Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 12.02.2019
Title: prosilec - Občina Ruše
Number: 090-19/2019
Category: Kršitev postopka, Ali gre za zlorabo pravice?
Status: Returned to readjudication (on a case)


POVZETEK:

Organ je zavrnil prosilcu dostop do zahtevanih podatkov na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Prosilec je zoper odločbo vložil pritožbo, o kateri je odločil IP. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da iz izpodbijane odločbe in posredovane dokumentacije ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP tako ni imel razloga slediti navedbam organa, da želi prosilec škodovati organu ter ga obremenjevati in mu povzročati stroške. Organ je torej zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj posledično v ugotovitvenem postopku ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov. Upoštevaje navedeno je IP pritožbi prosilca ugodil in vrnil zadevo v ponovno odločanje.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-19/2019/2

Datum:  12. 2. 2019

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – Odl. US, 102/15, 32/16, 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP) o pritožbi …. (v nadaljevanju: prosilec), z dne 7. 1. 2019, zoper odločbo Občine Ruše, Trg vstaje 11, 2342 Ruše (v nadaljevanju: organ), št. 090-0008/2018 z dne 4. 1. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

 

ODLOČBO:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 7. 1. 2019 se ugodi in se odločba Občine Ruše št. 090-0008/2018 z dne 4. 1. 2019 odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovni postopek. Organ prve stopnje mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

Obrazložitev:

 

Prosilec je z zahtevo z dne 30. 11. 2018 zahteval:

  • informacije o vseh pooblastilih župana ali direktorja občinske uprave oziroma direktorja občinskega zavoda Javni zavod Center za mlade Ruše (v nadaljevanju: CEZAM Ruše) odvetniški družbi … (v nadaljevanju: odvetniška družba), od dne podpisa pogodbe;
  • informacije o vseh pooblastilih župana ali direktorja občinske uprave oziroma direktorja CEZAM Ruše za vsa pooblastila odvetniški družbi samo za tožbene primere, v katerih je tožeča stranka občan … kot fizična oseba, od 1. 1. 2016;
  • informacije o vseh pooblastilih župana ali direktorja občinske uprave oziroma direktorja CEZAM Ruše za vsa pooblastila odvetniški družbi, na podlagi katerih so bili sproženi upravni postopki zoper pravno osebo … pri FURS 2017, UE RUŠE 2018, AJPES, CSD RUŠE.

Za informacije je zaprosil v obliki fotokopij. Navedel je še, da odvetniki niso zavezani za posredovanje informacij ZDIJZ (njihov dopis z dne 23. 5. 2016), CEZAM Ruše pa je občinska služba. V primeru večjega števila fotokopij od 20, bo sam organiziral in plačal fotokopiranje.

 

Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odločbo št. 090-0008/2018 z dne 4. 1. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) v celoti, in sicer na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. V utemeljitev je navedel, da je po preučitvi obravnavane zahteve in ob upoštevanju prosilčevega preteklega ravnanja ugotovil, da je njegova zahteva šikanozna in predstavlja očitno zlorabo pravice. Pri odločitvi je upošteval:

  1. Prosilec je doslej pridobljene informacije javnega značaja uporabljal v sodnih postopkih, ki jih je sprožil zoper osebe, ki so povezane z organom (CEZAM Ruše, osebe, zaposlene pri javnem zavodu, funkcionarji organa, osebe, ki sodelujejo z organom). Prosilec torej ni pridobival informacij zaradi izvrševanja demokratične in nadzorne funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja, temveč zaradi sprožanja na prvi pogled očitno neutemeljenih sodnih in drugih postopkov in s tem povezanim povzročanjem škode nasprotnim udeležencem. Prosilec je po vedenju organa sprožil kar 17 sodnih postopkov, pri čemer je najvišji zahtevek znašal kar 9.340.000,00 EUR. Zaradi prosilčevega ravnanja je bila slednjemu, s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru, omejena poslovna sposobnost, kar kaže, da je tudi sodišče prepoznalo duševno motnjo pri prosilcu in zlorabo pravic ob vlaganju tožb in drugih vlog.
  2. Prosilec je v preteklih treh letih vložil skupno 26 zahtev za dostop do informacij javnega značaja in z vlaganjem takšnih zahtev prekomerno obremenil delo organa.
  3. Ob zahtevah je prosilec poslal organu oziroma posameznim uslužbencem organa ogromno pisanj, pri čemer je bilo potrebno vsako takšno pisanje pregledati in presoditi, ali gre pri pisanju za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja ali drugo vlogo v upravnem postopku, kar je obremenjevalo in še vedno bistveno obremenjuje delo organa. V pretežni meri gre pri vseh pisanjih sicer za neutemeljene očitke glede ravnanja organa, pozive na plačilo odškodnin ipd..
  4. Prosilec je na socialnem omrežju Facebook objavil več objav, v katerih je žalil funkcionarja in uslužbenko organa.

