Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 26.01.2020
Title: prosilec - Okrožno sodišče v Kranju
Number: 090-255/2019
Category: Ali dokument obstaja?
Status: Refused


POVZETEK:

Prosilka je od sodišča zahtevala določene statistične podatke. Sodišče je njeno zahtevo zavrnilo, ker dokumentov s temi podatki nima niti jih ni dolžan ustvarit. IP je ugotovil, da se zaključek ugotovitev pritožbenega postopka ne razlikuje od ugotovitev organa kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, in sicer da organ ne razpolaga z ustreznimi iskalnimi kriteriji po katerih bi v elektronskem vpisniku oziroma s podatki, ki bi bili razvidni iz računovodskih evidenc, prišel do zahtevnih informacij. Pritožbo prosilke je IP tako zavrnil.

 

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-255/2019/5

Datum: 27. 1. 2020

 

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP) o pritožbi ……. (v nadaljevanju prosilka), z dne 15. 11. 2019, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Kranju, Zoisova ulica 2, 4000 Kranj, (v nadaljevanju organ), z dne 29. 10. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilke z dne 15. 11. 2019 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Kranju, št. Su 819/2019 z dne 29. 10. 2019, se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

Prosilka je dne 3. 10. 2019 na Vrhovno sodišče Republike Slovenije vložila vlogo, v kateri je med drugim podala zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zahtevo prosilke v delu odstopilo Okrožnemu sodišču v Kranju (v nadaljevanju organ). Iz dela zahteve, ki jo je obravnaval organ, izhaja, da je prosilka zahtevala: »št. pravdnih zadev, v katerih je pravdno sodišče Okrožnega sodišča v Kranju, izvedlo dokaz s tujim izvedencem brez, da bi stranka predhodno založila predujem za sodnega tolmača (podatki naj se nanašajo na časovno obdobje od leta 2013 dalje)« in »koliko so znašali povprečni pravdni stroški v pravnomočno zaključenih pravdnih zadevah pri vrednosti spornega predmeta od 100.000,00 EUR do 150.000,00 EUR v pravdnih zadevah pri Okrožnem sodišču v Kranju, v katerih je bilo potrebno pridobiti izvedensko mnenje zaradi ugotovitve višine nepremoženjske škode.«.

 

Organ je dne 29. 10. 2019 izdal odločbo št. Su 819/2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je zahtevo prosilke v celoti zavrnil, ker nima dokumenta oziroma evidence, ki bi ustrezala zahtevi prosilke. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ zahtevo prosilke zavrnil zato, ker vpisnik PUND omogoča iskanje pravdnih zadev po opravilnih številkah zadev, po strankah, po vrednosti spora, ne omogoča pa iskanja zadev po izvajanju dokazov s tujim izvedencem in brez, da bi stranka predhodno založila predujem sodnega tolmača. Prav tako ne omogoča iskanja zadev po kriteriju povprečnih pravdnih stroškov v pravnomočno zaključenih pravdnih zadevah pri vrednosti spornega predmeta od 100.000,00 EUR do 150.000,00 EUR, v katerih je bilo potrebno pridobiti izvedensko mnenje zaradi ugotovitve višine nepremoženjske škode. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da vpisničar ob evidentiranju procesnih dejanj ne evidentira porekla države izvedenca in zato v evidenci zadev teh podatkov ni, posledično pa v elektronskem vpisniku iskanje po navedenem iskalnem kriteriju ni možno. Kriterija, ki bi določal parametre: pravnomočno končana zadeva v zvezi z vrednostjo spornega predmeta in višino pravdnih stroškov, kjer je bil postavljen izvedenec zaradi ugotovitve višine nepremoženjske škode, v PUND vpisniku ni.

