Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 06.07.2015
Title: prosilec - Elektro Ljubljana
Number: 0902-8/2015
Category: Ali gre za inf. javnega značaja?, Poslovna skrivnost
Status: Sustained in part


POVZETEK:

Prosilec je od zavezanca zahteval dostop do pogodb, ki jih ima zavezanec sklenjene z Občino Žužemberk od leta 2005 dalje. IP je ugotovil, da informacijo javnega značaja predstavlja le pogodba, s katero je zavezanec (neodplačno) pridobil lastninsko pravico na izvedenih gradbenih delih in vgrajenem materialu (kabli, montažni material), ki so premičnine. Glede preostalih pogodb, je IP ugotovil, da je zavezanec z njimi pridobil služnostno pravico na nepremičninah, kar pomeni, da ne gre niti za pridobivanje stvarnega premoženja (ker ni pridobil lastninske pravice na nepremičninah) niti za razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem (ker zavezanec nima sam lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet teh pogodb).

 

ODLOČBA:

Številka: 0902-8/2015/8
Datum: 6. 7. 2015

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi tretjega in šestega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06–UPB1, 117/06–ZDavP-2, 23/2014 - ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D in D in 19/2015 – odl. US; v nadaljevanju: ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F, 8/2010-ZUP-G in 82/2013-ZUP-H; v nadaljevanju: ZUP) in tretjega odstavka 248. člena ZUP, o pritožbi ………… (v nadaljevanju: prosilec), z dne 12. 4. 2015, zoper odgovor Elektro Ljubljana, d.d., Slovenska cesta 58, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: zavezanec), št. 577-15/ĐP/MB z dne 8. 4. 2015, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1.    Pritožbi prosilca z dne 12. 4. 2015 zoper odgovor Elektro Ljubljana d.d. št. 577-15/ĐP/MB z dne 8. 4. 2015 se delno ugodi. Odgovor zavezanca se delno odpravi in se odloči: Zavezanec je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe poslati fotokopije pogodbe o brezplačnem prenosu v osnovna sredstva št. 2/07.

2.    V preostalih delih (t. j. glede 19 pogodb o ustanovitvi služnosti) se pritožba prosilca zavrne.

3.    V tem postopku posebni stroški niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilec je dne 28. 3. 2015 od zavezanca zahteval fotokopije vseh pogodb, ki jih ima zavezanec sklenjene z Občino Žužemberk od leta 2005 dalje.

Zavezanec je z dopisom št. 577-15/ĐP/MB z dne 8. 4. 2015 zahtevo prosilca zavrnil s sklicevanjem na 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (izjema poslovne skrivnosti). Navedel je, da bi s posredovanjem zahtevanih pogodb kršil tudi določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov, standard ISO/IEC 27001:2005, katerega lastnik je, in tudi določila samih pogodb.

Prosilec je zoper zavrnilni odgovor vložil pritožbo, v kateri se je skliceval na prvi odstavek 6.a člena ZDIJZ in menil, da iz te določbe izhaja, da mu mora zavezanec zahtevane pogodbe posredovati. Kot primer je navedel, da je Občina Žužemberk iz svojega proračuna, za izvedbo gradbenih del pri pokablitvi daljnovoda plačala 78.397,24 evrov, ki naj bi jih v skladu s 73. členom Zakona o prostorskem načrtovanju (Ur. l. RS št. 23/07 spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZPNačrt) in 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov občinam za investicije v izgradnjo elektroenergetskega omrežja, zavezanec vrnil v proračun v roku 5 let po pridobitvi uporabnega dovoljenja. V izreku gradbenega dovoljenja naj bi bilo zapisano, da mora investitor pred predajo objekta v uporabo pridobiti uporabno dovoljenje, pri čemer naj bi Upravna enota Novo mesto prosilca seznanila, da niti zavezanec niti Občina Žužemberk ni vložila vloge za pridobitev uporabnega dovoljenja. Po prosilčevih informacijah naj bi zavezanec in Občina Žužemberk eno od pogodb, ki se nanaša na izvedbo pokablitve 20 kV daljnovoda v Žužemberku, podpisala 20. 3. 2007. Prosilec sklepa, da je teh pogodb več. Meni, da zavezanec razpolaga z zahtevanimi dokumenti, da so ti informacije javnega značaja, ki se nanašajo na porabo javnih sredstev, in da je v javnem interesu, da se razkrijejo. Zahteval je, da se glede razkritja pogodb izvede test javnega interesa.

