Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 23.05.2019
Title: prosilec - Ministrstvo za notranje zadeve, Policija
Number: 090-101/2019
Category: Ali dokument obstaja?
Status: Refused


POVZETEK:

Prosilec je od organa zahtevala posredovanje določenih dokumentov Uprave kriminalistične policije. IP je v pritožbenem postopku, na podlagi opravljenega ogleda in camera ugotovil, da organ z dokumentacijo ne razpolaga, zato je IP pritožbo prosilca kot neutemeljeno zavrnil, saj mu organ dokumentov, s katerimi ne razpolaga, ne more posredovati.

 

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-101/2019/6

Datum: 23.5.2019

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US in 102/15; v nadaljevanju ZDIJZ) ter drugega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP) o pritožbi , (v nadaljevanju prosilec), z dne 18.4.2019, zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Policije,  Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-25/2019/7 (2061-01) z dne 3. 4. 2019, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilca z dne 18. 4. 2019 zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. 090-25/2019/7 (2061-01) z dne 3. 4. 2019, se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilec je z zahtevo z dne 22. 2. 2019 od organa zahteval posredovanje vseh dokumentov Uprave kriminalistične policije iz zadeve št. 231-166/2006 in dokument Uprave kriminalistične policije št. I -22-4/009-1/2003 z dne 7. 2. 2003.

 

Zahtevo prosilca je organ zavrnil z odločbo št. 090-25/2019/7 (2061-01) z dne 3. 4. 2019. V obrazložitvi je organ povzel zahtevo prosilca in pojasnil, da zahtevana informacija spada v delovno področje organa in izpolnjuje prvi pogoj za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. Nadalje je organ pojasnil, da je zadeva Uprave kriminalistične policije, št. 231-166/2006 bila rešena v letu 2010 z rokom hrambe 5 let, z izločitvijo leta 2016. Iz tekoče v stalno zbirko dokumentarnega gradiva je bila zadeva prenesena dne 21. 1. 2013, pri čemer izhaja iz Zapisnika I. komisijskega izločanja dokumentarnega gradiva in odbiranja arhivskega gradiva iz dokumentarnega, z dne 18. 5. 2017, da je bila zadeva izločena iz dokumentarnega gradiva, posledično pa organ z dokumenti ne razpolaga. V zvezi z dokumentom  številka 1-22-4/009-1/2003 z dne 7. 2. 2003 je organ pojasnil, da tega dokumenta ni na seznamih dokumentov s stopnjo tajnosti, ki so nastali do leta 2006 in so bili posredovani v uničenje pristojni komisiji, prav tako z zahtevanim dokumentom organ ne razpolaga v fizični obliki, zato je ocenil, da je bil dokument glede na datum nastanka, med drugimi dokumenti, posredovan v komisijsko uničenje. Glede na navedeno je organ zahtevo prosilca z dne 22. 2. 2019 zavrnil, saj zahtevani dokumenti ne obstajajo.

 

Dne 18. 4. 2019 je prosilec vložil pritožbo zoper odločbo organa št. 090-25/2019/7 (2061-01) z dne 3. 4. 2019 in navedel, da izpodbija izdano odločbo v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov. Prosilec je navedel, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedena nobena zbirka podatkov iz dokumentarnega gradiva, prav tako ni naveden noben dokaz, s katerimi je uradna oseba organa ugotovila dejstva, na podlagi katerih je organ odločil, da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga oz., da dokumenti pri organu ne obstajajo. V obrazložitvi zadeve št. 231-166/2006 je zgolj navedeno, da je bila zadeva rešena v letu 2010 z rokom hrambe 5 let, omenjen pa je le nekonkretiziran zapisnik komisijskega izločanja dokumentarnega gradiva z dne 18. 5. 2017. V obrazložitvi odločbe dejstvo uničenja zadeve in zapisnik o uničenju zadeve št. 231-166/2006 nista navedena, niti omenjena, posledično prosilec meni, da ni mogoče nedvomno ugotoviti, da organ z dokumenti ne razpolaga in da so dokumenti dejansko uničeni. V zadevi dokumenta uprave kriminalistične policije, s spisovno št. 1-22-4/009-1/2003 z dne 7. 2. 2003 prosilec navaja, da se uradna oseba policije v obrazložitvi odločbe zgolj sklicuje in povzema neopredeljeno obliko (pisno, ustno) sporočilo in oceno, da organ z zahtevno informacijo ne razpolaga, ker je bila uničena, zato prosilec meni, da uradna oseba organa ni uporabila oziroma izvedla nobenega dokaza (ogled-vpogled v evidence, zapisnike), na podlagi katerih bi lahko dejansko in brez dvoma ugotovila, da je bil zahtevani dokument dejansko izločen in uničen, oziroma da organ z dokumentacijo resnično ne razpolaga, ker ta ne obstaja. Navedeno po mnenju prosilca pomeni, da je bilo kršeno s postopkovnim zakonom zapovedano načelo materialne resnice, saj uradna oseba policije ni izvedla nobenega dokaza za potrditev ugotovljenih dejstev, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo. Prosilec je še navedel, da organ svoje zakonske obveznosti in dolžnega postopka po ZDIJZ ni izvedel v 20 delovnih dneh, ampak šele po pisnem pozivu in odredbi dveh nadzorstvenih organov, to je Informacijskega pooblaščenca in Inšpektorata za javni sektor. Organ je nato odločbo izdal praktično v enem dnevu, to je 3. 4. 2019, ko je prerekana odločba tudi datirana.

 

Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP z dopisom št. 090-25/2019/15 (206-04) z dne 23. 4. 2019, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

 

IP je dne 15. 5. 2019, z namenom ugotovitve dejanskega stanja, pri organu opravil ogled in camera na podlagi 11. člena ZInfP. Kot izhaja iz zapisnika o ogledu in camera št.090-101/2019/3 z dne 15. 5. 2019, je organ ponovno pojasnil, da je bila zadeva Uprave kriminalistične policije št. 231-166/2006, rešena leta 2010, z rokom hrambe 5 let in izločena leta 2016. Z dopisom številka 0201-5/2013/2 (22-02) z dne 21. 1. 2013 je bila zadeva prenesena iz tekoče v stalno zbirko dokumentarnega gradiva. Iz stalne zbirke gradiva je komisija organa, ki je bila ustanovljena dne 5. 4. 2017, s sklepom o ustanovitvi št.024-5/2017/4, pregledala popis dokumentarnega gradiva s pretečenim rokom hrambe, kar je razvidno iz zapisnika št.: 024-36/2017/5 (1571-01) z dne 18. 5. 2017, naslovljenim kot zapisnik I. komisijskega izločanja dokumentarnega gradiva in odbiranja arhivskega gradiva iz dokumentarnega. Organ je IP predložil popis gradiva izločenega leta 2017 in priložil podrobnejši izpis, iz katerega je razvidno, da je bila zadeva št. 231-166/2006 uničena. Organ je še dodatno pojasnil, da se je postopek odbiranja in uničenja dokumentarnega gradiva izvajal v Službi za upravno poslovanje in grafiko, Ministrstva za notranje zadeve, od koder so pridobili dokazila o izvedenem postopku. Organ je še izpostavil, da od leta 2006 pri poslovanju uporablja informacijski sistem Lotus Notes, v katerem zadeva ni več vidna, saj je bila izbrisana. V zadevi dokumenta Uprave kriminalistične policije št. I -22-4/009-1/2003 z dne 7. 2. 2003 je organ pojasnil, da je dokument označen s stopnjo tajnosti INTERNO, kar je organ ugotovil na podlagi oznake dokumenta, knjižbe (I). V letu 2003 organ še ni razpolagal z informacijskim sistemom Lotus Notes, ampak z DOS-Zaupni delovodnik, kjer so dokumenti bili zgolj zavedeni, brez dodatne vsebine, prilog, »scana«. Z vzpostavitvijo novega informacijskega sistema, je bil program ukinjen in vknjižbe izbrisane. Organ je pojasnil, da je fizično pregledal vse popise seznamov dokumentov s stopnjo tajnosti, ki so bili odstopljeni v uničenje Stalni komisiji za uničenje tajnih podatkov, v službo UIT-Urad za informatiko in telekomunikacije organa. S strani komisije organ po takšnem postopku običajno prejme Zapisnik o uničenju tajnih podatkov, katere je organ fizično preveril, vendar zahtevanega dokumenta ni našel.

 

IP je dne 17. 5. 2019 prosilcu posredoval zapisnik o ogledu in camera, št. 090-101/2019/3 z dne 15 .5. 2019, in ga pozval na morebitni ugovor oziroma izjasnitev glede navedb v zapisniku.

 

Prosilec je dne 20. 5. 2019 na IP naslovil odgovor na poziv, v katerem je navedel, da v zadevi št. 231-166/2006 iz zapisnika ni moč razbrati, oziroma ni bilo ugotovljeno, na podlagi katerih predpisov oz. notranjega splošnega pravnega akta organa  je bilo opisano odbiranje, izločanje in uničevanje izvedeno pravilno in skladno s predpisi, ki bi potrjevali, da uradna evidenca organa, v kateri so bili evidenčni podatki in fizično dokumentarno gradivo shranjeni, ni t.i. trajno dokumentarno gradivo, torej uradna evidenca organa, v kateri morajo organi državne uprave evidenčne podatke hraniti trajno. Glede dokumenta Uprave kriminalistične policije št. I -22-4/009-1/2003 z dne 7. 2. 2003 je prosilec navedel, da iz zapisnika o ogledu in camera ni razvidno, ali je dokumentarno gradivo, ki je predmet zaprosila, evidentirano in hranjeno tudi v evidenci kaznivih dejanj, ki jo policija mora voditi in gradivo hraniti kot t.i. specifično dokumentarno gradivo, do poteka rokov, ki jih določa Zakon o nalogah in pooblastilih policije. Prosilec je še pojasnil, da sta oba zahtevana dokumenta bila ustvarjena zaradi preiskave konkretnih kaznivih dejanj umorov, v okviru predkazenskega postopka, ki na podlagi javno dostopnih informacij še niso preiskana oziroma se kazenski postopek zoper storilce, na katere se nanaša dokument I-22-47009-1/2003, še ni začel.  Z dokumentom I-22-47009-1/2003 v okviru evidence kaznivih dejanj so poleg takratnega direktorja UKP, uradno razpolagali tudi enota za umore iz PU Ljubljana, kot kasneje tudi  enota za preiskovanje starih nerešenih umorov, ki deluje v okviru uprave kriminalistične policije oziroma NPU. Glede na navedeno prosilec meni, da organ z dokumentom I -22-4/009-1/2003 z dne 7. 2. 2003 razpolaga, kot razlog, da ga ne najdejo, pa pripisuje slabi preglednosti dokumentarnega gradiva v evidencah organa in malomarni izvedbi postopka po ZDIJZ, ki bi moral temeljito ugotoviti vsa relevantna dejstva za potrditev obstoja ali neobstoja informacije javnega značaja.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

IP ugotavlja, da je predmet zahteve in pritožbe prosilca dostop do vseh dokumentov Uprave kriminalistične policije iz zadeve št. 231-166/2006 in dokumenta Uprave kriminalistične policije št. I -22-4/009-1/2003 z dne 7. 2. 2003.

 

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več).

 

IP je v tem postopku ugotovil, da organ z dokumentom oziroma podatki, ki jih je prosilec zahteval v zahtevi z dne 22. 2. 2019 in o kateri je odločil organ v izreku izpodbijane odločbe, ne razpolaga v materializirani obliki. Navedeno pomeni, da niso izpolnjeni vsi pogoji za informacijo javnega značaja, zato je treba pritožbo prosilca zavrniti.

 

Smisel dostopa do informacij javnega značaja je treba iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. IP tako poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP ob tem pojasnjuje, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje pravilnosti poslovanja organa z dokumentarnim gradivom. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se ob tem lahko presoja (le) vprašanje, ali zahtevane informacije javnega značaja dejansko obstajajo pri organu v materializirani obliki. Glede na navedeno se v postopku po ZDIJZ ne more ugotavljati, ali je bila dokumentacija pravilno hranjena in uničena oz. ali je bilo opisano odbiranje, izločanje in uničevanje organa v zadevi št. 231-166/2006 izvedeno pravilno in skladno s predpisi, ki bi potrjevali, da uradna evidenca organa, v kateri so bili evidenčni podatki in fizično dokumentarno gradivo hranjeni, ni t.i. trajno dokumentarno gradivo. Iz navedenega razloga v postopku dostopa do informacij javnega značaja tudi ni mogoče ugotavljati, ali je dokument Uprave kriminalistične policije št. I -22-4/009-1/2003 z dne 7. 2. 2003 evidentiran in  hranjen tudi v evidenci kaznivih dejanj, ki bi jo policija morala voditi in gradivo hraniti kot t.i. specifično dokumentarno gradivo, do poteka rokov, ki jih določa Zakon o nalogah in pooblastilih policije, saj v tem postopku ni mogoče ugotavljati, ali bi določena dokumentacija glede na predpise morala biti v spisu, temveč je bistveno, kaj se v določenem trenutku dejansko nahaja pri organu. Zakaj določene dokumentacije ni, pa bi morala biti, je torej v pristojnosti drugih organov, in sicer upravne inšpekcije. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi pod opr. št.  IU 1198/2016-22 z dne 10. 5. 2017.

 

IP je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumente, s katerimi ne razpolaga.

Po pregledu spisovne dokumentacije in na podlagi ugotovitev na ogledu in camera, IP ne dvomi v navedbe organa, da z zahtevano dokumentacijo, ki jo je prosilec zahteval v zahtevi z dne 22. 2. 2019, organ ne razpolaga. Iz celotne pritožbene zadeve namreč ne izhaja noben sum, da organ razpolaga z zahtevanimi dokumenti, vendar jih prosilcu ne želi posredovati. Navedbe organa so namreč vsebinsko konsistentne in skladne ter podprte z ugotovitvami IP z ogleda in camera in z listinami, ki jih je organ predložil v okviru tega postopka (npr. popis gradiva izločenega leta 2017 in podrobnejši izpis, iz katerega je razvidno, da je bila zadeva št. 231-166/2006 uničena). Prav tako je organ IP izkazal, da je za potrebe tega postopka pridobil dodatna dokazila o izvedenem postopku Komisijskega izločanja dokumentarnega gradiva in odbiranja arhivskega gradiva iz dokumentarnega gradiva od drugega organa, in sicer od Ministrstva za notranje zadeve, česar sicer po ZDIJZ ne bi bil dolžan (pridobivati dokumentov od drugih organov).

Ker iz zgoraj navedene definicije informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ izhaja, da so zavezanci dolžni posredovati le informacije, s katerimi (še) razpolagajo, pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi, saj organ z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga.

 

Glede zatrjevanih postopkovnih kršitev, ki jih očita prosilec, ker organ odločbe ni izdal v zakonskem roku, IP ugotavlja, da je organ s tem sicer kršil zakon, s čimer so bile v postopku pomanjkljivosti, ki pa niso bile bistvene. Posledično je IP pritožbo prosilca, na podlagi drugega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu: 

 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Urša Pleterski

raziskovalka pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska  pooblaščenka