Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 01.07.2019
Title: prosilec - Okrožno sodišče v Ljubljani
Number: 090-155/2019
Category: Kršitev postopka, Osebni podatek
Status: Returned to readjudication (on a case)


POVZETEK:

Organ je z odločbo zavrnil prosilcu dostop do zahtevanih sodb zaradi varstva osebnih podatkov. Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo, o kateri je odločil IP. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da se odločbe ne da preizkusiti, saj organ v izpodbijani odločbe ni navedel, kateri dokumenti so bili predmet presoje in na podlagi tega ni ugotavljal obstoja izjem na podlagi 6. člena ZDIJZ za vsak dokument posebej. Upoštevaje navedeno je IP pritožbi prosilca ugodil in vrnil zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje.

 

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-155/2019/2

Datum: 1. 7. 2019

 

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP) o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 14. 6. 2019, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1503 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. Su 354/2019-2 z dne 13. 6. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

ODLOČBO:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 14. 6. 2019 se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Su 354/2019-2 z dne 13. 6. 2019, se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovni postopek, ki mora o zahtevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
  1. Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

 

 

Obrazložitev:

 

Prosilec je z zahtevo z dne 3. 6. 2019 zahteval vpogled v sodbe, ki so jih izdale sodnice … v družinsko pravnih zadevah od 1. 1. 2019 do vložitve zahteve.

 

Organ je z odločbo št. Su 354/2019-2 z dne 13. 6. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zahtevo prosilca zavrnil. V utemeljitev je navedel, da se zahteva v celoti nanaša na postopke za ureditev družinskih razmerij, Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1)[1] pa v 43. členu določa, da je v postopkih za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij javnost izključena. V nadaljevanju obrazložitve svoje odločitve se je organ skliceval na določbe ZDIJZ in Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1)[2]. V zvezi z določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je navedel, da je s to določbo priznana izjema od načela prostega dostopa, ki kot legitimnega priznava zasebni interes posameznika, da se varuje njegova zasebnost. ZVOP-1 pa določa, da se z varstvom osebnih podatkov preprečujejo neustavni, nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika oziroma posameznice pri obdelavi osebnih podatkov (1. člen ZVOP-1). Osebni podatek po prvi točki 6. člena ZVOP-1 je katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika. V zahtevanih zadevah je javnost, zaradi varstva občutljivih podatkov, izključena že na podlagi samega zakona, to je 43. člena ZNP-1, zato je posredovanje zahtevanih dokumentov organ zavrnil. V posamezno zadevo lahko v postopkih za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij vpogleda le posameznik, ki izkaže pravni interes v skladu z ZNP-1 v povezavi z Zakonom o pravdnem postopku. Dodal je še, da je omogočen vpogled v sodno prakso oziroma sodne odločbe višjih sodišč in Vrhovnega sodišča, ki so bile izdane v družinskih zadevah in so objavljene na portalu Sodna praksa (http://www.sodnapraksa.si).

 

Prosilec je zoper izpodbijano odločbo organa vložil pritožbo z dne 14. 6. 2019 (v nadaljevanju: pritožba), ker bi po njegovem mnenju organ moral in mogel dopustiti delni dostop do nevarovanih podatkov, ki jih vsebujejo sodbe Oddelka za družinsko sodstvo. Strinja se, da sodišča v sporih iz družinskih razmerij obdelujejo tudi varovane osebne podatke, vendar namen njegovega poizvedovanja ni v seznanitvi s temi osebnimi podatki, temveč v seznanitvi z načinom uporabe materialnega prava in vsebino odločitev o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo ter o ureditvi pravice do stikov z otroci med razvezanima zakoncema. Takih podatkov že pojmovno ni mogoče umestiti med osebne podatke, saj ne gre za podatke, ki bi se nanašali na posameznike. Z uporabo delnega dostopa do zahtevanih podatkov pa tudi ne bi bili ogroženi varovani osebni podatki. Institut delnega dostopa, ki je urejen v 7. členu ZDIJZ, namreč določa, da v kolikor dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta (odločba IP št. 090-40/2018/4 z dne 26. 3. 2018). Prosilec tako meni, da obstaja pravna podlaga za dostop do nevarovanih podatkov v pravnomočno zaključenih sodbah imenovanih sodnic.

 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. Su 354/2019 z dne 19. 6. 2019, poslal v odločanje IP. Pritožbi je priložil dokumente predmetne zadeve postopka po ZDIJZ št. Su 354/2019.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo izpodbija prosilec. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

 

IP ugotavlja tudi, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ, sporno je, ali so zahtevani dokumenti prosto dostopne informacije javnega značaja ali ne.

 

IP je nadalje ugotovil, da se odločbe ne da preizkusiti. Organ se namreč ni konkretno opredelil do zahtevanih oziroma presojanih dokumentov, ne v izreku in ne v obrazložitvi. Povedano drugače, organ v izpodbijani odločbe ni navedel, kateri dokumenti so bili predmet presoje in na podlagi tega ni ugotavljal obstoja izjem na podlagi 6. člena ZDIJZ za vsak dokument posebej. Organ torej ni ugotavljal vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v predmetni zadevi, kar pomeni, da ni upošteval načel in določb ZUP. Ker je torej organ bistveno kršil pravila upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člen ZUP), je IP odločil, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, kar utemeljuje v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

 

IP pred nadaljnjo obrazložitvijo poudarja, da se dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in morebiten osebni status. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da organ v postopku po ZDIJZ ne sme opraviti ocene, kateri podatki so zadostni za namen informiranja prosilca. Prosilec je namreč v obravnavanem primeru zahteval določene dokumente oziroma sodbe, ki so jih v letošnjem letu izdale tri sodnice, in ne sodne odločbe višjih sodišč in Vrhovnega sodišča, ki so bile izdane v družinskih zadevah in na katere je organ napotil prosilca z namenom vpogleda v sodno prakso.

 

Organ je dolžan v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Pred izdajo odločbe mora organ ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP. Obliko, način izdaje in sestavne dele odločbe ureja ZUP v členih 210 do 218, pri čemer IP izpostavlja predvsem vsebino obrazložitve odločbe.

 

Vsebina obrazložitve upravne odločbe mora v skladu z 214. členom ZUP vsebovati:

1.     obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;

2.     ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto;

3.     razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov;

4.     navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba;

5.     razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in

6.     razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

 

Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku. Obrazložitev avtoritativne odločitve je eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev je nujna zlasti zato, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oziroma pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Šele obrazložitev namreč pojasni, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.[3]

 

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, ki razpolaga z zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z njimi.

 

V skladu s tretjim odstavkom 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

 

V ponovljenem postopku se je organ dolžan najprej jasno opredeliti do informacije javnega značaja v obravnavanem primeru in določno navesti, kateri dokumenti oziroma sodbe so bili predmet presoje organa. Organ bo torej moral presojati, ali posamezni zahtevani dokumenti predstavljajo informacije javnega značaja oziroma natančno ugotoviti in konkretno obrazložiti, v katerem delu zahtevane dokumentacije ne gre za informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, in iz česa to izhaja (torej, katera od predpostavk za obstoj informacije javnega značaja po ZDIJZ ni izpolnjena). Pri dokumentih, ki izpolnjujejo pogoje za informacijo javnega značaja, mora organ v primeru obstoja katere od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[4] ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Določba 19. člena Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek 19. člena Uredbe). 

 

Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti posamično navedeni konkretni dokumenti, ki so predmet presoje in niso dostopni, ker predstavljajo izjemo po ZDIJZ, oziroma v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo (npr. v dokumentu št… . se prekrije ime in priimek posameznika in podobno). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja.

 

Ker se je organ v izpodbijani odločbi skliceval tudi na Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1)[5], IP izpostavlja, da se je 25. 5. 2018 začela uporabljati Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba o varstvu podatkov)[6]. Splošna uredba o varstvu podatkov je torej pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje ZVOP-1, kar pomeni, da se v določenih delih ZVOP-1 ne uporablja več. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije upravljavca in obdelovalca osebnih podatkov in ne definicije osebnega podatka ter ne spreminja definicije javnega in zasebnega sektorja. Še vedno veljavne določbe 8. člena ZVOP-1 določajo, da se lahko osebni podatki obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika, ter da mora biti namen obdelave osebnih podatkov določen v zakonu, v primeru obdelave na podlagi osebne privolitve posameznika pa mora biti posameznik predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov. Obdelava osebnih podatkov je zakonita, če je podana ena od pravnih podlag, ki jih določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna), med drugim, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e).

Na podlagi vsega navedenega je IP zaključil, da je pritožba utemeljena, ker je izpodbijana odločba pomanjkljiva, zaradi česar se je ne da preizkusiti. S tem je organ bistveno kršil pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zato je IP pritožbi prosilca ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[7] oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

 

 

 

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Uradni list RS, št. 16/19.

[2] Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo.

[3] Več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. Členu.

[4] Uradni list RS, št. 24/16.

[5] Uradni list RS, št. 94/07- uradno prečiščeno besedilo.

[6] Uradni list Evropske unije, št. L 119/1.

[7] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš.,