Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 20.09.2019
Title: prosilec - Inšpektorat RS za okolje in prostor
Number: 090-203/2019
Category: Tajnost vira
Status: Sustained in part


POVZETEK:

Prosilec je zahteval prijavo, o kateri je bil pripravljen prispevek RTV Slovenija v oddaji Dnevnik z naslovom »Težave zaradi črnih gradenj v Istri«. Organ je zahtevo zavrnil zaradi varstva tajnosti vira prijave. IP ni mogel slediti argumentaciji organa, da se pri varovanju tajnosti vira varuje tudi vsebina prijave, saj se drugi odstavek 16. člena ZIN nanaša izključno na vir prijave oziroma drugih informacij, medtem ko vsebina prijave oziroma informacij s to določbo ni zajeta. IP je ugotovil, da je dostop do dokumenta mogoč, saj gre za anonimno prijavo, ki ne vsebuje podatkov prijavitelja, niti se iz dane vsebine anonimne prijave ne da sklepati na določenega posameznika. Ker je IP ugotovil, da je organ preširoko tolmačil drugi odstavek 16. člena ZIN v povezavi s 5.a členom ZDIJZ in s tem napačno uporabil pravni predpis, na podlagi katerega je nato odločil o zadevi, je IP pritožbi prosilca delno ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa v 1. točki izreka delno odpravil in sam rešil zadevo tako, da je prosilcu omogočil dostop do zahtevanega dokumenta na način, kot izhaja iz 1. točke izreka. V preostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, je IP pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-203/2019/2
Datum: 20. 9. 2019

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki, Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. in 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP) o pritožbi …. (v nadaljevanju prosilec), z dne 22. 8. 2019, zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Dunajska cesta 58, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju organ), z dne 19. 8. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo


O D L O Č B O:

1.    Pritožbi prosilca z dne 22. 8. 2019 se delno ugodi in se odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor št. 090-36/2019/33 z dne 19. 8. 2019 v 1. točki izreka delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe prosilcu posredovati fotokopijo dokumenta št. 06121-1092/2019-1 z dne 13. 5. 2019,1, pri čemer se v drugem odstavku prekrije ime in priimek za besedo »Gospod« in naslov za besedo »naslov« ter v 4. odstavku število za besedo »let«.

2.    Glede varovanih osebnih podatkov, ki jih je organ dolžan prekriti v skladu s 1. točko tega izreka, se pritožba prosilca zavrne.

3.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilec je dne 24. 7. 2019 na organ naslovil vlogo »Informacija javnega značaja, podrejeno neenakost pred zakonom…«, v kateri je na podlagi prispevka RTV Slovenija v oddaji Dnevnik z dne 22. 7. 2019, z naslovom »Težave zaradi črnih gradenj v Istri«, na podlagi ZDIJZ zahteval prijavo. Slednjo naj bi organ prejel v mesecu maju.

Organ je z odločbo št. 090-36/2019/33 z dne 19. 8. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) zahtevo prosilca za posredovanje dokumenta zavrnil. Pri tem se je skliceval na to, da je zahtevani dokument prijava oziroma pobuda v inšpekcijskem postopku. Organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, glede katerega zakon določa varovanje tajnosti vira – tak zakon je Zakon o inšpekcijskem nadzoru, ki v 16. členu določa, da je inšpektor dolžan varovati tajnost vira prijave in drugih informacij, na podali katerih opravlja inšpekcijski nadzor. Glede na navedeno je organ odločil, da ker gre za varovanje podatkov o prijavah, se zahtevi prosilca ne ugodi in se mu prijava ne pošlje.

Prosilec se je dne 22. 8. 2019 pravočasno pritožil. Navaja, da ga ne zanima vir prijave in da bi lahko identiteta prijavitelja oziroma drugega vira ostala prekrita. V nadaljevanju navaja, da naj organ ne bi v zvezi s prijavo vodil nobenih postopkov, zato meni, da sploh ne gre za prijavo. Če pa ne gre za prijavo, pa se organ ne more sklicevati na varovanje prijave, kot razlog, da se dostop do dokumentov ne omogoči. V pritožbi vztraja pri tem, da se mu dostop do prijave omogoči in navaja, da ga zanima sama vsebina prijave in ne njen vir.

Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba, ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 090-36/2019/40 z dne 5. 9. 2019, poslal IP. Pri tem je navedel, da je iz vsebine anonimne prijave nedvomno razvidno, da gre za prijavo domnevnih nepravilnosti, ki naj bi jih izvajala določena oseba, zato gre za prijavo na podlagi 16. člena Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu (v nadaljevanju ZIN) in tako izjemo na podlagi tretjega odstavka 5a. člena ZDIJZ. Organ navaja, da je vir prijave lahko določljiv tudi posredno, iz vsebine prijave, tudi iz primerjave posameznih listin, podatkov med seboj. Meni, da se v primeru prijave ne posreduje ne le informacija o prijavitelju, ampak celoten dokument. Podrejeno organ še navaja, da bi bilo treba zahtevo zavreči, saj v primeru prijave črne gradnje sploh ni mogoče šteti za informacijo javnega značaja v smislu 4. člena ZDIJZ. V utemeljitev se sklicuje in prilaga sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. III U 370/20111 z dne 12. 7. 2012 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 775/2006 z dne 21. 5. 2008. Pri tem še navaja, da je šlo v zadevi Upravnega sodišča iz leta 2012 za istega prosilca kot v obravnavanem primeru ter da kljub deloma spremenjeni zakonodaji, ostaja stališče, da prijava ni informacija javnega značaja, enako. Nadalje pa organ še opozarja na določbo četrtega odstavka 24. člena ZIN, ki določa, da prijavitelj nima položaja stranke inšpekcijskega postopka ter da prijavitelj v postopku ne sodeluje. Ker se inšpekcijski postopek uvede po uradni dolžnosti, inšpektor prijave ne sme upoštevati, zato prijava za poslovanje organa ni »pomembna« v smislu prve točke 6. člena Uredbe o upravnem poslovanju (Ur. l. RS, št. 9/18), ki določa, da je dokument izviren ali reproduciran (pisan, risan, tiskan, fotografiran, fotokopiran, fonografski, v elektronski obliki ali kako drugače zapisan) zapis, ki je bil prejet ali je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje. Ker prijava ni dokument v smislu Uredbe o upravnem poslovanju, zato tudi ni dokument v smislu 4. člena ZDIJZ in bi bilo zato treba takšno zahtevo zavreči.

Pritožba je delno utemeljena.

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev pravil postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec v pritožbi vztraja, da se mu omogoči dostop do dokumentov, pri čemer navaja, da se to lahko izvede tudi z delnim dostopom, na način, da se prekrijejo podatki, ki varujejo tajnost vira prijave. IP je tako izpodbijano odločbo preizkusil v tem obsegu.

Informacija javnega značaja je po določilu 1. odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz citiranega 1. odstavka 4. člena ZDIJZ izhaja, da je informacija javnega značaja opredeljena s tremi osnovnimi kriteriji: da gre za informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa (informacija je povezana z delom organa in jo je le- ta pridobil v okviru svojih javnopravnih pristojnosti), da organ z njo razpolaga in da se informacija nahaja v materializirani obliki.

Glede navedb organa, podanih ob predložitvi pritožbe, da, ker prijava ni dokument v smislu Uredbe o upravnem poslovanju, saj za poslovanje organa ni pomembna, zato tudi ne gre za dokument, ki je lahko informacija javnega značaja, IP odgovarja, da ZDIJZ vsebuje svojo, zgoraj navedeno, definicijo dokumenta v 4. členu. Njegov konstitutivni element tako ni tudi »pomembnost za poslovanje organa«, kot izhaja iz definicije prve točke 6. člena Uredbe o upravnem poslovanju, ampak da gre za informacijo v obliki dokumenta, ki se nahaja pri organu in izvira iz njegovega delovnega področja. Dokument pa predstavljajo tudi dosjeji, registri, evidence, zadeve oziroma drugo dokumentarno gradivo. Ker je za odločanje o dostopu do informacije javnega značaja pomembna opredelitev pojma v ZDIJZ, je sklicevanje organa na definicijo »dokumenta« v Uredbi o upravnem poslovanju neutemeljeno.