 

Prosilka je dne 15. 11. 2019 vložila pritožbo, s katero izpodbijano odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Prosilka navaja, da ker vpisnik PUND po navedbah organa omogoča iskanje po strankah, vrednosti spora oziroma po opravilnih številkah, bi ji organ lahko posredoval vsaj podatek o vseh pravnomočno zaključenih zadevah po vrednosti spora od 100.000 do 150.000 EUR. Po vpogledu v posamezni spis pa bi bilo mogoče ugotoviti tudi višino stroškov v posamezni zadevi. Na tej podlagi bi prosilka sama lahko izračunala povprečne stroške pri navedeni vrednosti spornega predmeta pri organu, v katerih je bilo potrebno pridobiti izvedensko mnenje, zaradi ugotovitve višine nepremoženjske škode. Nadalje prosilka navaja, da sodišče vsekakor vodi tudi evidenco izvedencev in sodnih tolmačev, ki jim je plačalo stroške od leta 2013 dalje, saj se ti stroški plačujejo iz računa predujma ali iz proračuna in z njo računovodstvo organa vsekakor razpolaga. Na podlagi te evidence, bi se pridobilo opravilne številke zadev in z vpogledom v posamezne spise lahko ugotovilo, ali je bil angažiran tuj izvedenec ter če je bil pred plačilom nagrade in stroškov izvedencem s strani strank založen predujem za sodnega tolmača, saj se mora predujem založiti na račun predujmov sodišča. Obenem prosilka navaja, da bi jo moral organ pred izdajo izpodbijane odločbe obvestiti in ji pojasniti, da ne razpolaga z dokumentom, iz katerega bi izhajale zahtevane informacije in da se te informacije da ugotoviti na podlagi dokumentov, ki jih vsebujejo sodni spisi in morebitne druge (računovodske) evidence, ki jih sodišče vodi. Prosilka navaja, da želi informacije pridobiti zaradi obrambe svojih pravic v določenem postopku, ob tem pa poudarja, da je podan tudi močnejši interes javnosti za pridobitev zahtevanih informacij, saj nesorazmerno visoki stroški postopka zastrašujoče in odvračilno vplivajo na stranke (žrtve) postopkov pri vlaganju pravnih sredstev. Prosilka meni, da je med njo in organom prišlo do vzajemnega nerazumevanja interpretacije definicije dokumentov, ki jih je zahtevala. Zanjo je bistveno, da pridobi informacije, na podlagi katerih bo sama lahko ugotovila, ali je organ tudi v drugih pravdnih zadevah, poleg zadeve opr. št. I P 509/2004, s kršitvijo 153. člena Zakona o pravdnem postopku, izvedel dokaz s tujim izvedencem brez da bi stranka predhodno založila predujem za sodnega tolmača. Organ je v pravdni zadevi z nezakonitim vodenjem postopka povzročil nesorazmerno visoke stroške postopka, ki niso primerljivi s stroški v vsebinsko podobnih zadevah ob podobni vrednosti spornega predmeta. Prosilka zatrjuje kršitev pravice do izjave, zato ker je organ, preden je njeno zahtevo zavrnil, ni seznanil z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami. Navaja, da bi sama lahko pregledala spise in odbrala relevantne informacije. Prosilka se še sklicuje na četrti odstavek 5. člena ZDIJZ. Ob tem še prosi, da jo organ pred izdajo odločbe seznani, v kakšni obliki se ji informacije lahko posreduje ter jo seznani z morebitnimi stroški.

 

Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba, ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. Su 819/2019 dne 25. 11. 2019, IP odstopil v reševanje.

 

IP je dne 10. 12. 2019 z namenom dodatne razjasnitve dejanskega stanja, pri organu opravil ogled in camera, na podlagi 11. člena ZInfP in o opravljenem dejanju napravil zapisnik. Na ogledu je organ IP med drugim izročil zahtevo prosilke, ki je še ni posredoval, ter izpis treh vpogledov iz evidence PUND. Z zapisnikom št. 090-255/2019/3 je IP dne 10. 12. 2019 seznanil prosilko.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

IP je v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja pristojen presojati (zgolj) vprašanje, ali gre za informacijo javnega značaja in če ta pri organu obstaja v materializirani obliki, ne pa tudi npr. vprašanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja organov in evidentiranja gradiva ter obstoj morebitnih napak organov pri ravnanju z dokumenti oziroma pomanjkljivo delovanje na določenem področju ipd. Navedeno sodi v delovno področje drugih organov in ne IP, ki kot že rečeno, v pritožbenem postopku po ZDIJZ presoja zgolj obstoj zahtevanih informacij in vprašanje, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja.

