Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 28.03.2019
Title: prosilec - Okrajno sodišče v Domžalah
Number: 090-21/2019
Category: Osebni podatek
Status: Refused


POVZETEK:

Prosilec je od organa na podlagi ZDIJZ zahteval vpogled v spisa, ki se pri organu vodita pod tam navedenimi opr. številkami. Organ je prosilčevo zahtevo zavrnil s sklicevanjem na izjemo iz prvega odstavka 5. a člena ZDIJZ in jo utemeljeval z določbami 193., 195. in 196. člena Zakona o zemljiški knjigi. IP je presodil, da so razlogi organa za zavrnitev zahteve napačni, saj se organ v okviru izjeme iz prvega odstavka 5a. člena ZDIJZ, ne more sklicevali na naveden določne ZZK-1. Ker pa je IP po uradni dolžnosti ugotovil, da je podana izjema varstva osebnih podatkov iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ob tem pa delnega dostopa v zvezi z zahtevanimi dokumenti ni mogoče narediti, je prosilčevo pritožbo v celoti zavrnil.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-21/2019/4

Datum: 28. 3. 2019

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), drugega odstavka 22. člena in tretjega ter četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …(v nadaljevanju prosilec) z dne 18. 1. 2019, zoper odločbo Okrajnega sodišča v Domžalah, Ljubljanska cesta 76, 1230 Domžale (v nadaljevanju organ), št. 36/2018 z dne 9. 1. 2019, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilca z dne 18. 1. 2019 zoper odločbo Okrajnega sodišča v Domžalah, št. 36/2018 z dne 9. 1. 2019, se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

 

OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilec je dne 12. 12. 2018 na organ podal zahtevo, s katero je na podlagi ZDIJZ zahteval vpogled v spisa, ki se pri organu vodita pod opr. št. Dn 103962/2016 in Dn 277405/2016 ter po potrebi fotokopije nekaterih ali vseh dokumentov iz navedenih spisov.

 

Organ je dne 9. 1. 2019, na podlagi določb ZDIJZ, izdal odločbo, št. 36/2018, s katero je prosilčevo zahtevo zavrnil s sklicevanjem na izjemo iz prvega odstavka 5. a člena ZDIJZ. V razlogih je navajal določila 4. člena ZDIJZ, določbe 193., 195. in 196. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/2003 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZK-1) ter zaključil, da je skladno z določbami ZZK-1 dostop do zbirke listin omejen, zato posredovanje in vpogled v dokumente iz zbirke listin kot informacij javnega značaja ni mogoče.

 

Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo z dne 18. 1. 2019, v kateri je navajal, da je izpodbijana odločba protislovna in nerazumljiva ter v nasprotju z določbami ZDIJZ, saj se je organ napačno skliceval na določbo prvega odstavka 5a. člena ZDIJZ. Trdil je, da je organ očitno namerno spregledal, da je vložil zahtevo po ZDIJZ in ne po ZZK-1, saj prosilcu skladno z določbami ZDIJZ ni potrebno navesti razloga oziroma izkazati upravičenosti do dostop do zahtevanih dokumentov. Meni, da če bi predlagatelj ZDIJZ zahteval, da je dostop do informacij javnega značaja omejen s popolnoma vsemi drugimi zakoni, bi to jasno zapisal. Sicer pa meni, da so že same omejitve po ZDIJZ v nasprotju s smernicami Evropskega sveta za dostop do informacij javnega značaja, saj v nekaterih primerih preveč omejujejo in onemogočajo dostop do dokumentov, ki jih imajo državni organi. Predlaga, da IP odločbo odpravi in naloži organu, da njegovi zahtevi ugodi.

 

Organ je nato z dopisom, št. Su 36/2018-7 z dne 22. 1. 2019 prosilčevo pritožbo skupaj s spisovno dokumentacijo odstopil IP v reševanje. Iz nje izhaja, da je opravil predhodni preizkus glede pravočasnosti pritožbe.

 

Ker organ, kljub določbi drugega odstavka 245. člena ZUP in prvega odstavka 10. člena ZInfP, IP ni posredoval dokumentov, ki so predmet zahteve, ga je IP z dopisom, št. 090-21/2019/2 z dne 18. 3. 2019 pozval k predložitvi le-teh.

 

Organ je nato z dopisom, št. 36/2018-7 z dne 19. 3. 2019 IP posredoval zahtevane dokumente.

