obravnavane zahteve prosilke obstaja pravna podlaga v ZDIJZ.

 

V obravnavani zadevi je nedvomno, da zahtevani podatki ne pomenijo podatkov o porabi javnih sredstev in podatkov, povezanih z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, zato je IP v nadaljevanju ugotavljal, ali je osebne podatke v predmetnem primeru mogoče razkriti na podlagi javnega interesa, kot ga opredeljuje drugi odstavek 6. člena ZDIJZ. 

 

Organ se je v zvezi z razkritjem uvoda in izreka zahtevanega dokumenta in posledično v zvezi z posrednim razkritjem priimka posameznika in podatka, kako se je zaključil pritožbeni postopek v njegovi kazenski zadevi, skliceval na javni interes, ki ga je utemeljeval s sklicevanjem na dejstvo, da so izreki prvostopenjskih sodb vselej javno razglašeni.

 

IP ugotavlja, da s temi navedbami organ sicer ni opravil testa javnega interesa, ki ga za razkritje informacij, ki sicer predstavljajo izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja, določa drugi odstavek 6. člena ZDIJZ. Tega testa sam niti ne bi mogel opraviti, sicer bi kršil pravila postopka iz 21. člena ZDIJZ, ki v drugem odstavku med drugim določa, da v primeru, če predstojnik ali uradna oseba oceni, da je potrebno uporabiti to določbo (torej določbo drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, opomba IP), o zadevi na predlog predstojnika odloči Vrhovno sodišče, če je zavezano sodišče. Ker pa, kot je presodil IP, organ za razkritje osebnih podatkov v uvodu in izreku zahtevanega dokumenta, ni uporabil tega testa, ni storil opisane kršitev postopka.

 

IP ugotavlja, da se je organ v svoji obrazložitvi v zvezi z razkritjem anonimiziranega uvoda in izreka zahtevanega dokumenta (sodbe organa št. IV K 47223/2017 z dne 14. 5. 2019) le pavšalno sklical na javni interes v imenu pravice do javnosti sojenja, medtem ko je dostop do obrazložitve tega dokumenta zavrnil zaradi nezmožnosti njene anonimizacije iz razloga, ker je prosilki poimensko znan obtoženi v zadevi organa opr. št. IV K 47223/2017, saj je poleg opravilne številke navedla tudi priimek obtoženega. Ker pa je prosilka v pritožbi upravičenje za razkritje obrazložitve zahtevanega dokumenta utemeljevala tudi z navedbami, da so sodbe javne po definiciji, je IP v pritožbenem postopku izvedel še test interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (ta določa izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja, opomba IP) dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij (razen v zakonu določenih primerih, kamor pa varstvo osebnih podatkov ne sodi, opomba IP).

 

Bistvo presoje testa interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Gre torej za izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Pri testu javnega interesa gre za tehtanje, s katerim mora organ pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ – konkretno varovanimi osebnimi podatki. IP je tako v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot osebni podatek konkretnega posameznika, na katerega se nanaša zahteva. Bistveno pa je, da se test javnega interesa uporablja samo za konkreten primer, kar pomeni, da ga je potrebno ugotavljati vsakič sproti in glede na okoliščine konkretnega primera.

 

Kot je pojasnjeno že zgoraj, je IP ugotovil, da je v konkretnem primeru podana izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato je v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa posameznika, da zavaruje svoje osebne podatke, torej da se varovani osebni podatki posameznika ne razkrijejo javnosti.