 

Glede ugovora kršitve prvega odstavka 9. člena ZUP (zaslišanje stranke)

 

V pritožbi se prosilka sklicuje na to, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker je organ pred izdajo odločbe ni zaslišal in ji pred svojo odločitvijo ni predočil ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi katerega je odločil, da se zahteva prosilke zavrne, saj glede na podane zahtevane kriterije informacije ne obstajajo v obliki dokumenta oziroma evidence. IP je zato presojal utemeljenost zatrjevane bistvene kršitve določb upravnega postopka, in sicer pravice do izjave iz prvega odstavka 9. člena ZUP. Ta določa, da preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

 

IP meni, da zatrjevana bistvena kršitev postopka pred organom prve stopnje ni podana. Dejansko stanje zadeve pred organom prve stopnje namreč ni (bilo) sporno, v pritožbi pa prosilka izpodbija pravno naziranje organa o tem, kakšne so v skladu z ZDIJZ njegove dolžnosti omogočiti prosilki dostop glede na to ugotovljeno dejansko stanje. Prosilka je svoje razloge glede dejstev in okoliščin pomembnih za odločitev ter svoja pravna naznanja glede obravnavane zahteve podala v svoji zahtevi z dne 8. 10. 2019, odločitev organa je, ob upoštevanju načela zakonitosti iz 6. člena ZUP, temeljila na materialnem pravu glede uporabe 4. člena ZDIJZ. Po presoji IP organ s tem, ko prosilke ni zaslišal, ni kršil določbe prvega odstavka 9. člena ZUP, zato je IP ta pritožbeni ugovor zavrnil kot neutemeljen.

 

V konkretnem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, prav tako ni sporno, da zahtevane informacije spadajo v delovno področje organa. Se je pa IP v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali informacije, ki jih je zahtevala prosilka, pri organu obstajajo v obliki dokumenta, saj je organ zahtevo prosilke zavrnil iz razloga, da dokument ne obstaja.

 

Najprej IP pojasnjuje, da so organi dolžni omogočiti prosilcem dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Iz samega ZUP, Uredbe o upravnem poslovanju ter načela prijazne in odprte javne uprave, sicer izhaja obveznost organov, da odgovorijo na vsako vlogo stranke, torej, da po svojih najboljših močeh, upoštevajoč svojo (predvsem stvarno) pristojnost, pomagajo prosilcu, da pride do želenih podatkov. Vendar pa IP opozarja, da ZDIJZ ne predstavlja instrumenta za zagotavljanje informiranosti prosilcev izven dometa samega zakona, ki konkretizira pravico pridobivanja že ustvarjenih dokumentov, s katerimi organ tudi dejansko (fizično oz. elektronsko) razpolaga.

 

Kot izhaja iz določbe 1. odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe 1. odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja namreč predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oz. dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oz. pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oz. vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo. Organi v postopku v skladu z ZDIJZ niso dolžni prosilcem dajati oz. pripravljati odgovorov na vprašanja, razen takrat, ko le-ti izhajajo iz že obstoječega dokumenta – v takem primeru organ prosilcu posreduje predmetni dokument. V tem delu IP opozarja, da iz definicije informacije javnega značaja izhaja logičen sklep, da odgovori na vprašanja oz. pojasnila, razne obrazložitve, komentarji in analize stanj ne predstavljajo informacije javnega značaja. Na pojasnila in razlage se torej načelo prostega dostopa, zapisano v 5. členu ZDIJZ, ne razteza in zato organi zavezanci prosilcem, na podlagi ZDIJZ, niso dolžni odgovarjati na vprašanja ter dajati pojasnil oz. razlag v zvezi z delovnim področjem organa, da bi zadostili zahtevi prosilca po ZDIJZ. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1351/2010-12 z dne 25. 5. 2011. V kolikšnem obsegu organi prosilcem odgovarjajo na vprašanja, je predmet njihovih komunikacijskih strategij in ni del postopkov po ZDIJZ.