 

IP je pritožbo kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

K I. točki izreka:

 

Pritožba ni utemeljena.

 

Kot organ druge stopnje je IP skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

Z vpogledom v spisovno dokumentacijo (zahtevo prosilca z dne 12. 12. 2018 in odločbo organa, št. 36/2018 z dne 9. 1. 2019) IP najprej ugotavlja, da prosilec z zahtevo z dne 12. 12. 2018 ni zahteval vpogleda v spis v skladu s 196. členom ZZK-1, ampak se je skliceval na določbe ZDIJZ, zato je organ postopal pravilno, s tem ko prosilčevo zahtevo obravnaval kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v skladu s postopkom pridobivanja informacij kot ga določa ZDIJZ.

 

V predmetni zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ in da zahtevani dokumenti (dokumenti iz spisov, ki se pri organu vodita pod opr. št. Dn 103962/2016 in Dn 277405/2016) izpolnjujejo vse elemente informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ, vprašanje pa je, ali je organ pravilno zavrnil dostop do zahtevanih informacij na podlagi izjeme od prostega dostopa iz prvega odstavka 5a. člena ZDIJZ.

 

Navedena določba, ki je v teoriji znana kot »izjema strankinega pravila« določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije ali njeno ponovno uporabo, če se zahteva nanaša na podatek, glede katerega je dostop v skladu z zakonom prepovedan ali omejen tudi strankam, udeležencem ali oškodovancem v sodnem, upravnem ali z zakonom določenem nadzornem postopku. To pomeni, da če področni postopkovni zakon določa, da stranka postopka začasno nima dostopa do »svojih« podatkov, potem ne more imeti dostopa do njih tudi nihče zunanji, saj bi to razgradilo sam smisel postopka (interesi postopka). Navedeni odstavek pride v poštev zlasti v primeru prikritih preiskovalnih ukrepov in podobno, kadar osumljenec v določenem (pred)kazenskem postopku ne more na podlagi ZDIJZ zahtevati vpogleda v dokumentacijo, ki se nanaša nanj (kot je ne more zahtevati tudi nihče drug v času, v katerem postopkovni zakon določa, da je dostop prepovedan ali omejen).

 

Organ v izpodbijani navedeno izjemo utemeljuje s sklicevanjem na določila ZZK-1, ki dostop (vpogled oziroma morebitne fotokopije) zemljiškoknjižnih listin iz zbirke listin v zemljiški knjigi dopušča le posamezniku z izkazanim upravičenim interesom, kot ga definira prvi odstavek 196. člena ZZK-1. Sklicevanje na takšne razloge v okviru izjeme iz prvega odstavka 5a. člena ZDIJZ, je po presoji IP, povsem v nasprotju z določbami ZDIJZ. Kot je že bilo ugotovljeno in poudarjeno zgoraj, je prosilec vložil zahtevo v skladu z ZDIJZ, po katerem mu pravnega interesa za dostop ni treba izkazati (5. člen ZDIJZ). Organ se ne more in ne sme spuščati v vprašanje, zakaj prosilec določeno informacijo potrebuje. Njegova dolžnost je izključno ta, da odloči, ali zahtevani dokumenti predstavljajo informacijo javnega značaja za vse oz. erga omnes. V postopku dostopa do informacij javnega značaja je predmet odločitve strogo vezan na presojo zahtevanega dokumenta in na vprašanje, ali zahtevane informacije izpolnjujejo kriterije, določene v 4. členu ZDIJZ ter nadalje, ali so te informacije v celoti ali zgolj delno prosto dostopne, do katerih imajo dostop prav vsi, ne zgolj prosilec. IP poudarja, da bi moral organ svojo odločitev opreti na določbe ZDIJZ, v okviru katerega je bil v konkretnem primeru zavezan odločati, nikakor pa podlage za odločitev v konkretnem primeru ne predstavljajo določbe ZZK-1. Določbe ZZK-1 se v postopku dostopa do informacij javnega značaja, ki ga določa ZDIJZ, uporabijo zgolj kot materialno pravo, ki ureja področje, v okviru katerega so zahtevani dokumenti nastali in kot podlaga za zakonito obdelavo določenih osebnih podatkov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te odločbe. Potrebno je poudariti, da gre za dva povsem ločena postopka, ki drug na drugega ne vplivata, nista povezana in zasledujeta povsem drug cilj. ZZK-1 ureja prepis oziroma vpogled v zbirko listin z izkazanim pravnim interesom, medtem ko je ZDIJZ namenjen odločitvi, ali gre za informacijo javnega značaja, ki je prosto dostopna vsakomur. IP dodaja, da je razlika med obema postopkoma lahko tudi v samem dostopu do dokumentov – v postopku, ki ga ureja ZZK-1, organ osebi, ki izkaže ustrezen pravni interes, omogoči vpogled v celotne dokumente, v postopku po ZDIJZ pa lahko organ, tudi v primeru, da gre za informacijo javnega značaja, prosilcu omogoči le delni dostop do zahtevanih dokumentov, če ti vsebujejo katero izmed izjem, določenih v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.