 

  1. Glede razkritja osebnih podatkov v uvodu in izreku sodne odločbe

 

IP najprej poudarja, da organ s tem, ko je prosilki omogočil delni dostop do uvoda in izreka zahtevane sodne odločbe kljub dejstvu, da je zahtevala dokumentacijo za poimensko navedenega posameznika, s prekritjem imena, priimka ter nekaterih drugih osebnih podatkov tega navedenega posameznika, ni varoval njegovih osebnih podatkov, saj skladno s sodno prakso[2] v takšnih primerih anonimizacija sploh ni mogoča. Vendar pa že posredovani podatki v danem primeru po stališču IP niso varovani, ker je za (posredno) razkritje imena in priimka obtoženega in osebni podatek o tem, kako je bilo odločeno v kazenski zadevi zoper njega v uvodu in izreku zahtevane sodbe, podan javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Pri presoji je IP izhajal iz dejstva, da je zahtevani dokument v tem postopku kazenska sodba organa, ki je prvostopenjsko sodišče. Prvostopenjske sodbe v kazenskih postopkih so vselej javno razglašene (360. člena Zakona o kazenskem postopku, (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZKP). Z dostopom do izreka prvostopenjske sodbe je torej javnost seznanjena, na kakšen način je odločilo prvostopenjsko sodišče. V tem pogledu se kaže pravica javnosti, da bdi nad delom pravosodnih organov, v konkretnem primeru sodišč, ki vodijo kazenske postopke, predvsem iz vidika seznanitve, kako se je konkretni kazenski postopek na določeni stopnji končal, ob dejstvu, da je bila javnost z zaključkom konkretnega kazenskega postopka na prvi stopnji seznanjena z javno razglasitvijo sodbe in tudi preko medijev.[3] Z dostopom do izreka sodbe v konkretnem kazenskem postopku je bila javnost seznanjena o ključnih ugotovitvah kazenskega postopka na prvi stopnji. Zato IP meni, da je v konkretnem primeru podan javni interes za razkritje osebnih podatkov konkretnega posameznika v uvodu in izreku zahtevanega dokumenta na način, kot je to storil organ (torej s prekritjem osebnih podatkov obtoženca, ki jih opredeljuje prvi odstavek 227. člena ZKP v povezavi s tretjim odstavkom 364. člena ZKP ter tudi s prekritjem imena in priimka žrtve ter napeljevane osebe, točne lokacije hrambe orožja, točnega datuma in časa, ko je bila obtoženemu odvzeta prostost). Ta odločitev je podprta tudi z dejstvom, da je prosilka v tem postopku novinarka, kar upoštevajoč sodno prasko (npr. sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 1688/2016 z dne 17. 10. 2018, odst. 62, in št. I U 599/2014 z dne 3. 11. 2015, odst. 46) ni zanemarljivo. V navedenih odločbah je sodišče izpeljalo interpretacijo ZDIJZ, iz katere izhaja, da kljub temu, da prosilcu ni treba utemeljiti pravnega interesa oziroma zahteve za dostop do informacije javnega značaja (tretji odstavek 17. člena ZDIJZ; drugi odstavek 39. člena v zvezi z 5. odstavkom 15. člena Ustave RS), so okoliščine, v zvezi s katerimi prosilec zahteva dostop, pravno relevantne ravno pri uporabi testa javnega interesa oziroma sorazmernosti, ko se medsebojno tehtajo nasprotujoči si legitimni interesi. V tem smislu je tudi za obravnavani primer pomembno, kdo podaja zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, katero konkretno informacijo zasleduje in za kakšen namen. Glede na navedeno torej dejstvu, da je prosilka v konkretnem primeru novinarka ene od slovenskih medijskih hiš, ni mogoče vzeti pomembne teže pri odločitvi IP. Namen navedenega medija je usmerjanje moči preiskovalnega in poglobljenega novinarstva v družbene spremembe, ob podajanju ažurnih, točnih in kakovostnih informacij, zavedajoč se svoje družbene odgovornosti. Kar v okoliščinah konkretnega primera pomeni poročanje o tem, kako se je zaključil konkreten kazenski postopek na prvi stopnji. Glede na navedeno pri odločitvi o tem, da je v obravnavanem postopku podan javni interes v smislu drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, tudi ni zanemarljivo, da se zahtevani dokument nanaša na kazenski postopek, v katerem je pregon storilcev kaznivih dejanj (seveda ob upoštevanju vseh ustavnih pravic obtoženih) v javnem interesu. IP tako meni, da v obravnavanem primeru glede zgoraj navedenih osebnih podatkov konkretnega posameznika obstoji javni interes za njihovo razkritje v izreku in uvodu zahtevanega dokumenta. Pri tem pa IP še enkrat poudarja, da zgolj pavšalno sklicevanje organa na javni interes, v imenu razglasitev sodb prve stopnje, ne zadosti testu prevladujočega javnega interesa za razkritje informacije v postopkih dostopa so informacij javnega značaja po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ.