 

Hkrati IP opozarja, da podatki, ki se pri organu nahajajo v elektronski obliki, iz dostopa do informacij niso izključeni. Ob uporabi različnih računalniških orodij je mogoče navedene podatke povezovati oziroma združevati in oblikovati v nove podatke oziroma informacije, ki se v bazi prej niso nahajale. Prav slednje pa je lahko sestavni del uporabe določenih podatkovnih zbirk, ki jih tudi uporabljajo pri organu zaposlene oziroma za to pooblaščene osebe pri svoji vsakdanji rabi in ki je torej z razlogi za obstoj take zbirke podatkov neločljivo povezan. Pri dostopu do informacij javnega značaja s ciljem transparentnega delovanja organov pri opravljanju javnih nalog je ključno, da se posamezniku omogoči dostop do podatkov, ki se v taki zbirki nahajajo, če temu nasproti ne stojijo dejanske ovire oziroma zakonske omejitve ali prepovedi. Organ mora za ta namen prosilcu posredovati zahtevane informacije, ki jih je mogoče iz podatkovne zbirke pridobiti z uporabo tistih orodij, ki so za dostopanje do navedenih elektronskih podatkov na voljo in so sestavni del njihove običajne uporabe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 336/2018 z dne 7. 2. 2018).

 

Iz vsebine zahteve prosilke, o kateri je odločil organ z izpodbijano odločbo, izhaja, da je ta zahtevala dva sklopa informacij, in sicer: »št. pravdnih zadev, v katerih je pravdno sodišče Okrožnega sodišča v Kranju, izvedlo dokaz s tujim izvedencem brez, da bi stranka predhodno založila predujem za sodnega tolmača (podatki naj se nanašajo na časovno obdobje od leta 2013 dalje)« in »koliko so znašali povprečni pravdni stroški v pravnomočno zaključenih pravdnih zadevah pri vrednosti spornega predmeta od 100.000,00 EUR do 150.000,00 EUR v pravdnih zadevah pri Okrožnem sodišču v Kranju, v katerih je bilo potrebno pridobiti izvedensko mnenje zaradi ugotovitve višine nepremoženjske škode.« Predmet tega pritožbenega postopka je torej bilo vprašanje, ali organ v svojih evidencah po iskalnih kriterijih, kot jih je v svoji zahtevi navedla prosilka lahko pridobi podatek o številu pravdnih zadev in o povprečnih pravdnih stroških.

 

Na podlagi 101. člena Zakona o sodiščih je organ med drugim pristojen tudi za odločanje o pravdnih zadevah, in sicer o njih odloča pravdni oddelke organa, o pravdnih zadevah pa se vodi evidenca, elektronski pravdni vpisnik. PUND vpisnik se vodi na podlagi Pravilnika o obliki in vsebini posameznih sodnih vpisnikov, imenikov, pomožnih knjig in tipiziranih obrazcev ter Sodnega reda. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, vpisnik omogoča iskanje pravdnih zadev po opravilnih številkah zadev, po strankah, po vrednosti spora, ne omogoča pa iskanja po izvajanju dokazov s tujim izvedencem in brez da bi stranka predhodno založila predujem za sodnega tolmača. Prav tako ne omogoča iskanja zadev po kriteriju povprečnih pravdnih stroškov v pravnomočno zaključenih pravdnih zadevah pri vrednosti spornega predmeta od 100.000,00 EUR do 150.000,00 EUR, v katerih je bilo potrebno pridobiti izvedensko mnenje zaradi ugotovitve višine nepremoženjske škode.