Organ je tako ob upoštevanju celotnega ravnanja prosilca (sprožanje sodnih postopkov, vlaganje zahtev za dostop do informacij javnega značaja, pošiljanje različnih pisanj organu, žalitve) ugotovil, da gre za ravnanje, s katerim želi prosilec škodovati organu ter ga obremenjevati in mu povzročati stroške, zaradi česar je prosilčevo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ.

 

Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo z dne 7. 1. 2019, v kateri je med drugim navedel:

  1. Odločitev organa je protiustavna, saj krši ustavno pravico na lastno podobo, to je pravico do poštenega informiranja in javnega govora. Javno dostopne informacije lahko delimo javno, za žaljive obdolžitve pa smo odgovorni kazensko in materialno, katerih pa do zdaj ni sprožil niti enkrat.
  2. Organ bi moral ugoditi vlogi v celoti, saj krši Evropsko konvencijo  o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi 19. člen Ustave Republike Slovenije, po katerem smo »pred zakonom vsi enaki« ne glede na status bolezni ali odvzema poslovne sposobnosti na samostojno zastopanje pred pravosodnimi in preiskovalnimi organi. Ob tem je še dodal, da poteka postopek vrnitve poslovne sposobnosti po prava vešči osebi. Ugovor organa je hudo žaljiva obdolžitev, saj so tožbe posledica samoobrambe na čast ter kršeno dostojanstvo. Organ krši Konvencijo in Protokole, to je pravico na učinkovita pravna sredstva, med katera sodijo informacije ZDIJZ.
  3. Če organ ni sposoben kakovostnega dela, naj odstopi in delo prevzame poslovno sposobna oseba, ki ne bo jokala kot mali otrok, kateri je ponovno povzročil nepotrebne stroške proračunu in davkoplačevalcem.
  4. Dodatno je še predlagal, da organ izdela preglednico informacij/pooblastil po prvotni vlogi, saj je tak pristop racionalen, če je dejanje seveda dopustno.

 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-0008/2018 z dne 22. 1. 2019, poslal v odločanje IP. Organ je pritožbi priložil predmetno zahtevo, izpodbijano odločbo in tri izvode splošno danih pooblastil. V dodatno pojasnitev je navedel še, da je pri opredelitvi do navedb prosilca potrebno izpostaviti, da gre pri prosilcu za duševno motnjo. Okrajno sodišče Maribor je že prepoznalo to duševno motnjo ter zlorabo pravic, ki mu jih daje pravo, in mu s sklepom omejilo opravilno sposobnost. Namen prosilca ni le dostopati do informacij javnega značaja zaradi izvrševanja demokratične in nadzorne funkcije pravice dostopa, temveč prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog. Prosilec tako pravico, ki mu jo daje pravo, izvršuje v nasprotju z njenim ciljem, oziroma namenom tako, da prekomerno ovira in na nedopusten način posega v delo in dostojanstvo organa, ki mu s tem onemogoča, da bi opravljal delo samostojno v okviru ustave in zakonov, to pa ima vpliv na pravice tretjih, ki so udeleženi v drugih postopkih, ki jih vodi organ. Njegovo ravnanje predstavlja oviro za učinkovito delo organa ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih. S svojimi dejanji prekomerno ovira in obremenjuje tudi druge organe. Po mnenju organa ni zanemarljivo tudi dejstvo, da prosilec pogosto žali organ ter zaposlene, med sporočili pa so razvidna tudi nadlegovanja in grožnje posameznikom. V zvezi z informacijami javnega značaja in njegovem početju je organ že podrobno obvestil IP v letu 2018, in sicer z ogromnim kupom dokumentacije ob njegovi pritožbi na zadevo št. 090-0005/2018 z dne 26. 6. 2018. Iz vse te posredovane dokumentacije je razvidno, da prosilec informacij ni pridobival zaradi izvrševanja demokratične in nadzorne funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja, temveč zaradi sprožanja na prvi pogled očitno neutemeljenih sodnih in drugih postopkov in s tem povezanim povzročanjem škode nasprotnim udeležencem. Prosilec je po vedenju organa sprožil kar 17 sodnih postopkov, pri čemer je najvišji zahtevek znašal kar 9.340.000,00 EUR. Zaradi prosilčevega ravnanja je bila slednjemu s sklepom sodišča omejena poslovna sposobnost, kot že navedeno. Prosilec sicer s svojim pisanjem v tem času ni prenehal. Upravna enota Ruše je med tem izpeljala postopek, v katerem je prosilca zaradi omejene poslovne sposobnosti izbrisala kot zakonitega …. Od takrat dalje več ne piše v imenu društva, temveč kot fizična oseba. Tako je iz vse že posredovane obsežne dokumentacije razvidno, da gre za osebo z duševno motnjo in osebo, ki več kot očitno zlorablja pravice, ki mu jih daje pravo.