 

  1. Glede razkritja osebnih podatkov v obrazložitvi sodne odločbe

 

Po drugi strani pa je odločitev organa, da, glede na način postavitve zahteve in nezmožnost anonimizacije, zavrne zahtevo v delu, ki se nanaša obrazložitev zahtevane sodbe, IP ocenil kot pravilno.

 

IP namreč argumentov, ki so tehtnico prevesile v prid javnega interesa za razkritje določnih osebnih podatkov konkretnega posameznika v uvodu in izreku zahtevanega dokumenta, ni mogel upoštevati pri presojanju, ali je podan tudi javni interes za razkritje obrazložitve zahtevanega dokumenta. Kadar organ zahtevo za dostop do informacij javnega značaja zavrne zaradi varstva osebnih podatkov, se vprašanje, razkritje katerih osebnih podatkov je v javnem interesu, presoja upoštevajoč načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov po členu 5 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Točka c člena 5(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov določa, da morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo (»najmanjši obseg podatkov«). To pomeni, da se smejo na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ razkriti tisti osebni podatki, ki so nujno potrebni, da se doseže namen ZDIJZ. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Po oceni IP bi dostop do informacij v obrazložitvi, ki vsebujejo z vidika zasebnosti relevantno sporočilo o določljivem posamezniku, pomenil prekomeren poseg v zasebnost te osebe, kar bi bilo tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti. Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe zapisal, zakaj meni, da anonimizacija obrazložitve zahtevanega dokumenta ne bi bila mogoča. IP se strinja s stališčem organa, da osebnih podatkov ni moč učinkovito anonimizirati. Tudi če določbo o varstvu osebnih podatkov povežemo z določbo o delnem dostopu po 7. členu ZDIJZ,[4] v konkretnem primeru ta ne bi bil mogoč brez škode za zaupnost varovanih osebnih podatkov, saj glede na zahtevo prosilke, iz obrazložitve ne bi bilo mogoče izločiti varovanih podatkov. Dejstvo je namreč, da je prosilka zahtevala podatke o točno določeni osebi z navedbo priimka, zato se tudi s prekritjem osebnih podatkov ne bi moglo prekriti njegove prepoznavnosti, oziroma bi zahtevani dokument ob izvedbi anonimizacije obrazložitve povsem izgubil svoj smisel, ker gre v konkretnem primeru za tolikšno vsebnost in koncentracijo varovanih osebnih podatkov, da bi zahtevana sodba ob uporabi instituta delnega dostopa popolnoma izgubila svojo vrednost in smiselnost (razkrili bi lahko npr. zgolj ime in priimek sodnice ter zapisnikarice, pravni pouk, navedbo povzetih zakonskih določb brez konteksta, v katerem se pojavljajo), saj ne bi imel več svoje vsebine, in bi bil zato brez posebne vrednosti za prosilca oz. javnost.

 

Organ je s tem, ko je v tem delu (tj. glede obrazložitve sodne odločbe) zavrnil prosilkino zahtevo, zavzel stališče, da bi razkritje obrazložitve (ob dejstvu, da je prosilki konkretni posameznik poznan), predstavljalo poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, torej v temeljno človekovo pravico do zasebnosti (38. člen Ustave RS). Izpodbijana odločba tako pomeni, da je organ konkretnega posameznika v celoti zavaroval pred posegom v njegovo ustavno pravico do zasebnosti, medtem ko je prosilki ne samo omejil, ampak celo odvzel ustavno pravico do dostopa do informacije javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS) glede tega dela zahteve.