 

Na ogledu in camera je IP v vpisniku PUND preveril način iskanja pravdnih zadev. Pri tem je iskanje podatka o številu pravdnih zadev opredelil na način kot izhaja iz zahteve prosilke, in sicer je IP ugotavljal, ali je iskanje možno na podlagi iskalnih kriterijev: -ali je bil določen izvedenec, ali je bil določen tuj izvedenec, ali je bil določen sodni tolmač oziroma »brez, da bi stranka založila predujem za sodnega tolmača«. Na ogledu je bilo ugotovljeno, da iskanje po iskalnem kriteriju s tujim izvedencem, ni možno. Vodja vpisnika pa je na podlagi svojih izkušenj povedala, da je bila v zadnjih 20 letih le ena zadeva s tujim izvedencem in to je bilo v zadevi prosilke. Sicer PUND vpisnik omogoča iskanje po procesnem dejanju »poslano v izdelavo izvedeniško mnenje«, kar pomeni, da je bil v zadevi angažiran izvedenec. V »tipu zahtevka« je možno iskanje kumulativno omejitvi na »odškodnine«, ne pa posebej na odškodnino za nepremoženjsko škodo. Kumulativno se lahko doda tudi iskanje po višini spornega predmeta, a pri iskanju s slednjim kriterijem iskalnik ne poda točnih rezultatov. Med izvedenci so zajeti tudi tolmači oziroma se tega iskanja ne da ločiti. Pri iskanju je treba opredeliti tudi, ali gre za odprte ali za odčrtane zadeve. Pri konkretnem iskanju po kriterijih: datum od 1. 1. 2013 do 10. 12. 2019, procesno dejanje: Poslano v izdelavo izved. mn. (0755) in status odčrtane je prikazalo 84 zadetkov. Pri drugem iskanju po kriterijih: datum od 1. 1. 2013 do 10. 12. 2019, procesno dejanje: Poslano v izdelavo izved. mn. (0755) in status odprta pa je prikazalo 42 zadetkov.

 

Glede druge informacije, ki jo je zahtevala prosilka, in sicer glede povprečnih stroškov, pa je bilo ugotovljeno, da se stroškov in predujmov v vpisniku ne vodi. Zadev se ne vodi po »pravnomočno končane«, ampak se v vpisniku vodijo »odčrtane« zadeve. Sem spadajo zadeve, ki so na prvi stopnji zaključene, a niso nujno pravnomočne, saj so lahko še v pritožbeni fazi postopka. Kot je bilo pojasnjeno že prej, se zadeve vodijo za vse odškodnine, ne samo za nepremoženjsko škodo. Glede omejitve iskanja po vrednosti spornega predmeta, je organ pojasnil, da ta ni natančen. Ker vrednost spornega predmeta za delo vpisnika ni pomembna in ni obvezna sestavina pri vnosu v vpisnik, se podatka ne preverja in zato lahko pride do razhajanja. Pri vpogledu v konkreten spis je šele razvidna višina vrednosti spornega predmeta. Na primeru zadeve opr. št. I P 433/2006 je razvidno, da je vrednost spornega predmeta nižja od 100.000 EUR, a je prikazana v zadetkih za vrednost VSP 100.000 do 150.000 EUR. Iskanje po kriteriju vrednost spornega predmeta, torej ne da pravih rezultatov.