 

Glede na navedeno IP ugotavlja, da je odločitev organa, da je zahtevo zavrnil s sklicevanjem na izjemo iz prvega odstavka 5a. člena ZDIJZ materilanopravno napačna, saj ta izjema za zavrnitev dostopa do predmetnih dokumentov ne pride v poštev. Zato se v tem okviru pritožbene navedbe prosilca utemeljene.

 

V okviru presoja materialnega prava je zato IP dalje, po uradni dolžnosti, presojal, ali je v zvezi s predmetnimi dokumenti podana katera druga izjema od dostopa do informacij javnega značaja iz 5a. člena ali prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

IP ugotavlja, da zemljiškoknjižni postopek, kot eden izmed nepravdnih postopkov, vsebuje nekatere posebnosti in ne predstavlja klasičnega postopka sodnega varstva pred sodišči (glej 120. člen – 161. člen ZZK-1). Zemljiškoknjižno pravo predstavlja zbir pravnih pravil, ki urejajo ureditev zemljiške knjige in zemljiškoknjižni postopek ter predpostavke za materialnopravno učinkovanje pravnih sprememb v zemljiški knjigi. Zemljiška knjiga je že sama po sebi javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o stvarnih pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami (prvi odstavek 1. člena ZZK-1). Sestavljena je iz glavne knjige in zbirke listin (drugi odstavek 1. člena ZZK-1). Glavna knjiga je namenjena vpisu podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami, za katere zakon določa, da se vpišejo v zemljiško knjigo (tretji odstavek 1. člena ZZK-1). Zbirko listin pa tvorijo listine, na podlagi katerih je bil opravljen vpis v glavno knjigo (četrti odstavek 1. člena ZZK-1).

 

V obravnavani zadevi je prosilčeva zahteva obsegala dostop do dokumentov dveh spisov (Dn 277405/2016 in Dn 103962/2016), ki se vodita pri organu, torej dokumentov iz zbirke listin, kot jo opredeljuje ZZK-1. Po vpogledu v dokumente, ki so predmet zahteve, je IP ugotovil, da ti predstavljajo listine, ki so bile podlaga za vpis pravic in pravnih dejstev na določenih nepremičninah, ki jih organ izvedel po uradni dolžnosti ali pa na predlog. Vse listine vsebujejo osebne podatke (imena, priimke, naslove) in same po sebi predstavljajo listine zasebnopravne narave, na podlagi katerih je organ izvedel zemljiškoknjižni postopek vpisa podatkov o pravicah na konkretnih nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z njimi.

 

Glede na navedeno je IP ugotavljal, ali je v obravnavni zadevi podana izjema varstva osebnih podatkov, kot je določena v 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Glede veljavne zakonodaje na področju varovanja osebnih podatkov IP najprej pojasnjuje, da se je s 25. 5. 2018 pričela uporabljati Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba), ki ureja varstvo osebnih podatkov. Ker Republika Slovenija do izdaje te odločbe še ni sprejela novega zakona, ki bi urejal varstvo osebnih podatkov, pa se poleg uredbe, ki se uporablja neposredno, v določenem delu uporablja še vedno veljavni Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/2007, v nadaljevanju ZVOP-1).

 

Osebni podatek pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika (prva točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov). Kot obdelavo osebnih podatkov pa predmetna uredba opredeljuje vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje (druga točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov).

 

Še vedno veljavne določbe 8. člena ZVOP-1 določajo, da se lahko osebni podatki obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika, ter da mora biti namen obdelave osebnih podatkov določen v zakonu, v primeru obdelave na podlagi osebne privolitve posameznika pa mora biti posameznik predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov.