 

Zato se je moral IP za popoln preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe opredeliti do tega, ali je tak odvzem pravice skladen z načelom sorazmernosti oziroma praktične konkordance (tretji odstavek 15. člena Ustave RS) v okoliščinah danega primera. Po določbi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. V obravnavanem primeru je nastala kolizija sobivajočih ustavnih pravic, in sicer med pravico do zasebnosti (38. člen Ustave RS) in pravico dobiti informacijo javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS). IP je s tehtanjem pomena pravic v okoliščinah konkretnega primera odločil, kateri kolidirajoči pravici je dana prednost. V koliziji dveh enakovrednih pravic (tj. pravic, ki sta ustavnopravno varovani) je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007). Prosilka je dostop do obrazložitve zahtevanega dokumenta opravičevala z konceptom javnosti sojenja. V zvezi s tem IP pojasnjuje, da Ustava RS sicer določa javnost sojenja, torej da so sodne obravnave javne, da se sodbe izrekajo javno ter da izjeme določa zakon (24. člen Ustave RS), vendar pa je, po oceni IP, omenjena pravica v prvi vrsti namenjena strankam v posameznem postopku, s katero naj bi se zagotovila poštenost sojenja.[5] Ta pravica je vezana na javnost glavne obravnave in javnost izreka sodbe, kar pa ne pomeni, da ima javnost s tem avtomatično neomejen dostop tudi do celotnega dokumenta, to je celotne obrazložitve sodne odločbe v kazenski zadevi, ob predpostavki, da te ni mogoče anonimizirati, ker se zahteva po dostopu do dokumentov iz kazenske zadeve nanaša na poimensko navedenega posameznika, kot je to v konkretnem primeru. Če je ta pravica v prvi vrsti namenjena strankam postopka, potem takšna pravica ne sme omejiti druge ustavne pravice, pravice do varstva osebnih podatkov oziroma varstva pravic zasebnosti, tudi v okviru sodnega postopka, nikakor pa ne prevladati nad postulati odločanja v postopkih dostopa do informacij javnega značaja. Kar pomeni, da s sklicevanjem na ustavno zagotovljeno pravico do javnosti sojenja, ni mogoče uveljavljati pravice do dostopa do informacije javnega značaja. Pravico dobiti informacijo javnega značaja ureja Ustava RS v drugem odstavku 39. člena, javnost sojenja pa je določena v 24. členu Ustave RS. Sodni red (Uradni list RS, št. 87/16) v 5. členu, ki govori o zagotavljanju javnosti, določa, da sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Kar pomeni, da določbe Zakona o sodiščih in Sodnega reda ne morejo pomeniti specialnega zakona, ki bi bil podlaga za razkritje informacij v postopkih dostopa do IJZ. Nasprotno, to pomeni, da morajo sodišča kot zavezanci po ZDIJZ, v postopkih po ZDIJZ upoštevati postulate, ki jih za te postopke predpisuje ZDIJZ, med tem ko skladno s področno procesno zakonodajo (npr. ZKP) zagotavljajo javnost sojenja, saj so sodne obravnave in izrekanje sodb v pristojnosti sodišč in ne drugih državnih organov. Področna zakonodaja, v konkretnem primeru ZKP, jasno določa, kdo in pod kakšnimi pogoj ima pravico dostopati do dokumentov iz sodne zadeve. Tako ZKP v 294. členu določa, da je glavna obravnava javna, Sodni red pa v 11. členu, ki ureja obveščanje javnosti v kazenskih zadevah, pravi, da obvestilo o vloženem obtožnem aktu lahko zajema le podatke o vrsti vloženega procesnega akta, pravni opredelitvi in zakonski označbi kaznivega dejanja (tretji odstavek); v obvestilu mora biti posebno opozorilo, v kateri fazi je kazenski postopek, obvestilo o izidu zadeve pa lahko sodišče da po razglasitvi sodbe (četrti odstavek); če je dalo sodišče obvestilo o kazenski zadevi, katere izid je bil v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi drugačen od prvotnega, sodišče o tem pisno obvesti javnost na spletnih straneh ali na drug primeren način (peti odstavek). To so podatki, pri razkrivanju katerih, upoštevajoč člen 6, točko (e) Splošne uredbe o varstvu podatkov, ne gre za kršitve varstva osebnih podatkov. To pa še ne pomeni, da so prosto dostopni vsi dokumenti iz sodnega spisa, torej tudi celotna obrazložitev sodne odločbe ob dejstvu, da se nanaša na konkretno imenovano osebo. Javnost sojenja oziroma javnost sodb, na katero se sklicuje prosilka pri dostopu do informacij javnega značaja, ni namenjena pridobivanju dokumentov, ampak predvsem omogočanju sodelujočim na glavni obravnavi (če razprava ni zaprta za javnost), da v danih pogojih prisostvujejo izvajanju dokazov in drugih dejanj postopka. V okviru sodne prakse se sicer objavljajo tudi pravnomočne sodbe, vendar na način, da osebe niso določljive. To pa še ne pomeni, da je podan javni interes za razkritje obrazložitev sodnih odločb v postopkih odstopa do informacij javnega značaja per se, v primerih, kot je konkretni, ko se zahteva po dostopu do sodbe nanaša na poimensko navedenega posameznika, zato gre za varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po tretji točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kar je pravilno ugotovil tudi organ. Kot je IP že omenil zgoraj, tudi po upravnosodni praksi anonimizacija ni mogoča, kadar prosilec zahteva podatke z navedbo točno določene osebe, saj varovanih osebnih podatkov ni mogoče izločiti iz zahtevane dokumentacije brez ogrozitve njihove zaupnosti, zato je treba dostop do takšnih dokumentov zavrniti v celoti, ne glede na to, da dokumenti vsebujejo tudi morebitne nevarovane osebne podatke (tako sodbe, št. IU 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014, št. I U 1391/2013-27 z dne 11. 12. 2013 in št. I U 684/2014-24 z dne 27. 8. 2014).