V predmetni zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, prav tako ni sporno, da prijave izvirajo iz njegovega delovnega področja in da z informacijo razpolaga. Sporno pa ostaja, ali je informacija prosto dostopna. Ker je organ v izpodbijani odločbi utemeljeval zavrnitev dostopa do dokumenta s sklicevanjem na izjemo varstva tajnosti vira, je IP v nadaljevanju presojal, ali je zatrjevana izjema podana. Predmet pritožbene presoje je torej vprašanje, ali je organ ravnal pravilno, ko je prosilcu zavrnil posredovanje anonimne prijave s sklicevanjem na izjemo od prostega dostopa iz tretjega odstavka 5.a člena ZDIJZ (varovanje tajnosti vira). Slednji določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije ali njeno ponovno uporabo, če se zahteva nanaša na podatek, glede katerega zakon določa varovanje tajnosti vira.

IP je ob preizkusu odločbe ugotovil, da je organ napačno uporabil materialni predpis. Organ je namreč prosilcu zavrnil dostop do anonimne prijave upoštevajoč drugi odstavek 16. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07 – uradno prečiščeno besedilo in 40/14; v nadaljnjem besedilu ZIN). Ta določa, da je inšpektor dolžan varovati tajnost vira prijave in vira drugih informacij, na podlagi katerih opravlja inšpekcijski nadzor. Po mnenju organa to pomeni, da se varuje tako prijavitelj kot tudi vsebina prijave. IP je ugotovil, da je argumentacija organa v delu, ki se nanaša na vsebino prijave, preširoka.

Zakonodajalec je v ZDIJZ umestil določbo tretjega odstavka 5.a člena, s katero je izrecno uredil varnost vira prijave na način, da je omogočil organom zavrnitev dostopa do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, glede katerega zakon določa varovanje tajnosti vira. Navedeno nedvomno kaže na velik pomen varovanja prijaviteljev. Namreč vsak posameznik ima zakoniti interes oziroma pravico, da v primeru zaznave kršitve z določenim ravnanjem oziroma opustitvijo drugega posameznika (ki je lahko tako fizična kot tudi pravna oseba) to naznani pristojnim organom. Gre za širši družbeni interes, ki prevlada nad interesom domnevnih storilcev prekrškov. Pobude prijaviteljev, fizičnih ali pravnih oseb, so torej v javnem interesu. Takšne prijavitelje, ki s prijavo zasledujejo cilj spoštovanja predpisov in v tem smislu vzpostavitve zakonitega stanja, je zato treba zaščititi. Varovanje vira prijave je tudi dolžnost organa, ki izhaja iz 16. člena ZIN. Na ta način je prijavitelj varovan pred možnimi raznovrstnimi pritiski, zlasti tistih, ki so posledično nadzorovani s strani inšpektorjev. Zakonodajalec je na ta način z varovanjem prijaviteljev vzpostavil širši (javni) nadzor nad spoštovanjem in izvajanjem zakonov in organu omogočil še bolj učinkovito delovanje. Prijavitelji, torej tisti, ki bi zaznali kršitve, bi se namreč, zaradi morebitnih pritiskov kršiteljev, bali o tem obveščati pristojne organe, ki že po naravi stvari ne morejo imeti takšnega nadzora, kot ga imajo lahko skupaj s širšo javnostjo. Posledično bi bilo več nezakonitih stanj (kršitev), kar je zagotovo v nasprotju z interesom družbe – tj. javnim interesom.