IP je po pozivu od zavezanca kot dokumente, ki jih je zahteval prosilec, prejel pogodbo o brezplačnem prenosu v osnovna sredstva št. 2/07 (v nadaljevanju: pogodba 2/07) in 19 pogodb o ustanovitvi služnosti.

Pritožba je delno utemeljena.

IP je izpodbijani pisni odgovor zavezanca, v skladu s četrtim odstavkom 26.a člena ZDIJZ, štel kot zavrnilno odločbo. Kot organ druge stopnje je v skladu z 247. členom ZUP odločbo zavezanca preizkusil v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo je preizkusil v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa je preizkusil, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

IP ugotavlja, da ni sporno, da je zavezanec poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava na podlagi 1.a člena ZDIJZ in s tem zavezan za posredovanje informacij javnega značaja v skladu s 4.a členom ZDIJZ. Je pa sporno, ali bi moral zavezanec prosilcu omogočiti dostop do zahtevanih pogodb.

IP se je z vpogledom v zahtevanih 20 pogodb prepričal, da le pogodba št. 2/07 predstavlja informacijo javnega značaja, medtem ko v 19 pogodbah o ustanovitvi služnosti zavezanec nastopa kot služnostni upravičenec, zato te pogodbe ne predstavljajo informacije javnega značaja zavezanca. To pa ne pomeni nujno, da te pogodbe pri drugem zavezancu za posredovanje informacij javnega značaja (na primer pri občini), ne bi predstavljale informacij javnega značaja, ki bi jih bil ta organ (občina) na zahtevo dolžan razkriti javnosti.

Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDIJZ (Ur. l. RS, št. 23/04; v nadaljevanju: ZDIJZ-C) namreč novim zavezancem za dostop do informacij javnega značaja, t. j. poslovnim subjektom pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (kamor sodi tudi zavezanec), nalaga obveznost, da na zahtevo prosilca posredujejo informacije javnega značaja, ki pa so opredeljene bistveno ožje kot pri organih, ki so bili zavezanci za dostop do informacij javnega značaja že pred uveljavitvijo ZDIJZ-C, v skladu s 1. členom ZDIJZ. Za organe (»stare« zavezance po 1. členu ZDIJZ) velja, da vse informacije, ki izpolnjujejo kriterij materializirane oblike in organ z njimi razpolaga, predstavljajo informacije javnega značaja (z možnostjo, da se dostop do celotnega ali dela dokumenta zavrne, zaradi obstoja izjeme po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ in ob odsotnosti »izjem od izjem« iz drugega in tretjega odstavka tega člena). Pri poslovnih subjektih pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (novih zavezancih) pa so informacije javnega značaja le tiste informacije, ki jih ZDIJZ primeroma navaja v 4.a členu (tudi tu pa obstaja možnost, da se zaradi obstoja izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ dostop vseeno zavrne, razen če gre za informacije iz 6.a člena tega zakona oziroma »izjeme od izjem« iz drugega in tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ).