 

Pri izvedbi testa praktične konkordance je IP izhajal iz predpostavke, da je dopustna omejitev (legitimni cilj) dostopa do informacij javnega značaja lahko tudi pravica do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Pri tem pa je pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti v konkretnem primeru upošteval, da konkretni posameznik, na katerega se nanaša zahtevani dokument, ni absolutno ali relativno javna osebnost, niti ni kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi je bil izdan zahtevni dokument, storil v okviru izvrševanja javne funkcije in ne gre za kazniva dejanja, ki so umeščena v poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva. V obravnavanem primeru je javnost seznanjena z dejstvom kazenskega postopka, prav tako pa tudi z odločitvijo prvostopenjskega sodišča. Interesu splošne javnosti je po oceni IP v danih okoliščinah v zadostni meri zadoščeno s tem, da sta prosto dostopna uvod in izrek sodbe, na podlagi česar se lahko po mnenju IP splošna javnost v zadostni meri seznani s konkretnim kazenskim postopkom na prvi stopnji. Razkrivanje obrazložitve kazenske sodbe v konkretnem primeru pa bi pomenilo nesorazmeren poseg v zasebnost prizadetega posameznika. 

 

Zato, po presoji IP, v konkretnem primeru interes javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ do razkritja zahtevane obrazložitve sodbe ni podan v tolikšni meri, da bi prevladal nad interesi, ki terjajo omejitev dostopa iz razlogov, zaradi katerih je informacija zavarovana kot izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Glede na navedene argumente IP meni, da niso podani tehtni razlogi, da bi bil omogočen prost dostop tudi do obrazložitve sodbe, saj javno razkritje obrazložitve kazenske sodbe ne bi v ničemer pripomoglo k javni razpravi o temah, ki so pomembne za javnost. Zahtevani podatki so morda za javnost zanimivi, vsekakor pa razkritje obrazložitve sodbe v konkretnem primeru ni v javnem interesu.

 

IP pojasnjuje, da so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi prosilka zatrjuje, da se varstvo osebnih podatkov v Sloveniji nedopustno širi zgolj na podlagi mnenj IP. Kot je bilo že navedeno, je enotna praksa IP in Upravnega sodišča RS, da anonimizacija ni mogoča, kadar prosilec zahteva podatke z navedbo točno določene osebe, saj varovanih osebnih podatkov ni mogoče izločiti iz zahtevane dokumentacije brez ogrozitve njihove zaupnosti. Poleg tega IP poudarja, da je v posameznih primerih v preteklosti našel podlago za razkritje varovanih osebnih podatkov (denimo v podatkih povezanih s porabo javnih sredstev ali podatkih v zvezi z opravljanjem javne funkcije ali javnimi uslužbenci (npr. odločbe IP št. 090-234/2018, 090-158/2019, 090-246/2019, 090-282/2019) ali v prevladujočem javnem interesu (npr. odločbe IP št. 090-276/2019, 090-39/2019, 090-285/2018, 090-164/2019, 090-75/2018)), ki pa v konkretnem primeru ni podana, kot je pojasnjeno že zgoraj. V vseh primeroma navedenih postopkih je bilo odločeno v okoliščinah konkretnega primera in ob dejstvu, da pojem javnega interesa ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko javni interes s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Njegova zasnova torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa javnega interesa omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje.

 

Povsem neutemeljen je tudi pritožbeni argument prosilke, da »nikjer v tujini ni takšne cenzure na sodbe«, ker prvič prosilka ni navedla, na prakso katerih konkretnih držav se nanaša ta navedba, in drugič, ker praksa tujih držav ni zavezujoč vir prava za organ in IP. Absolutno zavezujoči viri prava so le akti zakonodajalca (oziroma ustavodajalca), bodisi slovenskega bodisi evropskega. Kot je obširno pojasnjeno že zgoraj, pa je odločitev organa v konkretnem primeru skladna z nacionalno in evropsko zakonodajo na področju varstva osebnih podatkov in dostopa do informacij javnega značaja.

 

Upoštevajoč vse navedene argumente je IP presodil, da je v obravnavani zadevi podana pravna podlaga za razkritje določenih osebnih podatkov konkretnega posameznika v uvodu in izreku zahtevanega dokumenta, in sicer po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Po drugi strani pa javni interes za razkritje obrazložitve predmetne sodne odločbe, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera (položaj obtoženca, vrsta kaznivega dejanja,…) in način postavitve zahteve, ni podan, oziroma ni večji od pravice konkretnega posameznika in ostalih, da zavarujejo svoje osebne podatke, ki izhajajo iz tega dela dokumenta.

 

Glede na vse navedeno je IP zaključil, da je odločitev organa pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil kot neutemeljeno (1. točka izreka te odločbe).

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000 s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

 

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

 

Postopek vodila:

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Glej tudi Popravek Splošne uredbe o varstvu podatkov (UL L 127, 23. 5. 2018).

[2] Tako sodbe Upravnega sodišča RS, št. IU 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014, I U 1391/2013-27 z dne 11. 12. 2013, I U 684/2014-24 z dne 27. 8. 2014).

[3] https://www.delo.si/novice/crna-kronika/...-spoznan-za-krivega-183884.html, https://www.24ur.com/novice/crna-kronika/na-ljubljanskem-okroznem-sodiscu-izrek-sodbe-.....html, https://www.demokracija.si/slovenija/sodisce-...-spoznalo-za-krivega-napeljevanja-k-uboju-plavca.html 

[4] Če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena tega zakona in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino oziroma mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta (7. člen ZDIJZ).

[5] Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 270-273.