 

Pritožba je utemeljena.

 

  1. Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

 

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

 

IP uvodoma ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ in da organ z zahtevanimi dokumenti vsaj v delu zahteve razpolaga. Sporno v obravnavanem primeru je, ali je prosilec zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja.

 

  1. Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja

 

Splošno o zlorabi pravice

 

Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

 

Iz uvodne obrazložitve Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja – ZDIJZ-C, EPA 1500-VI,  (v nadaljevanju: Predlog zakona)[1], izhaja, da je predlagatelj utemeljil določbo petega odstavka 5. člena ZDIJZ s primeri iz prakse, in sicer da se v praksi pojavljajo tudi primeri, ko prosilec prekorači namene pravice dostopa do informacij javnega značaja z izvršitvijo ravnanja, ki predstavlja zlorabo pravice, kot primer pa je navedel odločbo IP št. 090-117/2012/3 z dne 29. 6. 2012. IP je v navedeni odločbi ugotovil, da namen prosilca ni bil le dostopati do informacij zaradi izvrševanja demokratične in nadzorne funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja, temveč nasprotno – prosilec je s svojim načinom vlaganja zahtev organ prekomerno zasipal z delom in hkrati posegel v njegovo dostojanstvo. Iz Predloga zakona tudi jasno izhaja, da je treba kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Pri nadaljnji obrazložitvi predloga določbe pa je predlagatelj navedel tudi nekatere »elemente, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice kot npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, prosilec ne sledi lastnim upravičenem interesom, nagajivost, šikaniranje ipd.«. Navedel je tudi, da je predlagana določba utemeljena z vidika določb tretjega odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava)[2], ustavnosodne presoje[3] in sodne prakse Vrhovnega sodišča[4].

 

Namen ZDIJZ je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, in za uresničitev tega namena si morajo organi prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju (2. člen ZDIJZ). Delovanje in odločanje javnih oblasti je tako odprto tudi za posameznike, ki lahko pridobivajo vse javne informacije o delu javnih oblasti in sodelujejo pri sprejemanju njenih odločitev. Načelo odprtosti predstavlja javnost delovanja javnih oblasti, zagotavljanje informacij o delu javnih oblasti in pravico dostopa do dokumentov ali v tem drugem delu tudi transparentnost delovanja javnih oblasti. Za obravnavani primer je, izhajajoč iz načela odprtosti in transparentnosti, pomembno omeniti predvsem dve funkciji pravice do informacij javnega značaja – demokratično in nadzorno funkcijo. Demokratična funkcija služi večji udeležbi državljanov v politiki in izhaja iz teorij participativne in deliberativne demokracije, ki poudarjajo, da odprtost delovanja javne oblasti ne more biti omejena le na različne oblike parlamentarnega odločanja, temveč mora vključevati tudi različne oblike neposrednega sodelovanja državljanov pri sprejemanju predpisov in političnih odločitev.[5] Funkcija nadzora pa omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti ter nadzor nad porabo proračunskega denarja, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Ta pravica omogoča splošni nadzor javnosti nad delom javne uprave, kamor sodi tudi organ, in s tem pospešuje zavedanje odgovornosti vseh, ki upravljajo z javnim denarjem in izvajajo pooblastila, ki jim jih je podelila država. Javnost lahko le s pomočjo načel, ki jih pozna pravo dostopa do javnih informacij, preverja pravilnost odločitev organov ter spoštovanje pravnih in drugih pravil. Zato je delo oblastnih organov oziroma državne uprave ali uprave lokalne skupnosti bolj učinkovito (razlog nadzora in učinkovitejšega delovanja), obenem pa se zaradi komunikacije in tesnejšega razmerja med javnim sektorjem in posameznikom krepi tudi zaupanje vanje. Temeljno načelo ZDIJZ torej usmerja proces odločanja javnih oblasti k odpiranju za vse, z namenom, da lahko vsi tvorno sodelujejo pri sprejemanju odločitev in da lahko pridobivajo vse javne informacije o delu javnih organov. ZDIJZ tako v prvem in drugem odstavku 5. člena vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, ne glede na pravni interes, lahko pa se pravica dostopa do informacij javnega značaja odreče zaradi zlorabe te pravice.