V primeru poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava je informacija javnega značaja:
1.    informacija iz sklenjenega pravnega posla, ki se nanaša na (1. al. prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ):
- pridobivanje, razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem poslovnega subjekta ali
- izdatke poslovnega subjekta za naročilo blaga, gradenj, agentskih, svetovalnih ali drugih storitev ali
- sponzorske, donatorske ali avtorske pogodbe ali
- druge pravne posle, s katerimi se dosega učinek, enak učinkom pravnih poslov iz prejšnjih alinej;
2.    informacija, ki je nastala na podlagi pravnih poslov iz 1. al. prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ oziroma je z njimi neposredno povezana, če je, ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, za njeno razkritje podan prevladujoči javni interes iz drugega odstavka istega člena (drugi odstavek 4.a člena ZDIJZ).

Kot izhaja iz obrazložitve k predlogu ZDIJZ-C (EVA 2013-1711-0053 z dne 3. 10. 2013), termini, ki se nanašajo na ravnanje s stvarnim premoženjem, pomenijo enako, kot so opredeljeni v Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 86/10, 75/12 in 47/13; v nadaljevanju: ZSPDSLS). Po definicijah 3. člena ZSPDSLS, upoštevaje določbe ZDIJZ, imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
-    stvarno premoženje so nepremičnine in premičnine (1. tč. 3. člena ZSPDSLS);
-    pridobivanje stvarnega premoženja zavezanca pomeni vsak prenos lastninske pravice na določenem stvarnem premoženju na zavezanca (3. tč. 3. člena ZSPDSLS);
-    razpolaganje s stvarnim premoženjem zavezanca pomeni vsak prenos lastninske pravice na drugo fizično ali pravno osebo, zlasti pa prodajo, odsvojitev na podlagi menjave ali drug način odplačne ali neodplačne odsvojitve stvarnega premoženja ter vlaganje stvarnih vložkov v pravne osebe zasebnega in javnega prava (4. tč. 3. člena ZSPDSLS);
-    upravljanje stvarnega premoženja pomeni zlasti skrb za pravno in dejansko urejenost; investicijsko vzdrževanje, pripravo, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa; oddajanje v najem; obremenjevanje s stvarnimi pravicami; dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno (5. tč. 3. člena ZSPDSLS).

Z 19 pogodbami o ustanovitvi služnosti je zavezanec pridobil služnostne pravice na tujih nepremičninah, kar pomeni, da ne gre niti za pridobivanje nepremičnin (ker ni pridobil lastninske pravice) niti za razpolaganje ali upravljanje (ker zavezanec nima sam lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet teh pogodb) po definiciji ZSPDSLS. Zato tudi ne gre za pravne posle, ki bi pri zavezancu pomenili informacije javnega značaja v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ. IP ugotavlja, da je odločitev zavezanca v zvezi z 19 pogodbami o ustanovitvi služnosti sicer pravilna (zahteva se zavrne), vendar je obrazložena z napačnimi razlogi (varstvo poslovne skrivnosti in varstvo osebnih podatkov). Zavezanec bi moral namreč zahtevo prosilca v tem delu zavrniti, ker ne gre za informacije javnega značaja iz 4.a člena ZDIJZ.

S pogodbo 2/07 pa je zavezanec (neodplačno) pridobil lastninsko pravico na izvedenih gradbenih delih in vgrajenem materialu (kabli, montažni material), ki so premičnine, zato ta pogodba nedvomno sodi med pravne posle, ki se nanašajo na pridobivanje stvarnega premoženja, s tem pa predstavljajo informacijo javnega značaja po 1. alineji prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ.