Iz zapisanega IP ni mogel slediti argumentaciji organa, da se pri varovanju tajnosti vira varuje tudi vsebina prijave. Drugi odstavek 16. člena ZIN se nanaša izključno na vir prijave oziroma drugih informacij, medtem ko vsebina prijave oziroma informacij s to določbo ni zajeta. Vir je subjekt, ki je dal določene podatke ali obvestila. Z drugim odstavkom 16. člena ZIN je varovana identiteta tega vira, medtem, ko podatki ali obvestila, ki jih je ta vir dal, skladno s prvim odstavkom 16. člena ZIN uživajo varstvo pred razkritjem le, če so opredeljeni kot poslovna skrivnost ali druga tajnost. V konkretnem primeru ta pogoj ni izpolnjen, zato je sklicevanje organa na 16. člen ZIN nepravilno v delu, ki se nanaša na vsebino zahtevanega dokumenta oziroma anonimne prijave. Sklicevanje na drugi odstavek 16. člena ZIN v nobenem primeru ne more biti edina podlaga za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja, ampak je treba določbo o tajnosti vira prijave treba povezati z institutom delnega dostopa (7. člen ZDIJZ), ki določa, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5a. člena ZDIJZ in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino oziroma mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta. Zgolj tisti del prijave, ki vsebuje osebne podatke prijavitelja oziroma podatke, na podlagi katerih je mogoče določiti identiteto prijavitelja, predstavlja izjemo od načela prostega dostopa do informacij javnega značaja. Ni pa mogoče vnaprej in na splošno trditi, da izjemo predstavlja prijava v celoti.

IP je ugotovil, da je dostop do dokumenta mogoč, saj gre za anonimno prijavo, ki ne vsebuje podatkov prijavitelja. Niti se iz dane vsebine anonimne prijave ne da sklepati na določenega posameznika, saj ne gre za tolikšno vsebnost in koncentracijo informacij, iz katerih bi bilo mogoče razbrati vir prijave ter vir drugih informacij, na podlagi katerih organ opravlja inšpekcijski nadzor. IP ugotavlja, da je dokument št. 06121-1092/2019-1 z dne 13. 5. 2019 anonimna prijava glede posegov v naravi v slovenski Istri. Iz dokumenta sicer ne izhaja, da gre za zaselek Medoši, sicer pa iz vsebine in časovne opredelitve ustreza zahtevi prosilca. Ker je organ tisti, ki najbolje pozna dokumente, s katerimi razpolaga, se IP ni spuščal v presojo, ali gre za pravi dokument in je štel, da dokument ustreza zahtevi prosilca. Prav tako iz dokumenta št. 06121-1092/2019-1 izhaja, da je opredeljen kot »anonimen«. V nadaljevanju je IP presojal, ali iz dokumenta izhajajo takšne navezne okoliščine, ki bi kazale na prijavitelja, in tako obstaja nevarnost za njegovo razkritje ter ali je navedeno oviro mogoče preseči z delnim dostopom.

Po mnenju IP je organ napačno presodil, da zaradi varstva tajnosti vira tudi delni dostop do dokumenta ni mogoč. Izjema varovanja tajnosti vira prijave, ki jo določa 5a. člen ZDIJZ ni podana, saj je IP ugotovil, da je z delnim dostopom, dostop mogoč na takšen način, da se s tem ne poseže v varovane podatke. Glede na vsebino zahtevanega dokumenta namreč IP ocenjuje, da ne vsebuje posameznih okoliščin, ki so poznane le posameznikom v določenem lokalnem okolju, ampak obravnava vprašanje posegov v prostor in onesnaževanja okolja, ki zadevajo širši nedoločljiv krog oseb. Iz zapisa sicer izhajajo navedbe pobudnika o lastnih opažanjih, vendar gre za objektivna dejstva, ki niso skrita javnosti, ampak so razvidna širši okolici, ne nujno le prebivalcem določenega naselja, zato jih na tej podlagi ni mogoče povezati s prijaviteljem. Povezave pa ni mogoče vzpostaviti niti na podlagi zapisa in oblikovanja besedila, saj je to napisano strojno, brez podpisov in morebitnih oblikovnih posebnosti.