 

Organ se je na ogledu opredelil tudi do pritožbene navedbe prosilke, da organ zagotovo vodi tudi evidenco izvedencev in sodnih tolmačev, ki jim je plačal stroške od leta 2013 dalje, na podlagi katere bi se lahko pridobilo opravilne številke zadev, z vpogledom v posamezne spise pa ugotovilo, ali je bil angažiran tuj izvedenec ter če je bil pred plačilom nagrade in stroškov izvedencem s strani strank založen predujem za sodnega tolmača. Organ je pojasnil, da v »Glavni knjigi«, vodi konto 4029, na katerem so razvidna plačila izvedencem, kjer je plačilo strošek države, iz njega je razvidno katerim izvedencem je bilo plačano. Iz te evidence ni razvidno, za kakšne vrste zadevo je šlo, npr. kazensko, nepravdno, pravdno, itd.. Na kontu 21200 »Glavne knjige« je evidenca plačanih avansov za izvedence, tolmače in cenilce, ki so fizične osebe. Ko sodišče odloči s sklepom o plačilu, se iz tega konta izvedenca plača. Sodišče vodi tudi analitično evidenco, iz katere je razviden program avansov. Tam so evidentirana vsa izplačila za izvedence, cenilce in tolmače ter odvetnike. Iskanje je možno le po opravilni številki zadeve.

 

IP ugotavlja, da se zaključek ugotovitev pritožbenega postopka ne razlikuje od ugotovitev organa kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, in sicer da organ ne razpolaga z ustreznimi iskalnimi kriteriji po katerih bi v elektronskem vpisniku oziroma s podatki, ki bi bili razvidni iz računovodskih evidenc, prišel do zahtevnih informacij. Glede zahteve prosilke, s katero je zahtevala število pravdnih zadev, v katerih je organ izvedel dokaz s tujim izvedencem brez, da bi stranka predhodno založila predujem za sodnega tolmača (podatki naj se nanašajo na časovno obdobje od leta 2013 dalje), je bilo ugotovljeno, da organ v evidenci PUND sicer beleži, ali se je spis nahajal pri izvedencu, cenilcu ali tolmaču, vendar v evidenci ne beleži podatka, ali je šlo za tujega izvedenca. Prav tako iz evidence ni razvidno, ali je stranka predhodno založila predujem za sodnega tolmača. Teh podatkov pa tudi ni mogoče pridobiti na podlagi računovodskih evidenc, saj podatkov ni mogoče iskati po vrsti zadeve, ni razvidno poreklo izvedenca, iskanje pa je možno le na podlagi opravilne številke zadeve. Glede podatka o tem, koliko so znašali povprečni pravdni stroški v pravnomočno zaključenih pravdnih zadevah pri vrednosti spornega predmeta od 100.000,00 EUR do 150.000,00 EUR, v katerih je bilo potrebno pridobiti izvedensko mnenje zaradi ugotovitve višine nepremoženjske škode, je bilo ugotovljeno, da se stroškov pravdnega postopka ne beleži med podatke evidence. Prav tako pa že iskanje na podlagi iskalnega kriterija vrednosti spornega predmeta ni povsem natančno, saj gre za podatek, ki lahko ni točen in bi ga bilo treba preveriti pri vsaki zadevi. Prav tako iskanja ni mogoče omejiti na zadeve, v katerih je šlo za spor zaradi ugotovitve višine nepremoženjske škode, saj je med vrstami spora iskanje mogoče omejiti le na odškodnine. Ob tem je pomembno tudi dejstvo, da med iskalnimi kriteriji ni na voljo iskanje po pravnomočnih zadevah, ampak le po odčrtanih in odprtih, pri čemer se med odčrtanimi zadevami nahajajo tako pravnomočne kot tudi zadeve, glede katerih še teče pritožbeni postopek.

 