IP je zato nadalje preizkusil, ali so v zvezi s pogodbo 2/07 izpolnjeni kriteriji za obstoj izjeme varstva poslovne skrivnosti po 2. tč. prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in varstva osebnih podatkov po 3. tč. prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na kateri se je skliceval zavezanec v izpodbijani odločbi. V skladu s 26. členom ZDIJZ namreč lahko zavezanec v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument pomeni izjemo po 6. členu tega zakona. Zavezanec prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe (2. tč. prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), ali na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – ZGD-1-UPB3, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US in 82/13; v nadaljevanju ZGD-1) razlikuje dva kriterija za določitev poslovne skrivnosti, subjektivnega (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) in objektivnega (drugi odstavek 39. člena ZGD-1), odvisno od tega, na kakšni podlagi se podatki štejejo za poslovno skrivnost. Po prvem odstavku 39. člena ZGD-1 se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom (t. i. subjektivni kriterij); s tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost. Po drugem odstavku tega člena pa se ne glede na to, ali so določeni s sklepi iz prejšnjega odstavka, za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (t. i. objektivni kriterij); družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe so odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli, ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov. Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni, ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (tretji odstavek 39. člena ZGD-1). S pisnim sklepom iz prvega odstavka 39. člena ZGD-1 družba določi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost. Podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, morajo varovati tudi osebe zunaj družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost (drugi odstavek 40. člena ZGD-1).

Po ustaljeni praksi IP (na primer odločbe IP št. 090-94/2014/7 z dne 24. 6. 2014, št. 090-10/2014/6 z dne 5. 3. 2014 in št. 090-28/2011/17 z dne 4. 9. 2013) in Upravnega sodišča RS (na primer sodbe opr. št. II U 308/2014 z dne 23. 6. 2015, opr. št. U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009 in opr. št. U 32/2008-25 z dne 8. 10. 2008) je dokazno breme za izpolnjenost subjektivnega in oziroma ali objektivnega kriterija na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje. Zavezanec je obstoj poslovne skrivnosti zatrjeval le pavšalno. IP se je z vpogledom v pogodbo 2/07 prepričal, da ta nikjer nima oznake, da gre za poslovno skrivnost, niti ne vsebuje določil o poslovni skrivnosti. Zavezanec tudi ni predlagal nobenih drugih dokazov, ki bi v zvezi s to pogodbo izkazovali obstoj poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju. IP je nadalje ugotovil, da pogodba 2/07 ne vsebuje nobenih podatkov, katerih razkritje bi očitno (in še manj občutno) škodovalo konkurenčnemu položaju zavezanca na trgu. Za obstoj poslovne skrivnosti po drugem odstavku 39. člena ZGD-1 (objektivni kriterij) morata biti namreč izpolnjeni dve merili: da je potreba po varstvu očitna in da bi z razkritjem nastala občutna škoda. Potreba po varstvu mora biti očitna, kar pomeni, da je ali bi lahko bilo vsaki povprečni osebi jasno, da podatek mora biti zaupen že po svoji vsebini, hkrati pa to tudi pomeni, da gre le za tiste podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Upoštevati je treba, da so lahko predmet poslovne skrivnosti samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj. Za poslovno skrivnost gre torej takrat, kadar je vsebina nekega dokumenta taka, da razkriva podatke o stanju, delovanju ali načrtovanih aktivnostih gospodarskih subjektov, ki jih zaradi konkurenčnih razlogov (tekma za obstoj na trgu in maksimiranje dobička v razmerju do drugih gospodarskih subjektov) ni dopustno razkrivati tretjim osebam. Označitev podatkov za poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju, če torej za njihovo varnost družba s pisnim sklepom ni poskrbela že prej, je podvržena preizkusu škodnega testa, saj mora zainteresirani z navedbo in obrazložitvijo preteče škode dokazati, da bi ta zares utegnila nastati. Ne zadošča torej zgolj abstraktno in neobrazloženo sklicevanje na to, da določen podatek po mnenju družbe pač predstavlja njeno poslovno skrivnost. Zavezanec v postopku na prvi stopnji niti v postopku na drugi stopnji, ni opredelil, kakšna konkretna škoda bi mu nastala z razkritjem zahtevanega dokumenta in zakaj. V odločbi se le pavšalno sklicuje na poslovno skrivnost glede vseh pogodb, ki jih je zahteval prosilec, in sploh niti ni konkretno presojal ali se opredelil do vsake posamične pogodbe. Skliceval se je le na ISO standard in pogodbena določila, pri čemer določila pogodbe 2/07 poslovne skrivnosti niti ne omenjajo, ISO standard pa ne more predstavljati pravne podlage za varstvo poslovne skrivnosti na splošno, ampak se uporablja šele le v zvezi z dokumentom, glede katerega je izpolnjenost kriterijev za obstoj poslovne skrivnosti ugotovljen. Svojih pavšalnih trditev, da vse zahtevane pogodbe predstavljajo poslovno skrivnost, zavezanec z ničimer ni utemeljil niti ni izkazal, zakaj in kako naj bi mu z razkritjem zahtevane pogodbe 2/07 nastala občutna škoda in kakšna bi ta škoda bila.