 

Kot izhaja iz pravne teorije[6], nastane zloraba pravice tedaj, ko subjekt prestopi meje pravno zavarovanega upravičenja tako, da s tem ogroža oziroma posega v pravico drugega. Če hočemo določiti meje pravice tistemu, ki jo je prekoračil, moramo izhajati iz pojma pravice in njene vsebinske opredelitve. Pravna norma pogosto ne more dati določnega in jasnega odgovora na vprašanje, kakšen naj bo obseg pravice v konkretnem primeru. Odgovor nam da šele ustvarjalna interpretacija prava. Razlagalec mora upoštevati vse pravno pomembne okoliščine, ki so povezane s konkretnim primerom v procesu uporabe prava.

 

Po pravni teoriji[7]so za dejanski stan zlorabe pravice značilne tri prvine, in sicer:

  • temeljna predpostavka je, da nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja;
  • druga predpostavka je, da je nastal konflikt dveh pravic, ki se med seboj ne izključujeta; do konflikta pride zato, ker si stojita nasproti dve pravici in je ena izmed njiju izvrševana tako, da bodisi delno bodisi v celoti onemogoča aktivirati in uresničevati drugo.
  • v konfliktu dveh ali več pravic pa je najbolj težavno opredeliti tretjo prvino, kdaj in zakaj je bila določena pravica zlorabljena (prepoved – merilo zlorabe pravice).

 

Dr. Andrej Berden v članku Zloraba pravice[8] pa v zvezi z zlorabo pravice navaja, da gre za uporabo oziroma izvrševanje pravice, če dejanje presojamo samo formalno, z vidika samo tistih pravnih norm, ki pravico neposredno določajo – in za zlorabo te formalne pravice oziroma dejansko za protipravno ravnanje, če ga presojamo v luči načela morale in javnega interesa, ki jih je pravo sprejelo kot svoje vrhovno vodilo, oziroma v luči samega načela zlorabe pravic. Pod tem pojmom torej ne moremo razumeti samo zavestne, namerne zlorabe, ampak ga moramo jemati objektivno. Zlorabo pravice je potrebno označiti kot nedopustno ravnanje, ki nima značaja klasičnega deliktnega dejanskega stanu. Avtor članka ugotavlja, da je konflikt pravic treba razlagati široko, ni pa vsak poseg v pravico drugega tudi zloraba pravice. Pravi in resnični obseg pravice lahko odkrijemo le, če ugotavljamo njen ekonomski in socialni cilj in primerjamo njen značaj z vrednostnim značajem interesa, ki ga z njenim izvrševanjem prizadenemo. Kot navaja, je zloraba izvrševanje pravice v nasprotju z njenim ekonomskim in socialnim namenom. Vsaka pravica je z njenega socialnega vidika relativna. Prizna se torej spremenljivost vsebine in s tem relativnost pravic. Sodnik določi konkretno vsebino, upoštevajoč generalna načela pravnega reda in zakonsko vsebino pravice v enem od pravnih postopkov. Glede na konkretne okoliščine določi meje in obseg njihovega izvrševanja. Avtor navedenega članka nadaljuje, da ni nujno, da predstavlja zlorabo pravice vedno le posamezno upravičenje, ki iz nje izvira in ki je v nasprotju s kakšnimi »močnejšimi« interesi, temveč lahko predstavlja zlorabo tudi način njenega izvrševanja. Ni dovolj, da je izvrševalec pravice (njen upravičenec) sposoben in da ima pravica pravno veljaven temelj, temveč mora biti njeno izvrševanje v skladu s temeljnimi pravili pravnega reda in pravne politike, ki izhajajo večinoma iz same narave stvari in interesne pogojenosti prava. Način izvrševanja pomeni zlorabo pravice takrat, ko za izvrševanje obstaja več možnosti, upravičenec pa pravico izvršuje na način, ki škoduje drugemu ali pa mu »otežuje njegov položaj«.

 

Institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja po petem odstavku 5. člena ZDIJZ se tako presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Ob tem IP poudarja, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

 

Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja v obravnavanem primeru

 

IP uvodoma poudarja, da v postopku po ZDIJZ pravni interes prosilca ni relevanten in ga prosilci niso dolžni izkazovati, zato se IP v tem pritožbenem postopku ni posebej opredeljeval do navedb organa o razlogih, zaradi katerih naj bi prosilec pridobival dokumente in jih nato uporabljal. Ob tem pa IP navaja še, da so v obravnavanem primeru irelevantne tudi navedbe organa glede delnega odvzema poslovne sposobnosti prosilcu, saj IP ne sodi med organe, na katere se nanaša omejitev.

 

Pred nadaljnjo obrazložitvijo odločitve IP poudarja še, da v postopku po ZDIJZ ni mogoče upoštevati raznih dopisovanj prosilca, ki so bila posredovana organu izven postopkov po ZDIJZ (elektronska sporočila uslužbencem organa in županu, odvetniški družbi, CEZAM Ruše, …). V postopku po ZDIJZ pa IP tudi nima nobene podlage presojati raznih objav na socialnih omrežjih, v katerih naj bi prosilec žalil funkcionarja in uslužbenko organa. Posameznik, ki meni, da so mu bile kršene človekove pravice, ima v takih primerih na voljo ustrezna pravna sredstva, oziroma so temu namenjeni drugi postopki. Povedano drugače, za reševanje takšnih primerov ni namenjen postopek po ZDIJZ, kot je to IP navedel že v svoji odločbi št. 090-144/2018/2 z dne 19. 7. 2018, s katero je odločil o pritožbi prosilca zoper odločbo organa št. 090-0005/2018 z dne 26. 6. 2018. Smiselno enako stališče izhaja tudi iz sodne prakse.[9]

 

Predmet presoje IP je torej zahteva prosilca z dne 30. 11. 2018, za katero je mogoče ugotoviti, da obsega konkretno navedene informacije oziroma dokumente, ki so predmet zahteve, v treh točkah, in tudi način seznanitve. Obsega torej obvezni sestavini zahteve, ki ju določa ZDIJZ v drugem odstavku 17. člena.

 

Ker ZDIJZ ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

  • ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[10];
  • pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[11];
  • vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[12];
  • zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[13];
  • vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[14];
  • z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …[15];
  • šikanozne zahteve so zahteve, s katerimi želi prosilec organu škodovati na različne načine, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velike  obsega informacij ipd., zato vsaka zahteva, ki je očitno šikanozna, že v osnovi pomeni, očitno zlorabo pravice; organ mora glede na zahtevano količino dokumentov izkazati, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[16];
  • za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[17].

 

IP se tako v nadaljevanju opredeljuje do posameznih kriterijev oziroma elementov, ki lahko predstavljajo zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, upoštevaje dejstva obravnavanega primera.

 

IP najprej ugotavlja, da ni mogoče govoriti o ponavljajoči zahtevi za isto zadevo s pavšalnimi navedbami. Organ tega pri svoji odločitvi ni utemeljeval, niti tega ni mogoče ugotoviti iz posredovane dokumentacije. Na tem mestu tako IP opozarja še na »funkcionalno povezane zahteve«, ki jih zajema določba petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Pojem zakonsko sicer ni posebej opredeljen, iz namena predmetne določbe ZDIJZ pa po mnenju IP izhaja, da je zakonodajalec uzakonil zahteve, ki so vsebinsko povezane, torej zahteve, ki se nanašajo na enako oziroma povezano vsebino. Tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona (št. 010-01/13-24 z dne 30. 12. 2013), izhaja, da bi bilo smiselno pojem »funkcionalno povezane zahteve« nadomestiti s pojmom »vsebinsko«.[18] Povedano drugače, glede na posredovano dokumentacijo in obrazložitev organa po mnenju IP v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec že vlagal zahteve z identično ali podobno vsebino oziroma da bi bila predmetna zahteva vsebinsko povezana z drugimi zahtevami, ki jih je vložil v preteklih treh letih.

 

Prav tako zahteva ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh, in bi ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa. Po opredelitvi zahtevanih dokumentov je namreč mogoče reči, da bi lahko bili izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, in nedvomno tudi so, kot to izhaja iz treh dokumentov, ki jih je organ posredoval IP. Ugotoviti pa je mogoče tudi, da se zahtevani dokumenti nanašajo na podatke, ki so javno dostopni oziroma absolutno javno dostopni, saj kažejo na porabo javnih sredstev. Zahtevani so namreč dokumenti, ki izkazujejo pooblastila župana odvetniški družbi, torej pooblastila, ki jih je dal odvetniški družbi kot funkcionar organa. Zahteva, ki je povezana s porabo javnih sredstev, ima namreč povsem razumno osnovo, saj imajo takšne informacije dejansko vrednost, in to ne samo za prosilca, ampak tudi za širšo javnost. Glede na namen ZDIJZ ima takšna zahteva praviloma vse možnosti za uspeh. Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da »se mora pri podatkih o porabi javnih sredstev in podatkih, povezanih z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, ki so javno dostopni, dostop do teh podatkov omogočiti vsakemu prosilcu, ne glede na njegov namen«.[19]

 

Objektivno je tudi težko reči, da bi izpolnitev predmetne zahteve ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa, organ pa se do tega tudi ni konkretno opredelil. Navedba organa, da je prosilec vložil v treh letih 26 zahtev, ter da z vlaganjem svojih zahtev prekomerno obremenjuje delo organa, je povsem pavšalna. Prav tako navedba, da je ob zahtevah prosilec poslal organu oziroma posameznim uslužbencem organa ogromno pisanj, pri čemer je vsako takšno pisanje bilo potrebno pregledati in presoditi, ali gre pri pisanju za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja ali drugo vlogo v upravnem postopku, kar je obremenjevalo in še vedno bistveno obremenjuje delo organa. Povedano drugače, na podlagi posredovane dokumentacije k pritožbeni zadevi zoper odločbo organa št. 090-0005/2018 z dne 26. 6. 2018 in predhodno povzetih navedb organa, ni mogoče ugotoviti, da bi priprava zahtevanih podatkov vplivala na dolžnost in pravico organa, da opravlja svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov ter posledično na pravice tretjih oseb, ki so udeležene v drugih postopkih, ki jih vodi organ. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru po oceni IP ni zadostno izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava zahteve prosilca prekomerno obremenila njegovo delo in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Organ namreč ni konkretno pojasnil, katere drugi postopki naj bi to bili, na podlagi česa jih vodi, in kako bi obravnava zahteve prosilca lahko neposredno vplivala na (ne)izvedbo teh postopkov ter s čim bi zaradi tega tretjim osebam nastala škoda. Ni namreč mogoče objektivno predvideti, da bi obravnava zahteve prosilca do te mere ovirala delo organa, da svojih preostalih nalog ne bi mogel več izvajati in zato pravic strank v drugih postopkih ne bi mogel ustrezno zavarovati, sploh glede na dejstvo, da je organ s pritožbo posredoval IP tri pooblastila župana odvetniški družbi.

 

Organ se tudi ni konkretno opredelil do obsega zahtevanih informacij oziroma dokumentov ter nadaljnjega dela s temi dokumenti zaradi morebitnega obstoja izjem po ZDIJZ. Iz izpodbijane odločbe namreč ni določno razvidno, kako bi predmetna zahteva prosilca, z vidika obsega in upoštevaje druge naloge organa, konkretno vplivala na delo organa, koliko dela organu bi povzročila in kako bi to delo vplivalo na ostale delovne naloge pri organu zaposlenih javnih uslužbencev. Ob tem pa IP še posebej poudarja, da zgolj velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ sama po sebi še ne pomenita zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja.[20] Iz upravno sodne prakse, izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti »enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti oziroma mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa…«.[21] Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, »ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa.«[22] Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnost«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnosti, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bilo posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa. Upoštevati je namreč treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki takšne zahteve rešuje.

 

Ob tem IP navaja še sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Verein fűr Konsumenteninformation proti Evropski komisiji, št. T-2/03, iz katere izhaja, da lahko organ v posebnih primerih, v katerih bi konkreten in posamičen preizkus dokumentov povzročil nesorazmerno količino upravnega delo, izjemoma tehta ne eni strani interes dostopa javnosti do dokumentov in na drugi nastalo delovno obremenitev, da bi v teh posebnih primerih ohranil interes dobrega upravljanja. Iz te sodbe pa izhaja tudi, da količina dela, potrebna za preučitev prošnje, ni odvisna samo od števila dokumentov, navedenih v prošnji, ali njihovega obsega, ampak tudi od njihove narave, zato potreba, da se opravi konkreten in posamičen preizkus zelo velikega števila dokumentov, ne pove ničesar o količini dela, potrebni za obravnavo prošnje za dostop, ker je navedena količina dela odvisna tudi od zahtevane temeljitosti tega preizkusa. Odstopanje od te obveznosti preizkusa se lahko dovoli le izjemoma ter samo, če bi se upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa dokumentov izkazalo za posebno veliko ter bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva. Upoštevaje navedeno sodbo organ v obravnavanem primeru ni izkazal, da je upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa zahtevanih dokumentov posebno veliko in bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva. Breme dokaza o nerazumnosti naloge, upoštevaje sodbo, namreč nosi tisti, ki se nanj sklicuje, v obravnavanem primeru torej organ.

 

Pri presoji zlorabe pravice dostopa imajo torej zelo pomembno težo kriteriji, ki kažejo na obseg zahtevane dokumentacije ter s tem povezane naloge organa, torej konkreten vpliv zahteve na konkretno delo organa v povezavi z drugimi nalogami, predvsem vpliv na pravice drugih v posameznih postopkih, ki jih vodi organ, pri čemer je za samo zlorabo relevantno, da ima prosilec s taki načinom vlaganja zahtev namen organu škodovati. Kot že navedeno, tega v obravnavanem primeru po mnenju IP ni mogoče ugotoviti.

 

V zvezi z navedenim pa IP opozarja še na določbo 24. člena ZDIJZ. Če bi organ potreboval več časa za pripravo in posredovanje zahtevanih informacij zaradi obsežnosti, navedena določba predvidena možnost, da organ podaljša rok za odločitev o zahtevi za največ 30 delovnih dni, ne pa tudi možnosti, da organ zahtevo prosilca iz tega razloga zavrne. Ob tem IP ugotavlja, da iz posredovane dokumentacije in izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi organ to zakonsko možnost uporabil. Pravica dostopa do informacij javnega značaja je ustavna kategorija, omogoča vpogled v delovanje državnih organov in s tem nadzor nad njihovim delovanjem, odraža tudi samo bistvo demokracije, zato je po mnenju IP v skladu s tem tudi izrecna določba ZDIJZ o podaljšanju roka. Povedano drugače, iz te določbe izhaja namen zakona, torej da se primarno zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter pravica prosilcev, da pridobijo informacije javnega značaja. Prav tako je eden temeljnih ciljev splošnega upravnega postopka zavarovati šibkejšo stranko, to je tistega, ki v tem postopku uveljavlja svojo pravico ali varuje svojo pravno korist oziroma se mu nalaga določena obveznost. Iz 7. člena ZUP tako izhaja, da je organ dolžan svoje delo organizirati na način, ki omogoča vsem strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer lahko izvaja ukrepe in sprejema odločitve, s katerimi zagotovi, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom.

 

Po oceni IP zahteva tudi ni žaljiva in nespoštljiva, prav tako ne vsebuje negativnih vrednostnih sodb, provokacij oziroma ni šikanozna, kot jo je ocenil organ. IP je namreč vpogledal v zahtevo in ugotovil, da je konkretna in korektna ter  v ničemer ne kaže na to, da ima prosilec namen ovirati delo organa. Ne glede na to, pa IP pripominja, da bi bilo mogoče šteti kot neprimerno eno od pritožbenih navedb prosilca, in sicer v točki 4. Po oceni IP kaže na dvome prosilca o strokovnosti organa oziroma njegovega predstojnika.

 

Ker načelo varstva pravic strank in javnih koristi iz 7. člena, kot že navedeno, služi interesu družbe, da se zagotovi nemoten potek upravnih postopkov in nasploh dela organov, so za dosego tega cilja omejene tudi pravice strank. Tako 11. člen ZUP določa, da morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice (procesne pravice), ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. V zvezi s tem IP ocenjuje, da zahteve za posredovanje informacij javnega značaja v obravnavanem primeru, upoštevaje predhodne navedbe in ugotovitve, ni mogoče opisati kot ravnanja, ki ne predstavlja poštene uporabe pravic. Osebni interesi prosilca pri presoji upravičenosti do dostopa niso pravno relevantni, saj se v postopkih po ZDIJZ odloča z učinkom erga omnes. IP pa na tem mestu ponovno navaja, da je predmet obravnavane zadeve samo zahteva prosilca z dne 30. 11. 2018, o kateri je organ odločil z izpodbijano odločbo.

