Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 30.10.2019
Title: prosilec - Inšpektorat RS za okolje in prostor
Number: 090-235/2019
Category: Kršitev postopka, varstvo sodnega postopka
Status: Returned to readjudication (on a case)


POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval celotno korespondenco določenega pravdnega postopka, ki se je vodil na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Organ je zahtevo prosilca zavrnil v celoti, s sklicevanjem na izjemo sodnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP  je v pritožbenem postopku ugotovil, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj je izrek izpodbijane odločbe presplošen, prav tako organ ni obrazložil svoje odločitve, vendar je zgolj pavšalno navedel, da bi razkritje škodovalo izvedbi sodnega postopka, ki naj bi bil še v teku.  Ker se odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) je IP pritožbi ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-235/2019/2
Datum:  30. 10. 2019

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US in 102/15; v nadaljevanju ZDIJZ) ter tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi  …, (v nadaljevanju prosilec), z dne 11. 10. 2019, zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Dunajska cesta 58, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-36/2019/62, z dne 9. 10. 2019, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

O D L O Č B O:


1.    Pritožbi prosilca z dne 11. 10. 2019 zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 090-36/2019/62, z dne 9. 10. 2019, se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

2.    V tem postopku posebni stroški niso nastali.


O b r a z l o ž i t e v :


Prosilec je z zahtevo z dne 1. 8. 2019 od organa zahteval posredovanje celotne korespondence, ki jo je organ imel na relaciji IRSOP - državno pravobranilstvo/odvetništvo (in obratno), glede odškodninske zadeve, ki se je na Okrožnem sodišču v Ljubljani vodila pod opr. št. P 2479/2013, v zvezi s porušitvijo stavbe ….

Organ je po izdaji sklepa, št. 090-36/2019/30 z dne 9. 8. 2019, o podaljšanju roka za odločitev, izdal odločbo, št. 090-36/2019/62, z dne 9. 10. 2019, s katero je zahtevo prosilca zavrnil, s sklicevanjem na izjemo sodnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V obrazložitvi je organ pojasnil, da Okrožno sodišče v Ljubljani navedeni odškodninski zahtevek prosilca obravnava v postopku pod opr. št. III P 2479/2013, kateri je bil obravnavan tudi na Vrhovnem sodišču RS in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 198/2018 z dne 19. 2. 2019, sedaj pa se obravnava na Okrožnem sodišču v Ljubljani, v pravdnem postopku pod opr  št. III P 727/2018, ki še ni zaključen. Organ je navedel, da zahtevano dokumentacijo, korespondenco med IRSOP in državnim pravobranilstvom/odvetništvom, hrani v spisu IRSOP št. 0612-156/2014, zato je zaključil, da prosilec zahteva dostop do omenjenega spisa, v katerem se nahajajo listine o izmenjavi podatkov, informacij in stališč med toženo stranko in njenim zastopnikom (Državnim pravobranilstvom/odvetništvom) o predmetu tožbe oz. o navajanju tožnika – prosilca v pravdnem postopku. Ker je postopek št. III P 727/2018 še v teku, bi po ugotovitvah organa, seznanitev prosilca (tožnika) s stališči tožene stranke glede tožnikovih navajanj v sami tožbi in pravdnem postopku pred sodiščem, v času trajanja pravdnega postopka, škodovalo postopku.

Dne 11. 10. 2019 je prosilec vložil pritožbo zoper odločbo organa št. 090-36/2019/62, z dne 9. 10. 2019, v kateri je navedel, da je predmetna zadeva, opr. št. P 2479/2013, po vsebini (nezakonitost rušitve in pripadajoča odškodnina) končana z dokončno sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 198/2018 z dne 19. 2. 2019. Za samo določitev višine pripadajoče odškodnine je odprt nov postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr  št. III P 727/2018, ki pa se še ni začel. Prosilec je še pojasnil, da zahtevana korespondenca med IRSOPom in državnim pravobranilstvom/ odvetništvom nima stične točke z novim sojenjem o določitvi višine pripadajoče odškodnine, zato po mnenju prosilca ne vzdrži trditev, da dokumenti padejo pod izjemo, da bi z izročitvijo dokumentacije to škodilo toženi stranki-organu v pravdnem postopku št. III P 727/2018. Glede na navedeno prosilec zahteva, da mu organ posreduje celotno korespondenco med IRSOPom in državnim pravobranilstvom/ odvetništvom v končani zadevi št.. III P 2479/2013, še posebej zato, ker niti en dokument ne nosi klavzule »zaupno« ali »državna tajna«.

Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 090-36/2019/70 z dne 21. 10. 2019, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe. V dopisu, št. 090-36/2019/70 z dne 21. 10. 2019, je organ pojasnil, da gre po preučitvi zadeve nedvoumno za isti pravdni - odškodninski zahtevek prosilca, z dne 14. 10. 2013, ki se na sodišču vodi pod opr. št. III P 2479/2013, oziroma sedaj pod opr. št. III P 727/2018, organ pa ga vodi v spisu 0612-156/2014. Organ je odstopu pritožbe priložil Tožbo-odškodninski zahtevek prosilca in drugih, z dne 14. 10. 2013, Odgovor - dopis IRSPEP št. 0612-156/2014/2, z dne 4. 9. 2014, Vabilo na narok, Okrožno sodišče v Ljubljani, opr. št. III P 2479/2013, z dne 23. 11. 2015, Vabilo na narok, Okrožno sodišče v Ljubljani, opr. št. III P 727/2018, z dne 27. 9. 2019 ter popis spisa IRSOP št. 0612-156/2014.

Pritožba je utemeljena.

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
    
V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ kot organ državne uprave zavezanec po 1. členu ZDIJZ, sporno pa je, ali razpolaga z zahtevanimi informacijami javnega značaja in ali gre za prosto dostopne informacije. Organ je zahtevo prosilca v celoti zavrnil, s sklicevanjem na izjemo sodnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

IP primarno ugotavlja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj je izrek izpodbijane odločbe presplošen in ne vsebuje podatkov o tem, kateri konkretni dokumenti, ki se nanašajo na prosilčevo zahtevo, z dne 1. 8. 2019, so bili predmet presoje, ti dokumenti pa v izreku odločbe tudi niso navedeni na način, da bi jih bilo mogoče enoznačno identificirati. Zaradi dejstva, da se organ v postopku ni opredelil do posameznih dokumentov, ki so bili predmet njegove presoje, in posledično tudi ni ugotavljal obstoja izjem po posameznih dokumentih, je organ nepopolno ugotovil relevantna dejstva, posledično pa se v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelil do vseh vprašanj, do katerih bi se moral. Iz izreka izpodbijane odločbe tako ni razvidno, o katerih dokumentih je organ odločil, niti ali je pri zahtevanih dokumentih mogoče uporabiti institut delnega dostopa, kot ga določa 7. člen ZDIJZ. Takšen izrek, kot ga vsebuje izpodbijana odločba, ne zadosti določbi 213. členu ZUP, ki določa, da mora biti v izreku odločeno o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izpodbijane odločbe se tako ne da preizkusiti, s čimer je prišlo do bistvene kršitve postopka na prvi stopnji (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Kot izhaja iz prvega odstavka 251. člena ZUP, organ druge stopnje, kadar med drugim ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka ali da je organ zmotno oz. nepopolno ugotovil dejansko stanje, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Vendar pa organ druge stopnje, glede na tretji odstavek 251. člena ZUP, če spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo.

IP v konkretnem primeru ocenjuje, da bo nedvomno hitreje in bolj ekonomično, če bo pomanjkljivosti postopka, odpravil organ prve stopnje. IP je tako odločil predvsem zato, ker organ razpolaga z vso dokumentacijo, ki je predmet presoje in razpolaga z vsemi podatki, ki jih potrebuje za ustrezno rešitev predmetne zahteve. Upoštevaje navedeno je IP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.
V ponovljenem postopku mora organ izvesti nov ugotovitveni postopek in popolnoma ugotoviti relevantno dejansko stanje. Pojasniti mora, s katerimi posameznimi dokumenti v zvezi z zahtevo prosilca, z dne 1. 8. 2019, razpolaga, ali so izpolnjeni pogoji za obstoj posameznih izjem od prostega dostopa in če so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od prostega dostopa, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa.

IP je nadalje ugotovil tudi pomanjkljivosti glede obrazložitve izpodbijane odločbe. Organ je namreč za vse dokumente, ki jih hrani v spisu št. 0612-156/2014, pavšalno zatrjeval obstoj izjeme od prostega dostopa po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja poimenska, niti vsebinska opredelitev posameznih dokumentov spisa št. 0612-156/2014, v katerem naj bi se zahtevana dokumentacija nahajala, IP ni mogel ugotoviti, ali so vsi dokumenti v zadevi št. 0612-156/2014 navezujejo na pravdni postopek, ki se je na Okrožnem sodišču v Ljubljani vodil pod opr. št. P 2479/2013 oz. postopek Okrožnega sodišča  opr  št. III P 727/2018, ki je še v teku. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako ostala zgolj na deklaratorni ravni, ki ne omogoča preizkusa,  kar predstavlja bistveno kršitev postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Glede na navedeno mora organ v ponovljenem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje tako, da se opredeli glede vsakega izmed zahtevanih dokumentov posebej ter tudi glede posameznih podatkov v teh dokumentih in ne kar pavšalno glede celotnih dokumentov.  Pri tem mora organ ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za obstoj zatrjevane izjeme od prostega dostopa v luči veljavne zakonodaje.

Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka in upoštevaje, da se je organ v izpodbijani odločbi skliceval na izjemo sodnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, IP še pripominja, da sta za uveljavitev te izjeme kumulativno določena dva pogoja, ki omogočata njeno uporabo. Poleg pogoja, da je sodni postopek še v teku oz. da je izdelani dokument namenjen izvedbi konkretnega sodnega postopka, je bistven tudi pogoj, da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi. Ta pogoj pa zavezuje k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora biti izkazano, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oz., da bi nastala določena škoda pri izvedbi konkretnega sodnega pravdnega postopka. Ogrozitev mora biti dejanska in konkretna, ne le hipotetična in abstraktna. Dostop se torej v takšnem primeru lahko zavrne le, če bi razkritje podatka ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oz. povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128). Ker iz obrazložitve ne izhajajo konkretni razlogi za nastanek škode, pač pa zgolj pavšalno navajanje, da bi razkritje zahtevanih dokumentov škodovalo izvedbi pravdnega postopka, saj je prosilec v navedenem pravdnem postopku tožnik, organ pa tožena stranka, IP takšni obrazložitvi ne more slediti, saj takšna ugotovitev po presoji IP ne zadošča za utemeljitev zakonske zahteve glede obstoja škode iz 8. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.

IP ob tem pojasnjuje, da je podrobna razlaga okoliščin, ki opredeljujejo morebitno škodo za izvedbo sodnih postopkov v primeru razkritja, eden izmed kriterijev izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je škodo za sodne postopke presojal organ sam in ne sodišče, ki naj bi konkretni postopek vodilo. IP ob tem opozarja, da organ relevantne ocene o morebitni škodi za izvedbo sodnega postopka sam ne more podati, takšna ocena mora biti pridržana sodišču, ki v postopku odloča. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča (sodbi Upravnega sodišča št. U 62/2007-12 z dne 5. 3. 2008 in št. U 664/2007-9 z dne 21. 2. 2008), ki opozarja, da mora imeti sodišče popolno avtonomijo, da samo oceni, ali bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka ali ne. IP posledično meni, da v konkretnem primeru škodni test ni bil opravljen pravilno. Po ustaljeni praksi IP je namreč za oceno škode, ki bi z razkritjem informacij nastala za postopek, pristojen organ, pred katerim teče ta postopek, temu pa sledi, kot zgoraj ciitirano, tudi sodna praksa.

Posledično IP opozarja, da je tudi v  konkretnem primeru, v kolikor je podana izjema iz 8. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ,  treba dati sodišču, ki vodi postopek, na katerega se nanaša zahtevana dokumentacija, popolno avtonomijo, da samo oceni, ali bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka ali ne. Le sodišče samo ima namreč pravico, da oceni, kdaj razkritje nekega podatka lahko škoduje izvedbi postopa in kdaj ne. Organ mora v ponovljenem postopku tako v postopek pritegniti sodišče, pred katerim se postopek vodi, da se to izjasni, ali bi razkritje zahtevanih podatkov vplivalo na izvedbo sodnega postopka in da se opredeli glede vprašanja, kakšna škoda bi z razkritjem nastala.

Če bo organ ugotovil, da dokumentacija vsebuje informacije, ki pomenijo katero izmed izjem od prostega dostopa po 6. členu ZDIJZ (npr. iz 3. ali 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), mora nadalje presojati, ali je mogoče prosilcu omogočiti delni dostop do zahtevane dokumentacije. IP poudarja, da morajo biti izjeme od prostega dostopa utemeljene in uporabljene le v tistem delu dokumenta, ki posamično izjemo tudi dejansko vsebuje, saj se organ na obstoj izjeme ne more sklicevati kar s splošno trditvijo, da zahtevani dokument vsebuje izjemo in na tej podlagi prosilcu dostop do zahtevanega dokumenta zavrniti v celoti. V skladu s 7. členom ZDIJZ mora organ v ponovljenem postopku, če je to mogoče, prosilcu omogočiti vsaj delni dostop do zahtevane dokumentacije, razen če to po kriterijih 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/2016) sploh ne bi bilo izvedljivo. Nadalje se mora organ opredeliti do vsakega tako identificiranega, posameznega dokumenta, o katerem bo odločal in izrek odločbe opredeliti na način, da bo ta izvršljiv, to je, da bo iz njega jasno in določno izhajalo, o dostopu do katerih posameznih dokumentov je organ odločal ter da bo natančno in konkretno opredeljeno, v katerem delu se posamezni dokumenti prekrijejo, če bo organ uporabil institut delnega dostopa v skladu s 7. členom ZDIJZ.

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, ker je v postopku prišlo od bistvenih kršitev postopka, obrazložitev izpodbijane odločbe pa je tudi pomanjkljiva, zaradi česar se je ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). IP je zato pritožbi ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/2010 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

 

Pripravila:
Urša Pleterski
raziskovalka pooblaščenca

 

Informacijski pooblaščenec:
mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.
namestnica pooblaščenke