Na tem mestu IP podredno dodaja, da v sodbah, na katere se sklicuje organ (tj. sodbi upravnega in vrhovnega sodišča, št. III U 370/2011 in št. X Ips 775/2006), primarno ne gre za postopek v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja, ampak za vpogled stranke (inšpekcijskega zavezanca) v inšpekcijski spis. V citirani zadevi je stranka podala zahteve za vpogled v spis, ki pa niso bile dane na podlagi določb ZDIJZ. V postopku, na katerega se sklicuje organ, se tako sploh ni odločalo o informacijah javnega značaja, in sodišče se prav tako do določb ZDIJZ (tudi 4. člena) ni opredelilo. Ker je prosilec v pritožbi navajal, da se mu naj omogoči dostop do anonimne prijave, ker organ niti ni začel inšpekcijskega postopka, IP pojasnjuje, da je po praksi upravnega sodišča prvi akt, s katerim se začne inšpekcijski postopek, zapisnik o inšpekcijskem pregledu in ne (anonimna) prijava. Zato za informacijo javnega značaja niti ni važno, ali se je inšpekcijski postopek že začel, niti ali se bo, niti ali se je že končal. Za dostop do dokumenta ni bistvena presoja obstoja izjeme po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ampak varstvo tajnosti vira, ki se lahko omogoči tudi z uporabo delnega dostopa do dokumenta in ne samo z zavrnitvijo dostopa v celoti, kot je organ storil z odločbo v obravnavani zahtevi.

Ker je IP ugotovil, da prijavitelj iz zahtevanih dokumentov ni razviden, niti iz vsebine prijave ni možno sklepati na točno določeno osebo oziroma določljivo osebo, je odločil, da se prosilcu omogoči dostop. Iz vsebine zahtevanih dokumentov pa izhajajo tudi določeni osebnih podatki.

Izjema varstva osebnih podatkov

Ker je IP ugotovi, da zadržki, ki jih je v izpodbijani odločbi navedel organ glede dostopa do zahtevanega dokumenta, niso utemeljeni in je dostop omogočil, je ob tem po uradni dolžnosti preveril obstoj izjeme iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov).

Z vpogledom v zahtevani dokumente je IP ugotovil, da ta vsebuje ime in priimek ter naslov ter določene druge osebne okoliščine domnevnega kršitelja, za razkritje katerih ne obstaja veljavna pravna podlaga v skladu z Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/2007, v nadaljevanju ZVOP-1), oziroma Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES, niti zato ne obstaja zakonita pravna podlaga v kateremkoli IP poznanem pravnem aktu, kar pomeni, da gre za varovane osebne podatke, ki jih je organ dolžan varovati.

V skladu z določbo prvega odstavka 9. člena ZVOP-1 se namreč osebni podatki v javnem sektorju, kamor sodi tudi organ, lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon oziroma na zakonu temelječa osebna privolitev. Ker po presoji IP zakonska podlaga za razkritje osebnih podatkov navedene fizične osebe ne obstaja, gre za varovane osebne podatke.

Kadar dokument, ki je sicer informacija javnega značaja, vsebuje tudi varovane osebne podatke, je treba omogočiti t. i. delni dostop, in sicer s prekritjem navedenih osebnih podatkov. Institut delnega dostopa je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki določa, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena (npr. osebne podatke) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. To pomeni, da je dolžnost organa, da mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16, v nadaljevanju Uredba ZDIJZ) ne bi bilo izvedljivo oziroma, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij.

IP je ugotovil, da je organ preširoko tolmačil drugi odstavek 16. člena ZIN v povezavi s 5.a členom ZDIJZ in s tem napačno uporabil pravni predpis, na podlagi katerega je nato odločil o zadevi. Zato je IP pritožbi prosilca delno ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa v 1. točki izreka delno odpravil in sam rešil zadevo tako, da je prosilcu omogočil dostop do zahtevanega dokumenta na način, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V preostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, je IP pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil (2. točka izreka te odločbe).

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

Postopek vodila:
Manja Resman, univ. dipl. prav.
svetovalka IP

 

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav.
informacijska pooblaščenka