Kot je navedel že organ v izpodbijani odločbi, enako pa izhaja tudi iz ugotovitev ogleda, bi podatek o številu zadev, v katerih je organ izvedel dokaz s tujim izvedencem brez, da bi stranka predhodno založila predujem za sodnega tolmača (podatki naj se nanašajo na časovno obdobje od leta 2013 dalje) in podatek o višini povprečnih pravdnih stroškov v pravnomočno zaključenih pravdnih zadevah pri vrednosti spornega predmeta od 100.000,00 EUR do 150.000,00 EUR v pravdnih zadevah pri Okrožnem sodišču v Kranju, v katerih je bilo potrebno pridobiti izvedensko mnenje zaradi ugotovitve višine nepremoženjske škode, organ pridobil šele na način, da bi vpogledal v vsak posamezen spis in vsebinsko presodil, ali izpolnjuje kriterije iz zahteve prosilke. Organ bi moral vsebinsko analizirati vsebino posameznega spisa, ugotoviti, ali je bil v postopku angažiran tuji izvedenec ter ugotoviti, ali je stranka predhodno založila predujem za sodnega tolmača. Za ugotovitev povprečnih pravdnih stroškov pa bi moral organ najprej odbrati zadeve po vrednosti spornega predmeta, pri čemer ni zanemarljiva pripomba organa, da ta ni vedno točen, nadalje bi moral ugotoviti ali gre za spor zaradi ugotovitve višine nepremoženjske škode ter če je bilo potrebno pridobiti izvedensko mnenje, obenem pa bi bilo treba ugotoviti višino pravdnih stroškov v posamezni zadevi in izračunati njihovo povprečje za vse zadeve.

 

Da bi torej organ zadostil pogojem zahteve, kot jo je postavila prosilka, bi moral odpreti vse spise, pregledati in analizirati njihovo vsebino in iz tega vsebinsko zaključiti, kateri dokumenti sodijo v zahtevano zbirko. Izdelava zbirke podatkov, kjer je za njeno pripravo potrebna analiza oz. vsebinska presoja organa, pa po presoji IP predstavlja ustvarjanje novega dokumenta. Takšno stališče glede ustvarjanja novih zbirk dokumentov v zadevah dostopa do informacij javnega značaja izhaja tudi iz sodne prakse upravnega sodišča (sodba, št. II U 79/2009-10 z dne 20. 1. 2010). Ob preizkusu, kolikšen delovni vložek bi bilo potrebno vložiti za pridobitev take zbirke podatkov, kot to zahteva prosilka, pa se pokaže, da bi to terjalo precej dodatnega dela za organ, saj bi bilo potrebno vsak spis tudi vsebinsko pregledati. Upoštevati je namreč potrebno vse zahtevane kriterije, ki jih je v svoji zahtevi opredelila prosilka, saj se zadeve ne vodijo na način, kot jih je v svojih kriterijih opredelila prosilka. Tudi iz zgoraj navedenega primera, ki ga je obravnavalo Upravno sodišče v svoji praksi, izhaja, da je sodišče ugotovilo, da zbirka dokumentov pri organu - sodišču ne obstaja, ker računalniški sistem, v katerem organ vodi spise, ne omogoča iskanja po kriterijih, kot jih je v citirani zadevi zahteval prosilec, hkrati pa tudi ne obstaja pravna podlaga, ki bi organu nalagala izdelavo takšne zbirke. Iskanje in odbiranje dokumentov po kriterijih, kot jih je v navedeni zahtevi zahteval prosilec, bi torej predstavljalo ustvarjanje novega dokumenta, česar pa organ ni dolžan storiti. IP pa tudi nima pravne podlage, da bi v konkretni zadevi odločal o obveznosti organa, da ustvari in vodi novo evidenco dokumentov, ki ustrezajo pogojem prosilke.

 

Do drugačnega zaključka v konkretnem primeru ne morejo pripeljati niti kriteriji ugotavljanja obstoja dokumenta, ki se uporabljajo v praksi IP, kadar gre za dokumente v računalniških bazah. Iz prakse IP izhaja, da je pri dokumentih, ki se nahajajo v informatiziranih zbirkah podatkov, potreben relativiziran pristop – kar pomeni, da mora zavezanec omogočiti dostop do dokumentov, čeprav priklic iz zbirke, tehnično gledano, pomeni nastanek (ustvarjanje) novega dokumenta. Toda pri tem je treba upoštevati tudi zmožnost oziroma izvedljivost zagotovitve zahtevane informacije po kriterijih, ki jih je postavil prosilec, in če je ta pogoj izpolnjen še razmejitveni kriterij, tj. sorazmernost napora (vložka) organa pri materializaciji dokumenta. Skladno z navedenim pristopom mora biti priprava zahtevanega dokumenta za organ relativno hitra in enostavna, vendar v obravnavanem primeru takega pristopa ni mogoče uporabiti. Ker že podatka o tem, ali je organ izvedel dokaz s tujim izvedencem oziroma katere zahtevane zadeve so pravnomočne, ni mogoče pridobiti s pomočjo računalniško vodenega vpisnika, je IP ocenil, da gre pri konkretni zahtevi za ustvarjanje nove zbirke, s katero organ ne razpolaga.