 

Obdelava osebnih podatkov je zakonita, če je podana ena od pravnih podlag, ki jih določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6. Ker organ spada med upravljavce in obdelovalce osebnih podatkov, ki sodijo v javni sektor, veljajo zanj naslednje pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov, in sicer:

 

(a) posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, je privolil v obdelavo njegovih osebnih podatkov v enega ali več določenih namenov (kadar ne gre za izvajanje javnih nalog);

 

(b) obdelava je potrebna za izvajanje pogodbe, katere pogodbena stranka je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za izvajanje ukrepov na zahtevo takega posameznika pred sklenitvijo pogodbe;

 

(c) obdelava je potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca;

 

(e) obdelava je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu.

 

V kolikor torej obstaja ena izmed zgoraj naštetih podlag za obdelavo osebnih podatkov, je obdelava osebnih podatkov v javnem sektorju skladna z zakonodajo.

 

IP je torej v predmetnem postopku ugotavljal, ali za osebne podatke vsebovane v zahtevanih dokumentih obstaja pravna podlaga za razkritje prosilcu po ZDIJZ v smislu Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov in 8. člena ZVOP-1.

 

Ob tem IP izrecno poudarja, da ZZK-1 predstavlja zakonito podlago v smislu točke c) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov samo glede podatkov, ki so vpisani v glavni knjigi, saj prvi odstavek 195. člen ZZK-1 določa, da so vsi vpisani podatki v glavni knjigi zemljiške knjige javni in jih sme vsakdo pregledovati, prepisovati ali zahtevati, da mu zemljiškoknjižno sodišče izda overjeni izpisek iz zemljiške knjige. Posledično ti podatki v glavni knjigi ne predstavljajo varovanih osebnih podatkov in gre v tem delu za prosto dostopne informacije.

 

Nasprotno pa so v dokumentih, ki so predmet zahteve prosilca v konkretnem primeru, nahajajo varovani osebni podatki, saj IP za razkritje teh podatkov ni našel pravne podlage v smislu prvega odstavka člena 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Gre namreč za podatke iz zbirke listin, za katero ZZK- 1 ne daje zakonite pravne podlage za njihovo razkritje po ZDIJZ, nobena druga od zakonitih pravih podlag za razkritje, pa glede na okoliščine konkretnega primera, po mnenju IP tudi ne pride v poštev. Kot je IP navedel že zgoraj, zahtevani dokumenti namreč vsebujejo osebne podatke fizičnih oseb, to so: njihova imena, priimki, naslovi ter sami po sebi predstavljalo takšne listine, ki posegajo oziroma urejajo zasebnopravno sfero posameznikov do te mere, da lahko glede na veliko koncentracijo teh podatkov v samih listinah govorimo o osebnem podatku posameznika. Izhajajoč iz teh ugotovitev je IP zaključil, da gre za varovane osebne podatke, za katere ni pravne podlage, da se z njimi seznani javnost.

 

Določbo o varstvu osebnih podatkov je sicer nujno treba povezati z določbo 7. člena ZDIJZ, ki ureja t. i. institut delnega dostopa. Po pregledu vsebine zahtevanih dokumentov je IP ugotovil, da izvedba delnega dostopa na podlagi 7. člena ZDIJZ ni mogoča. Podatki v zahtevanih listinah so namreč medsebojno vsebinsko povezani oziroma prepleteni, njihova koncentracija pa je tako velika, da jih ni mogoče izločiti iz zahtevanih listin ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, ki je nujna zaradi narave teh podatkov, oziroma bi delni dostop popolnoma izgubil vrednost in ne bi bil smiseln, saj bi prosilec dobil razkrite zgolj tiste podatke, ki bi predstavljali le »obrazce« oziroma prazne forme zahtevanih listin, in sicer brez vse ostale vsebine le teh, torej iztrgano iz njihovega konteksta, kar pomeni, da bi bili brez posebne vrednosti za prosilca oziroma javnost.

 

Ker je IP odločil, da so informacije iz zahtevanih listin izvzete iz prostega dostopa zaradi obstoja izjeme varstva osebnih podatkov, ni potrebe, da bi se opredeljeval tudi do obstoja morebitnih drugih izjem.

 

IP je tako na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da je odločitev organa pravilna, vendar obrazložena z napačnimi razlogi (v delu, v katerem se organ sklicuje na prvi odstavek 5.a člena ZDIJZ), zato je pritožbo na podlagi prvega in tretjega odstavka 248. člena ZUP zavrnil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

K 2. točki izreka:

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

 

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Maja Wondra, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka