Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

FOIA Decisions

+ -
Date: 16.12.2020
Title: prosilec - Občina Žužemberk
Number: 090-289/2020
Category: Kršitev materialnega prava, Kršitev postopka
Status: Returned to readjudication (on a case)


POVZETEK:

Organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo prosilca za dostop do fotokopij celotnega Projekta izvedenih del – PID za Vrtec Žužemberk. IP je nato v pritožbenem postopku ugotovil, da organ v izpodbijani odločbi ni konkretno navedel, kateri posamezni dokumenti, dostop do katerih je prosilcu zavrnil, so bili predmet njegove presoje. Ugotovil je tudi, da je organ pri zahtevanih dokumentih najprej ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, nato pa je v nadaljevanju navedel, da je sicer prosilcu omogočil vpogled, nima pa tehničnih možnosti fotokopiranja, prav tako nima te dokumentacije na kakšnem nosilcu, kot je CD, ter da z dokumenti ne razpolaga v e-obliki. Navedbe organa so tako nejasne tudi v tem delu, saj iz predloženih dokumentov spisa zadeve 090-9/2019 nesporno izhaja, da je organ prosilcu posredoval določene fotokopije dokumentov, za katere je prosilec plačal. IP je ugotovil tudi, da je organ dejansko prosilcu že omogočil dostop do posameznih zahtevanih dokumentov z vpogledom in v obliki fotokopij ter s tem dejansko vsaj v tem delu zadostil zakonskim pogojem glede dostopa, kar je v nasprotju z njegovimi navedbami v izpodbijani odločbi, da prosilcu ne more omogočiti dostopa do predmetnih dokumentov v obliki fotokopij. Organ torej ni ugotavljal vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v predmetni zadevi, kar pomeni, da ni upošteval načel in določb ZUP, zato je IP odločil, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-289/2020/2

Datum:  16. 12. 2020

 

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi

(v nadaljevanju: prosilec), z dne 16. 3. 2020, zoper odločbo Občine Žužemberk, Grajski trg 33, 8360 Žužemberk (v nadaljevanju: organ), št. 090-9/2019-13 z dne 24. 2. 2020, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

ODLOČBO:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 16. 3. 2020 se ugodi. Odločba Občine Žužemberk, št. 090-9/2019-13 z dne 24. 2. 2020, se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovni postopek, ki mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od vročitve te odločbe.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

Obrazložitev:

 

Prosilec je od organa, na podlagi ZDIJZ, z zahtevo z dne 10. 9. 2019 zahteval fotokopije in vpogled v spise, ki se nanašajo na celotno investicijo izgradnje novega vrtca v Žužemberku (vso korespondenco, gradbeni dnevnik, gradbeno knjigo, začasne situacije, končno situacijo, projekt izvedenih del).

 

Ker je organ z dopisom, št. 090-9/2019-2 z dne 13. 9. 2019, pozval prosilca, da zahtevo posreduje na predpisanih obrazcih IP, je prosilec 25. 10. 2019 vložil pri IP pritožbo zaradi molka organa. Na podlagi poziva IP, št. 0900-181/2019/2 z dne 25. 10. 2019, je organ prosilcu posredoval obvestilo o datumu vpogleda v zahtevano dokumentacijo, IP pa je obvestil o razlogih, zakaj je zahteval posredovanje zahteve na obrazcu IP. Prosilec je namreč zahteval določene dokumente že 19. 2. 2019 in mu jih je organ posredoval z dopisom z dne 8. 5. 2019. Za dostop je prosilec zaprosil tudi 8. 4. 2019, pri čemer je organ s sklepom podaljšal rok za odločanje do 21. 6. 2019, zaradi zahtevnosti in obsežnosti dokumentacije. Nadalje je organ navedel, da je prosilec 21. 5. 2019 odstopil od zahteve in jo podal ponovno 11. 9. 2019. Pojasnil je tudi, da je prosilca pozval na predložitev zahteve na obrazcih IP zaradi preglednosti in specificiranja zahteve.

 

Nadalje je iz predložene dokumentacije, konkretno iz Zapisnika pregleda dokumentacije z dne 20. 11. 2019, razvidno, da je prosilec vpogledal v zahtevano dokumentacijo pri organu 20. 11. 2019 in da je bilo dogovorjeno, da se do 26. 11. 2019 pripravijo kopije dogovorjenih dokumentov. Nadalje iz predloženega zapisnika z dne 10. 12. 2019 izhaja, da se je vpogled prosilca nadaljeval 10. 12. 2019. Iz predloženih dokumentov pa izhaja tudi, da je prosilec opravil vpogled 26. 11. 2019 v prostorih vrtca v Žužemberku.

 

Organ je nato z dopisom, št. 090-9/2019-12 z dne 14. 2. 2020, pozval prosilca na plačilo stroškov za posredovanje zahtevanih informacij. Prosilec pa je 17. 2. 2020 pri IP ponovno vložil pritožbo iz razloga, da mu organ ni omogočil dostopa do zahtevanih podatkov v celoti in da tudi ni izdal pisne odločbe, zato je IP pozval prosilca z dopisom, št. 0900-181/2019/11 z dne 17. 2. 2020, da ustrezno postopa, torej skladno z ZDIJZ.

 

Organ je nato odločil z odločbo št. 090-9/2019-13 z dne 24. 2. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevo prosilca za dostop do fotokopij celotnega Projekta izvedenih del – PID za Vrtec Žužemberk zavrnil. Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej izpostavil določbo prvega odstavka 4. člena ZDIJZ ter na tej podlagi ugotovil, da z zahtevano dokumentacijo razpolaga v materializirani obliki in v katero je prosilcu omogočil vpogled, nima pa možnosti fotokopiranja in z dokumentacijo ne razpolaga na kakšnem nosilcu kot je CD in podobno. Organ je torej ugotovil, da z dokumenti ne razpolaga v e-obliki, zato je zahtevo prosilca zavrnil.

 

Prosilec je zoper odločbo vložil pritožbo z dne 16. 3. 2020. Uvodoma je navedel, da je organ odločil le o delu zahteve. Nadalje je navedel, da mu je bil omogočen le vpogled po zapisnikih z dne 20. 11. 2019, 26. 11. 2019 in 10. 12. 2019, pri čemer pa ni prejel še vseh fotokopij. Povzel je tudi komunikacijo z organom, vključno z vpogledi.

 

Z dopisom, št. 090-9/2019-14 z dne 10. 3. 2020 je organ posredoval prosilcu določene fotokopije dokumentov, za katere je prosilec poravnal stroške v višini 92,75 evra. Nadalje iz dopisa organa, št. 090-9/2019-17 z dne 3. 9. 2020, izhaja, da je organ posredoval prosilcu fotokopije 12. 3. 2020, vendar jih prosilec ni prevzel, zato jih je Pošta Slovenije vrnila organu. Organ je tako prosilca na podlagi njegovega poziva pozval, da fotokopije predmetne dokumentacije prevzame na naslovu organa oziroma sporoči naslov. Prosilec je odgovoril organu 10. 9. 2020.

 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, na podlagi 245. člena ZUP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-9/2019 -20 z dne 27. 11. 2020, poslal v odločanje IP. Pritožbi je priložil spis zadeve 090-9/2019.

 

Pritožba je utemeljena.

 

Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

 

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

 

IP ugotavlja, da v tem postopku ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja po 1. členu ZDIJZ in da z zahtevanimi dokumenti razpolaga v materializirani obliki, kar pomeni, da so pogoji  za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ v obravnavanem primeru izpolnjeni.

 

V zvezi z nadaljnjo presojo zadeve pa IP ugotavlja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Organ se namreč ni konkretno opredelil do zahtevanih oziroma presojanih dokumentov, ne v izreku in tudi ne v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Organ v izpodbijani odločbi namreč ni konkretno navedel, kateri posamezni dokumenti, dostop do katerih je prosilcu zavrnil, so bili predmet njegove presoje. IP ugotavlja še, da je organ v sami obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej ugotovil, da so pri zahtevanih dokumentih izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, nato pa je v nadaljevanju navedel, da je sicer prosilcu omogočil vpogled, nima pa tehničnih možnosti fotokopiranja, prav tako nima te dokumentacije na kakšnem nosilcu, kot je CD, ter da z dokumenti ne razpolaga v e-obliki. Navedbe organa so tako nejasne tudi v tem delu, saj iz predloženih dokumentov spisa zadeve 090-9/2019 nesporno izhaja, da je organ prosilcu posredoval določene fotokopije dokumentov, za katere je prosilec tudi plačal. Ugotoviti je torej mogoče tudi, da je organ dejansko prosilcu že omogočil dostop do posameznih zahtevanih dokumentov z vpogledom in v obliki fotokopij ter s tem dejansko vsaj v tem delu zadostil zakonskim pogojem glede dostopa, kar je v nasprotju z njegovimi navedbami v izpodbijani odločbi, da prosilcu ne more omogočiti dostopa do predmetnih dokumentov v obliki fotokopij. Organ torej ni ugotavljal vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v predmetni zadevi, kar pomeni, da ni upošteval načel in določb ZUP. Ker je torej organ bistveno kršil pravila upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člen ZUP), je IP odločil, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

 

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in tudi podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti.

 

V skladu s tretjim odstavkom 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

 

Organ je dolžan v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Pred izdajo odločbe mora organ ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Obliko, način izdaje in sestavne dele upravne odločbe ureja ZUP v členih 210 do 218. Vsebino izreka določa ZUP v 213. členu, vsebina obrazložitve upravne odločbe pa v 214. členu ZUP. V izreku odločbe se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izrek je najpomembnejši del odločbe, ker med vsemi sestavnimi deli edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Po sodbi Vrhovnega sodišča št. U 1549/93-5 postane pravnomočen le izrek odločbe in le-ta ima pravne učinke vse dotlej, dokler ni na zakonit način odločba odpravljena ali razveljavljena. Izrek mora biti kratek in določen (jasen oziroma nedvoumen. Izrek se kljub načelni kratkosti ne sme sklicevati na materialne predpise, temveč mora predstavljati samostojno podlago za izvršbo. Če izrek ni jasen oziroma določen, ker se sklicuje le na skladnost z zakonom, pravice in obveznosti prosilca pa (ni)so natančneje razvidne samo iz obrazložitve, je odločba nezakonita.  Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, pa je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku. Obrazložitev avtoritativne odločitve je eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev je nujna zlasti zato, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oziroma pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Šele obrazložitev namreč pojasni, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.[1]

 

V ponovljenem postopku je organ dolžan najprej jasno opredeliti, kateri posamezni dokumenti so bili predmet njegove presoje. Organ mora nato zahtevane dokumente presoditi tudi z vidika obstoja morebitnih izjem od prostega dostopa po ZDIJZ. V primeru obstoja katere od izjem, mora presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[2] ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Določba 19. člena Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek 19. člena Uredbe). 

 

Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti posamično navedeni konkretni dokumenti, ki so predmet presoje in niso prosto dostopni, ker predstavljajo izjemo po ZDIJZ, oziroma v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo (npr. v dokumentu št… . se prekrije ime in priimek posameznika in podobno). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Kot že navedeno, ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja.

 

Če bo organ pri presoji zahtevanih dokumentov ugotovil, da je podana katera od izjem od prostega dostopa po ZDIJZ, je dolžan nadalje upoštevati tudi določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz navedene določbe jasno izhaja, da je že zakonodajalec pretehtal, da javni interes za razkritje podatkov pretehta vselej (tudi ne glede na morebitno izjemo poslovne skrivnosti) kadar gre za podatke, ki predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev. Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije porabe javnih sredstev, se je ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pojem porabe (javnih sredstev) je sicer potrebno razlagati širše (tako sodba Upravnega sodišča I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016), kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi. Povedano drugače, poraba javnih sredstev ni zgolj »trošenje«, pač pa vse oblike razpolaganja z javnimi sredstvi.[3] Pri tem je treba upoštevati tudi določbe ZJF, ki v tretjem odstavku 2. člena kot enega od načel zakona določa načelo učinkovitosti in gospodarnosti. Občina je namreč porabnik javnih sredstev, zato na trgu ne nastopa brez omejitev, česar se morajo zavedati tudi poslovni subjekti, ki vstopajo v takšna obligacijska razmerja.

 

IP ob navedenem pripominja še, da je treba v primeru obstoja varovanih osebnih podatkov upoštevati

Splošno uredba o varstvu osebnih podatkov[4], ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje Zakon o varstvu osebnih podatkov - ZVOP-1[5] (v določenih delih se torej ZVOP-1 ne uporablja več). Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije upravljavca in obdelovalca osebnih podatkov in ne definicije osebnega podatka ter ne spreminja definicije javnega in zasebnega sektorja.

 

Pri uporabi izjeme poslovne skrivnosti po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa je organ dolžan upoštevati določbe 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1)[6] ali določbe Zakona o poslovni skrivnosti (v nadaljevanju: ZPosS)[7], odvisno, kdaj so nastali podatki, ki so predmet presoje.[8] Če se presoja nanaša na podatke, ki izhajajo iz dokumentov, nastalih po uveljavitvi ZPosS, se pojem poslovne skrivnosti presoja po določbah prvega in drugega odstavka 2. člena ZPosS, sicer pa po določbah ZGD-1.

 

IP opozarja še na določbo 44. člen ZUP, v skladu s katero mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi, bi lahko vplivala odločitev organa in jim omogočiti udeležbo v postopku. Iz izpodbijane odločbe in posredovane dokumentacije namreč ne izhaja, da bi organ pritegnil ponudnika v postopek.

 

V zvezi z načini seznanitve, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, pa IP poudarja, da je izbira načina seznanitve pravica prosilca, razen ko gre za avtorsko varovano delo. To nedvomno izhaja iz določb 5. člena ZDIJZ, ki v drugem odstavku določa, da ima vsak prosilec na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja tako, da jo pridobi na vpogled, ali da pridobi njen prepis, fotokopijo, ali njen elektronski zapis. Nadalje pa tudi iz določbe drugega odstavka 17. člena ZDIJZ, ki kot obvezno sestavino zahteve določa, da prosilec določi način seznanitve z zahtevanimi podatki in pri tem kot načine določa primeroma vpogled, prepis, fotokopija in elektronski zapis. Tako tudi sodna praksa. Upravno sodišče npr. v sodbi št. IV U 203/2017-10 z dne 11. 4. 2018 navaja, citirano:« Iz navedenega izhaja, da ima prosilec pravno varovano pravico izbrati, na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (na primer fotokopija, vpogled ali elektronski zapis). Vezanost organa na prosilčevo izbiro oblike, v kateri želi prejeti informacije, izhaja tudi iz 14. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[9], ki konkretizira način posredovanja informacij javnega značaja. Ta določa, da lahko prosilec sam izbere obliko, v kateri želi dobiti informacijo, če je informacija javnega značaja tako v elektronski kot v fizični obliki (prvi odstavek 14. člena Uredbe). Po drugi strani pa iz drugega odstavka 14. člena Uredbe izhaja, da lahko prosilec sam izbere obliko, če je informacija javnega značaja samo v elektronski ali samo v fizični obliki in organ razpolaga s tehnološkimi zmogljivostmi za potrebno pretvorbo, pri čemer mu organ zaračuna materialne stroške pretvorbe iz elektronske v fizično obliko ali fizične oblike v elektronsko obliko skladno s to uredbo (drugi odstavek 14. člena Uredbe). Povedano drugače, ne obstaja pravna podlaga, ki bi organu  v primerih, ko s tehnološkimi zmožnostmi za pretvorbo dokumentov ne razpolaga, nalagala dolžnost, da to opravilo prenese v izvedbo zunanjemu ponudniku, pri čemer je v obravnavanem primeru nedvomno ugotoviti, da organ možnosti fotokopiranja dokumentov nedvomno ima.

 

Sklepno

 

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca in izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek (točka 1 izreka odločbe). Organ bo moral pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[10] oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

 

 

 

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

 


[1] Več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. členu.

[2] Uradni list RS, št. 24/16.

[3] Tako tudi sodbi Upravnega sodišča št. III U 121/2017 (30. točka) in št. I U 1544/2018-51.

[4] Splošna uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES.

[5] Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo.

[6] Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17 in 22/19 – ZPosS;

[7] Uradni list RS, št. 22/19.

[8] Npr. odločbi IP št. 09021-2/2020 in št. 090-51/2020.

[9] Uradni list RS, št. 24/16.

[10] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš.