Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 05.11.2019
Title: prosilec - Komunala Tržič
Number: 090-220/2019
Category: Poslovna skrivnost, Kršitev postopka
Status: Returned to readjudication (on a case)


POVZETEK:

IP je izpodbijano odločbo organa odpravil in vrnil zadevo v ponovno odločanje, ker je v pritožbenem postopku ugotovil, da je organ v postopku nepopolno ugotovil relevantna dejstva, ki bi jih glede na načela in določbe ZUP moral, poleg tega se v obrazložitvi ni konkretno opredelil do vseh vprašanj, do katerih bi se pri moral, bistveno pa je kršil tudi pravila upravnega postopka.

 

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-220/2019/2
Datum: 5. 11. 2019

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018 (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ………………(v nadaljevanju prosilec) z dne 25. 9. 2019, zoper 1., 2., 4., 5 in 6. točko izreka odločbe Komunale Tržič d.o.o., Pristava, Mlaka 6, 4290 Tržič (v nadaljevanju organ), št. 1/2019-IJZ z dne 16. 9. 2019, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo


O D L O Č B O:

1.    Pritožbi prosilca z dne 25. 9. 2019 se ugodi, 1., 2., 4., 5. in 6. alineja izreka odločbe Komunale Tržič d.o.o., št. 1/2019-IJZ z dne 16. 9. 2019 se odpravijo in se zadeva v tem delu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ prve stopnje mora o zadevi v tem delu odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

2.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.


O b r a z l o ž i t e v :

IP je od organa dne 1. 10. 2019 prejel v reševanje pritožbo prosilca zoper njegovo odločbo št. 1/2019-IJZ z dne 16. 9. 2019 (dalje izpodbijana odločba).

Organ v izpodbijani odločbi navaja, da mu je prosilec 19. 8. 2019 elektronsko poslal zahtevo po ZDIJZ, v kateri je navedel in zahteval naslednje: »Prosim, da mi na podlagi določil ZDIJZ posredujete vso dokumentacijo vezano na izvedbo prenosa lastništva nepremičnin parc. št. 519/6, 519/7 in 519/8, k.o. Križe iz podjetja Komunala Tržič d.o.o. in Občino Tržič:
1)    Listine o vrednotenju nepremičnin (tudi iz časa…………),
2)    Ponudbeno dokumentacijo,
3)    Mnenja in predloge o izvedbi s strani revizorja, pravnikov in drugih,
4)    Listine o vrednotenju lastniškega deleža,
5)    Zapisnike sestankov v zvezi s prodajo oz. nakupom nepremičnin,
6)    Zapisnik seje skupščine podjetja Komunala Tržič d.o.o. z dne 27. 6. 2019 s sklepi skupščine,
7)    Vso drugo listinsko dokumentacijo v zvezi s prenosom lastništva iz podjetja na Občino Tržič.
Prosilec je zahtevane informacije želel pridobiti v elektronski obliki.

O zahtevi prosilca je organ dne16. 9. 2019 izdal izpodbijano odločbo, št. 1/2019-IJZ. Iz izreka slednje izhaja, da je zahtevi prosilca pod tč. 3 in 7 ugodil, v preostalem pa je njegovo zahtevo zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja:
1)    Da zahtevi prosilca pod tč. 1) ne more ugoditi, ker listine o vrednotenju nepremičnin, ki jih je zahteval, predstavljajo poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Z navedenimi listinami je bil seznanjen le ustanovitelj in edini družbenik, to je Občina Tržič. Dokument, ki ga zahteva prosilec, torej ni javnega značaja, saj skladno z 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ predstavlja izjemo od prostega dostopa.
2)    V zvezi z zahtevo prosilca iz 2. točke navaja, da prosilec ni natančno opredelil, kakšno dokumentacijo bi želel, organ pa posledično ne more razbrati, za kakšno dokumentacijo gre oziroma ne razpolaga z ničemer, kar bi ustrezalo opisu zahteve prosilca. Posledično je organ zahtevo zavrnil.
3)    Glede 4. točke zahteve prosilca organ ugotavlja podobno kot pri 2. točki njegove zahteve – prosilec ni natančno opredelil, kakšno dokumentacijo bi želel. Ker organ ne more razbrati, za kakšno dokumentacijo gre oziroma ne razpolaga z ničemer, kar bi ustrezalo opisu zahteve prosilca, je njegovo zahtevo zavrnil.
4)    V zvezi z zahtevo prosilca iz 5. točke navaja, da z zapisniki sestankov v zvezi s prodajo in nakupom nepremičnin ne razpolaga, ker v postopku prenosa lastništva niso nastali. Posledično organ zahtevi prosilca v tem delu ne more ugoditi.
5)    Organ v zvezi z zahtevo prosilca za posredovanje zapisnika seje skupščine podjetja Komunala Tržič d.o.o., z dne 27. 6. 2019 s sklepi skupščine pojasnjuje, da gre za dokument, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Dokument, ki ga zahteva prosilec, torej ni javnega značaja, saj v skladu z 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ predstavlja izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Gre namreč za zapisnik sestanka z zakonitim zastopnikom ustanovitelja z dne 27. 6. 2019, ki je v skladu z 11. členom veljavnega Odloka o ustanovitvi podjetja Komunala Tržič, d.o.o., poleg občinskega sveta, organ ustanovitelja, preko katerega ustanovitelj izvršuje pristojnosti v zvezi z upravljanjem v smislu 526. člena ZGD-1. Nesporno je tudi, da zapisnik ni namenjen zunanjemu krogu oseb, saj so seje zaprte za javnost. Zapisnik sestanka je torej namenjen interni komunikaciji znotraj organa. Glede na navedeno organ ugotavlja, da je izpolnjen pogoj, ki ga za obstoj izjeme po 2. točki prvega odstavka 6. člena določa ZDIJZ, zaradi česar je treba zahtevo prosilca v tem delu zavrniti.

Zoper izpodbijano odločbo je prosilec dne 25. 9. 2019 vložil pritožbo, v kateri navaja:
1)    Pod 1. točko zahteve se je organ skliceval na izjemo poslovne skrivnosti in na 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je v 100% lasti Občine Tržič, ki je prav tako zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Dokument posledično ne more biti poslovna skrivnost, saj se je uporabljal kot osnova za razna poročila, vrednotenje objektov v lasti podjetja kot tudi v drugih javnih poročilih, bilancah stanja ipd;
2)     Pod 2. in 4. točko zahteve se organ sklicuje na nenatančno opredelitev zahtevka. V primeru, če je organ ocenil, da gre za nenatančno opredelitev zahtevka, bi moral prosilca pozvati k dopolnitvi zahteve takoj po prejemu in ga po potrebi pozvati k odpravi nepravilnosti;
3)    Pod 5. točko zahtevka se postavlja dvom o resničnosti navedbe organa, ker je neodgovorno in netransparentno prenesti lastništvo objekta samo na podlagi ustne komunikacije, zato je neobstoj listinske dokumentacije vprašljiv;
4)    Pod 6. točko zahtevka se organ sklicuje na poslovno skrivnost po ZGD-1 in da zahtevan dokument kot takšen ni IJZ oz. predstavlja izjemo od prostega dostopa. Dejstvo je, da je Občina Tržič ustanovitelj in 100% lastnik organa, župan kot funkcionar pa predstavlja občino in tudi občinski svet. Sklicevanje na 526. člen ZGD-1 je po mnenju prosilca posledično neutemeljeno. Ob tem prosilec še dodaja, da organ istočasno navaja, da je dokument namenjen interni komunikaciji znotraj organa, na sestanku dne 27. 6. 2019 pa so bile na t.i. sestanku zastopnikov ustanovitelja prisotne tudi osebe, ki to nikakor niso ali bi bile pooblaščene za to, in so bile potemtakem neupravičeno seznanjene z vsebino sestanka in zapisnika. Prosilec tudi opozarja, da bi se organ lahko izognil razkritju poslovne skrivnosti in omogočil delni dostop do zapisnika s prekritimi vsebinami, ki po njegovem predstavljajo poslovno skrivnost. Prodaja bivše poslovne stavbe Komunale Tržič d.o.o. pa to vsekakor ni;
5)    Prosilec tudi navaja, da mu je organ podal napačen pravni pouk, saj je v njem navedeno, da se za pritožbo plača upravna taksa po Zakonu o upravnih taksah, čeprav je pritožba prosta plačila upravne takse.

Organ je IP, skupaj z odstopom pritožbe prosilca z dne 25. 9. 2019, dne 1. 10. 2019, posredoval pritožbo prosilca, izpodbijano odločbo in dokumente, ki jih je posredoval prosilcu (torej glede tč. 3. In 7. zahteve prosilca), v preostalem delu pa mu dokumentov, ki so bili predmet njegove presoje v zavrnilnem delu izpodbijane odločbe (zahteva prosilca v tč. 1., 2., 4., 5 in 6.) ni posredoval, prav tako mu ni posredoval zahteve prosilca z dne 19. 8. 2019.

Pritožba je utemeljena.

IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP uvodoma ugotavlja, da je organ v postopku nepopolno ugotovil relevantna dejstva, ki bi jih glede na načela in določbe ZUP moral, poleg tega se v obrazložitvi ni konkretno opredelil do vseh vprašanj, do katerih bi se pri odločanju na podlagi ZDIJZ moral, zato se odločbe ne da preizkusiti, s čimer je prišlo do bistvene kršitve postopka na prvi stopnji (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Organ je kršil tudi pravila postopka glede obravnave nepopolne zahteve stranke (67. člen ZUP in 18. člen ZDIJZ ter določbe glede stranske udeležbe v postopku (2. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Kadar organ druge stopnje ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ali da je organ zmotno oz. nepopolno ugotovil dejansko stanje, na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora ravnati po tej odločbi.

Glede na to, da organ najbolje pozna zadevno področje ter razpolaga s potrebnimi podatki, je organ tisti, ki lahko ustrezno in popolno obrazloži vse razloge o odločilnih dejstvih za izdajo zakonite in pravilne odločbe v tej zadevi. Zato IP v konkretnem primeru ocenjuje, da bo nedvomno hitreje in bolj ekonomično, če bo pomanjkljivosti postopka odpravil organ prve stopnje. IP je zato pritožbi prosilca zoper 1., 2., 4., 5. in 6. alineja izreka izpodbijane odločbe ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odločbo v tem delu odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri tem je organ v ponovljenem postopku dolžan upoštevati naslednja navodila, v čem je treba dopolniti postopek:

1.    Glede obravnave tč. 2 in tč. 4 zahteve prosilca

V tem delu je organ zahtevo prosilca zavrnil z obrazložitvijo, da prosilec ni v zadostni meri utemeljil, kakšno dokumentacijo bi želel, zato organ ni mogel »razbrati«, kaj prosilec želi in je posledično zahtevo prosilca zavrnil.

Tako iz 67. člena ZUP kot iz 18. člena ZDIJZ izhaja, da organ zahteve prosilca, tudi če je ta nejasna ali nepopolna, ne sme zavreči, ampak mora prosilca pozvati na dopolnitev. Ob tem iz drugega odstavka 18. člena ZDIJZ izhaja, da je uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja prosilcu pri dopolnitvi zahteve dolžna nuditi pomoč. Gre za pomoč v smislu, da ga seznani s tem, s katerimi dokumenti v zvezi z njegovo zahtevo razpolaga, oziroma če z njimi ne razpolaga, da stopi z njim v stik in mu pojasni, kako je potekal postopek, v zvezi s katerim prosilec zahteva podatke in kateri dokumenti so v tem postopku nastali oz. zakaj dokumenti, za katere prosilec pričakuje, da jih organ ima, niso nastali. Šele na tej podlagi lahko prosilec ustrezno dopolni svojo zahtevo oziroma pojasni, kaj je imel z zahtevanimi dokumenti v mislih. Prosilec namreč natančnih postopkov pri organu ter dokumentov in njihovega poimenovanja ne more poznati. Da je organ v postopku dolžan varovati (tudi) pravice prosilca, izhaja iz 7. člena ZUP, ki med drugim določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju v postopku omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori.

V ponovljenem postopku je organ tako dolžan, upoštevaje prvi odstavek 18. člena ZDIJZ in 7. člen ZUP, prosilca pozvati na dopolnitev oz. razjasnitev zahteve in mu pri tem nuditi ustrezno pomoč. Šele po tako izvedene postopku bo lahko organ o zahtevi prosilca meritorno odločil oz. zahtevo zavrgel, če je prosilec, v postavljenem roku in ob dodatni pomoči, ne bo ustrezno dopolnil.

2.    Glede stranske udeležbe v postopku

IP ugotavlja, da se je organ v izpodbijani odločbi glede zahteve prosilca pod tč. 1., 5. in 6 skliceval na izjemo poslovne skrivnosti, pri čemer ni jasno, ali je zatrjeval, da so zahtevani dokumenti njegova poslovna skrivnost ali je varoval poslovno skrivnost tretjih subjektov. Če gre za slednje, IP opozarja, da organ morebitnih zainteresiranih tretjih oseb ni pozval v postopek v smislu stranske udeležbe, s čimer jim ni omogočil zaščite njihovih pravic.

Kadar ne gre za primer iz prvega odstavka a26.a člena ZDIJZ, mora organ v formalnem postopku dostopa do informacij javnega značaja, v skladu z določbo 44. člena ZUP, po uradni dolžnosti skrbeti, da se postopka udeležijo vsi tisti, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločitev organa, zato mora v postopek pritegniti vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi z ugoditvijo zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku. Organ mora pri odločanju in postopanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, na način kot to določa prvi odstavek 7. člena ZUP. Organ se je dolžan ravnati tudi po prvem odstavku 9. člena ZUP, ki določa, da je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev in po drugem odstavku 9. člena ZUP, ki določa, da mora v primeru, ko so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, vsaka stranka imeti možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotujočimi interesi. Iz navedenega torej izhaja, da je organ po uradni dolžnosti, pred izdajo odločbe, dolžan pritegniti v postopek vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi, z ugoditvijo zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku, prav tako pa je dolžan prosilcu, pred izdajo odločbe, omogočiti, da se izjasni glede morebitnih navedb stranskih udeležencev. Za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka se skladno z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP šteje, če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec v postopku, ta možnost ni bila dana, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena.

IP je ugotovil, da iz navedb organa v izpodbijani odločbi izhaja, da tretjih zainteresiranih oseb ni pritegnil v postopek, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Glede na to, da organ najbolj pozna, kdo so kontaktne osebe morebitnih stranskih udeležencev v konkretnem primeru in kako jih kar najhitreje pozvati v postopek odločanja o pravici dostopa do informacij javnega značaja, bo to kršitev najhitreje in najbolj ekonomično odpravil organ.

V ponovljenem postopku mora organ odpraviti procesne napake in, skladno s pravili postopka glede stranske udeležbe, v postopek pritegniti morebitne stranske udeležence in jim omogočiti zaščito njihovih pravic in dati možnost, da se opredelijo glede informacij, ki jih je zahteval prosilec. Organ mora novo odločbo vročiti tudi stranskim udeležencem, ki bodo priglasili udeležbo v postopku, nato pa jim mora v seznanitev in izjasnitev posredovati tudi morebitno novo pritožbo prosilca.

3.    Glede obrazložitve izjem od prostega dostopa

IP je nadalje ugotovil tudi pomanjkljivosti glede obrazložitve izpodbijane odločbe. Organ je namreč za nekatere dokumente, glede katerih je zahtevo prosilca zavrnil (tč. 1., 5. In 6 izreka izpodbijane odločbe), skupaj in pavšalno zatrjeval obstoj izjeme od prostega dostopa po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Iz 6. točke prvega odstavka 214. člena ZUP izhaja, da je treba posebej natančno navesti razloge za zavrnilno odločbo oz. za zavrnitev posameznega zahtevka, da bi dosegli namen obrazložitve. Obrazložitev mora biti izčrpna, v njej morajo biti povzete zahteve strank in celotni ugotovitveni in dokazni postopek. Med razlogi za pomembnost jasnosti obrazložitve so dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi, hkrati obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, prav tako pa obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.

IP je ugotovil, da je obrazložitev izpodbijane odločbe ostala zgolj na deklaratorni ravni, ki ne omogoča preizkusa,  kar predstavlja bistveno kršitev postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Zato mora organ v ponovljenem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje tako, da se opredeli glede vsakega izmed zahtevanih dokumentov posebej ter tudi glede posameznih podatkov v teh dokumentih in ne kar pavšalno glede celotnih dokumentov.  Pri tem mora organ ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za obstoj zatrjevane izjeme od prostega dostopa v luči veljavne zakonodaje.

Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka in upoštevaje, da se je organ v izpodbijani odločbi skliceval na izjemo poslovne skrivnosti, IP še pripominja, da druga točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da se dostop do zahtevane informacije zavrne, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Sedaj veljavni Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17 in 22/19 – ZPosS; v nadaljevanju ZGD-1) v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti.

Zakon o poslovni skrivnosti ( v nadaljevanju ZPosS) je bil objavljen v Uradnem listu št. 22/2019, z dne 5. 4. 2019 in je glede na prehodne določbe (14. člen) začel veljati 15. dan po objavi, torej 20. 4. 2019. V prehodnih določbah (12. člen) je spremenil določbo 39. člena na način, kot je navedeno zgoraj in določil, da se 40. člen črta.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kateri zakon se je organ pri presoji, ali je podana izjema varstva poslovne skrivnosti, skliceval (na 39. člen ZGD-1 ali ZPosS). IP ugotavlja, da je organ z izpodbijano odločbo odločil 16. 9. 2019, ko je res že začel veljati ZPosS, vendar pa iz obrazložitve odločbe ne izhaja, kdaj so nastali dokumenti, ki so bili predmet njegove presoje v tem delu.

Zato IP ugotavlja, da je v obravnavanem primeru za presojo, ali je podana izjema varstva poslovne skrivnosti, organ primarno dolžan razjasniti, katera zakonska ureditev glede varstva poslovne skrivnosti se uporablja. Če so dokumenti, ki so predmet presoje, nastali pred uveljavitvijo ZPosP, mora organ za izjemo poslovne skrivnosti izkazati izpolnjevanje pogojev po ZDG-1. Ta je razlikoval dva kriterija za določitev poslovne skrivnosti, subjektivnega (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) in objektivnega (drugi odstavek 39. člena ZGD-1), odvisno od tega, na kakšni podlagi se podatki štejejo za poslovno skrivnost. Po prvem odstavku 39. člena ZGD-1 se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom; s tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost. Po drugem odstavku tega člena pa se ne glede na to, ali so določeni s sklepi iz prejšnjega odstavka, za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba; družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe so odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov. Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni, ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (tretji odstavek 39. člena ZGD-1). S pisnim sklepom iz prvega odstavka 39. člena ZGD-1 mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 40. člena ZGD-1).

Glede na prakso IP pri subjektivnem kriteriju torej družba sama, s splošnim ali posamičnim aktom, odredbo ipd. označi določen podatek za zaupen, ne glede na to, kakšnega pomena je za njeno konkurenčno prednost (lahko gre tudi za manj pomemben podatek), kakšna oziroma ali sploh kakšna škoda bi z razkritjem nastala ipd. Odločitev o tem, ali se bo določen podatek štel za poslovno skrivnost po prvem odstavku 39. člena ZGD-1, je torej v celoti prepuščena družbi. Če pa podatki niso označeni kot poslovna skrivnost v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZGD-1, pa lahko uživajo tovrstno zaupnost le ob predpostavkah iz drugega odstavka 39. člena ZGD-1, kjer je opredeljen objektivni kriterij za določitev poslovne skrivnosti. Pri tem kriteriju torej ni treba, da je podatek opredeljen kot poslovna skrivnost s kakšnim aktom ali kot tak izrecno označen, mora pa biti očitno, da bi z razkritjem nepooblaščeni osebi nastala škoda, ki pa mora biti občutna (torej ne kakršnakoli). Za odločitev o tem, ali se bo določen podatek štel za poslovno skrivnost po drugem odstavku 39. člena ZGD-1, je torej odločilna vsebina podatka oziroma očitne hude posledice njegovega razkritja. V skladu s slovensko sodno prakso je dokazno breme pri pojasnjevanju posledic razkritja podatkov na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje (npr. stranski udeleženec).

Organ mora torej v ponovljenem postopku ugotoviti vsa dejstva in če se bo skliceval na poslovno skrivnost, mora izkazati, da so za to izpolnjeni  vsi pogoji v skladu z 39. členom ZGD-1 ali ZPosP.

Ker organ v izpodbijani odločbi med drugim navaja, da je druga stranka pogodb Občina Tržič, ki je tudi sama zavezanka za posredovanje informacij javnega značaja, IP pripominja, da je organ pri presoji, ali gre za (ne)varovane podatke, dolžan upoštevati tudi dejstvo, da je razpolaganje s stvarnim premoženjem občin javno. Tako določa 9. člen Zakona o razpolaganju s stvarnim premoženjem države in občin  (ZSPDSLS-1), pri čemer IP dodaja, da zakon med »razpolaganje« šteje vsako ravnanje s stvarnim premoženjem, med drugim tudi pridobivanje, razpolaganje, upravljanje in najemanje tega premoženja. Povedano drugače, organ mora pri presoji, ali gre za poslovno skrivnost, upoštevati tudi dejstvo, da podatki ne morejo biti varovani, če so prosto dostopni pri nasprotni pogodbeni stranki, ki je občina.

Organ mora tako presoditi tudi, ali gre za podatke, ki so po zakonu javni  ali za podatke o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev, ki se, skladno s tretjim odstavkom ZGD-1, ne morejo določiti za poslovno skrivnost. Glede na to, da po zakonu javne podatke predstavljajo tudi podatki o porabi javnih sredstev (tretji odstavek 6. člena ZDIJZ) IP v tem delu še pripominja, da je Upravno sodišče v sodbi št. I U 764/2015-27 zavzelo stališče, da je pojem porabe javnih sredstev treba razlagati širše, kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje s premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo (v omenjeni zadevi je sodišče odločalo o dostopu do zapisnikov sej upravnega odbora organa o prodaji delnic določenih državnih družb). Razloge za svojo odločitev mora organ tudi v tem delu konkretno navesti v obrazložitvi odločbe.

4.    Glede pravila delnega dostopa

Če bo organ ugotovil, da obravnavani dokumenti vsebujejo informacije, ki pomenijo katero izmed izjem od prostega dostopa po 6. členu ZDIJZ, mora nadalje presojati, ali je mogoče prosilcu omogočiti vsaj delni dostop. IP poudarja, da morajo biti izjeme od prostega dostopa utemeljene in uporabljene le v tistem delu dokumenta, ki posamično izjemo tudi dejansko vsebuje, saj se organ na obstoj izjeme ne more sklicevati kar s splošno trditvijo, da zahtevani dokument v celoti predstavlja izjemo in na tej podlagi prosilcu dostop do zahtevanega dokumenta zavrniti v celoti. V skladu s 7. členom ZDIJZ mora organ v ponovljenem postopku, če je to mogoče, prosilcu omogočiti vsaj delni dostop do obravnavanih dokumentov, razen če to po kriterijih 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/2016) sploh ne bi bilo izvedljivo.

5.    Sklepno

IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, saj izpodbijanega dela odločbe ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), organ pa je bistveno kršil tudi pravila postopka. IP je zato pritožbi prosilca ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odločbo v izpodbijanem delu odpravil ter zadevo v tem delu vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

 

Informacijski pooblaščenec:
mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,
namestnica pooblaščenke