Nadalje je IP ugotovil tudi, da pogodba 2/07 sploh ne vsebuje nobenih osebnih podatkov, razen imen in priimkov zastopnikov vsake od pogodbenih strank. Razkritje teh osebnih podatkov pa ne bi pomenilo kršitve varstva osebnih podatkov. V skladu z 8. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 94/07-UPB1; v nadaljevanju: ZVOP-1) se osebni podatki lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Imeni in priimka odgovornih oseb vsake od strank pogodbe 2/07, ko ta dva zastopata stranke pogodbe, ki sta pravni osebi, niso varovani osebni podatki, ker za njihovo razkritje obstaja zakonska podlaga (1. al. tretjega dostavka 6. člena ZDIJZ v zvezi z drugopogodbeno stranko (občina) oziroma Zakon o sodnem registru (Ur. l. RS, št. 54/07-UPB2, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZSReg) v zvezi s prvo- in drugopogodbeno stranko).

Zavezanec je torej napačno uporabil določbi 2. in 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na kateri je oprl svojo odločitev, da prosilcu zavrne dostop do pogodbe 2/07. Zato je IP na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo zavezanca v tem delu odpravil in določil, da mora zavezanec prosilcu posredovati fotokopijo pogodbe 2/07.

Ker je IP pritožbi prosilca glede dostopa do pogodbe 2/07 ugodil že na drugi podlagi, se mu do navedb prosilca v zvezi z interesom javnosti na razkritju te pogodbe ni bilo treba opredeliti. Glede razkritja 19 pogodb o ustanovitvi služnosti pa izvedba testa javnega interesa ni mogoča, ker niti ne gre za informacije javnega značaja, zato so navedbe prosilca v zvezi z zatrjevanim javnim interesom na razkritju teh pogodb, v tem pritožbenem postopku irelevantne.

Po pregledu vseh dokumentov, ki so bili predmet odločanja v tej zadevi, in na podlagi zgornjih argumentov, je IP ugotovil, da je zavezanec na prvi stopnji napačno uporabil pravni predpis, na katerega je oprl svojo odločitev, da prosilcu zavrne dostop do pogodbe 2/07, zato je IP v tem delu pritožbi prosilca ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa delno odpravil ter (tudi na podlagi 6. odst. 27. člena ZDIJZ) odločil o zahtevi prosilca za dostop do informacij javnega značaja z dne 28. 3. 2015, kot to izhaja iz 1. tč izreka te odločbe. Odločitev zavezanca, da prosilcu zavrne dostop do 19 pogodb o ustanovitvi služnosti pa je sicer zakonita, vendar obrazložena z napačnimi razlogi (varstvo poslovne skrivnosti in osebnih podatkov), zato je IP na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP v tej odločbi navedel pravilne razloge (zahtevane pogodbe niso informacije javnega značaja), pritožbo prosilca pa v tem delu zavrnil, kot to izhaja iz 2. tč. izreka te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010-UPB s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.


Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.


Postopek vodila    :
Tina Kraigher Mišič, univ. dipl. prav.,
Svetovalka

Informacijski pooblaščenec
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
Informacijska pooblaščenka