 

Prosilka v pritožbi navaja, da bi ji organ lahko posredoval vsaj podatek o vseh pravnomočno zaključenih zadevah po vrednosti spora od 100.000 do 150.000 EUR. Na tej podlagi pa bi prosilka lahko po vpogledu v posamezni spis ugotovila višino stroškov in vseh stroškov, ter posledično sama izračunala povprečne stroške pri navedeni vrednosti spornega predmeta pri organu, v zadevah, v katerih je bilo potrebno pridobiti izvedensko mnenje. V nadaljevanju pa še navaja, da to za organ ne bi predstavljajo nesorazmernega napora ter da bi prosilka tekom postopka lahko svoj zahtevek zožila in sama pregledala spise. Pri tem navaja, da bi zahtevala zadeve v manjšem razponu vrednosti spornega predmeta. IP glede na ugotovljeno dejansko stanje tej pritožbeni navedbi ne more pritrditi, saj iz vpisnika PUND niso razvidne pravnomočno zaključene zadeve, hkrati pa prosilka ob tem spregleda, da bi bilo pri tem treba opraviti še dodaten korak v pregledu posamezne zadeve, saj iz vpisnika ni razvidno, v katerih zadevah je bilo potrebno pridobiti izvedensko mnenje. Ker se zahtevek za dostop do informacij prosilke ni glasil na podatek o vseh pravnomočno zaključenih zadevah po vrednosti spora od 100.000 do 150.000 EUR, ampak je v zahtevi prosilka določila še druge kumulativne kriterije, prosilka s temi pritožbenimi navedbami dejansko ne more uspeti. Ob tem IP še ugotavlja, da mora glede na določbo 213. člena ZUP organ odločiti o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Procesna zakonodaja organu tako ne daje diskrecijske pravice, da sam zoži zahtevo prosilke in odloči o zahtevi le delno oziroma, da s pogajanji s stranko doseže, da ta umakne del zahtevka.

 

Prosilka se v pritožbi sklicuje še na prevladujoč interes javnosti. IP s tem v zvezi pojasnjuje, da se prevladujoč interes javnosti ugotavlja v primeru, ko dokument obstaja, podana pa je določena izjema. Ker je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji, da dokument obstaja, se do vprašanja prevladujočega interesa javnosti v zvezi s tem dokumentom ni mogoče opredeliti.

 

IP je zaključil, da gre v konkretnem primeru za vprašanje, ali je organ na zahtevo prosilke dolžan analizirati dokumente po kriterijih, kot jih zahteva prosilka in pripraviti novo zbirko. Gre namreč zato, da bi organ moral po vsebinskih kriterijih, ki jih je določila prosilka, analizirati vsebino dokumentov in šele presoditi, ali dokumenti v zbirko sodijo, kar pa predstavlja ustvarjanje novega dokumenta. Če je za takšno ustvarjanje novega dokumenta potreben nesorazmeren vložek časa in truda, pa tudi, ko se dokumenti nahajajo v računalniških bazah, priprava takšne zbirke predstavlja ustvarjanje novega dokumenta. Ker so zavezanci po ZDIJZ dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij, je odločitev organa pravilna in na zakonu utemeljena. IP je ugotovil, da pritožbi prosilke ni mogoče ugoditi, zato jo je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil kot neutemeljeno.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Manja Resman, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav.,

informacijska pooblaščenka