 

IP opozarja tudi na 14. člen ZUP, v skladu s katerim je sicer treba upravne postopke voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, zavarovanja pravic in pravnih koristi strank ter izda zakonita in pravilna odločba. Iz navedene določbe torej izhaja, da to načelo ne sme iti v škodo načela zakonitosti in načela materialne resnice.

 

IP je po preučitvi celotne zadeve tako zaključil, da iz izpodbijane odločbe in posredovane dokumentacije ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP tako nima razloga slediti navedbam organa, da želi prosilec škodovati organu ter ga obremenjevati in mu povzročati stroške. V zvezi s stroški je prosilec že sam navedel v zahtevi, da jih je pripravljen poravnati.

 

  1. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

 

Organ je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj posledično v ugotovitvenem postopku ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov, zato je IP odločil, kot izhaja iz izreka odločbe. Povedano drugače, organ je zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, zato se ni spustil v vsebinsko obravnavanje in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov.

 

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti.

 

V skladu s tretjim odstavkom 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

 

Organ bo moral v ponovljenem postopku najprej popolno ugotoviti dejstva, ki so glede na zgornjo obrazložitev pomembna za presojo obstoja zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja in nato na podlagi ugotovljenih dejstev tehtati med interesi, ki upravičujejo posredovanje zahtevanega dokumenta javnosti, in tistimi, ki temu nasprotujejo. Če ga bo takšen postopek pripeljal do ugotovitve, da v obravnavanem primeru ne more zavrniti zahteve na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, bo moral v nadaljevanju presojati, ali zahtevani dokumenti predstavljajo informacije javnega značaja, oziroma natančno ugotoviti in konkretno obrazložiti, v katerem delu zahtevanih informacij ne gre za informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, in iz česa to izhaja (torej, katera od predpostavk za obstoj informacije javnega značaja po ZDIJZ ni izpolnjena). V primeru obstoja katere od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ mora organ presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[23] ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije ime in priimek posameznik ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja.

 

Ob navedenem IP navaja še, da je treba v primeru obstoja izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ upoštevati, da se je 25. 5. 2018 začela uporabljati Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje Zakon o varstvu osebnih podatkov - ZVOP-1[24] (v določenih delih se torej ZVOP-1 ne uporablja več). Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije upravljavca in obdelovalca osebnih podatkov in ne definicije osebnega podatka ter ne spreminja definicije javnega in zasebnega sektorja.

V zvezi s predlogom prosilca v točki 5. pritožbe, da organ izdela preglednico informacij/pooblastil po prvotni vlogi, pa IP navaja, da organ tega ni dolžan storiti. Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ namreč izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katero razpolagajo. Pojasnila, odgovori na konkretno zastavljena vprašanja, razne obrazložitve, komentarji in podobno tako ne predstavljajo informacij javnega značaja, zato zavezanci niso dolžni odgovarjati na vprašanja, s katerimi se od zavezanca pričakuje pojasnila, mnenja in podobno.

 

4. Sklepno

 

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP.

 

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

 

 

 

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:  

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

 


[1] Besedilo predloga zakona je določila Vlada Republike Slovenije na 27. redni seji 3. 10. 2013.

[2] Uradni list št., 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99 in 75/16 – UZ70a)

[3] Npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-413/98.

[4] Npr. sodba  Vrhovnega sodišča št. II Ips 247/94.

[5] Več v Komentarju Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Senko Pličanič et al., Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, str. 72.

[6] Marijan Pavčnik, Zloraba pravice, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986.

[7] Marijan Pavčnik, Zloraba pravice, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, in  Teorija prava – Prispevek k razumevanja prava, 4. pregledana in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2013.

[8] Pravna praksa, št. 26/00.

[9] Npr. sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34z dne 4. 10. 2017 z dne (točka 19, zadnji stavek).

[10] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[11] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[12] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[13] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[14] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[15] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[16] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[17] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.

[18]

www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt.

[19] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.

[20] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007.

[21] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006 z dne 4. 10. 2007.

[22] Sodba Upravnega sodišča RS št. II U 214/2016-12 z dne 7. 2. 2017.

[23] Uradni list RS, št. 24/16.

[24] Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo.