Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

FOIA Decisions

+ -
Date: 18.12.2020
Title: prosilec - Dimnikarstvo Dovrtel d.o.o.
Number: 090-241/2020
Category: Ali je organ zavezanec?
Status: Refused


POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval dokumente, vezane na opravljanje dimnikarskih storitev od leta 2016 naprej, brez osebnih podatkov. Organ je prosilcu posredoval dokumente vezane na leto 2016, pri čemer je prekril osebne podatke, za ostala leta pa je organ zahtevo zavrnil, saj z dokumenti ne razpolaga več. Prosilec se je pritožil, ker je organ prekril preveč podatkov na dokumentih iz leta 2016, hkrati pa mu ni posredoval dokumentov za leta 2017 dalje. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je režim dimnikarskih storitev leta 2017 iz gospodarske javne službe prešel v prosto tržno dejavnost, zaradi česar organ od leta 2017 dalje ni zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, saj ni več izvajalec javne službe. IP je hkrati ugotovil, da je organ prosilcu posredoval dokumente za leto 2016 v obsegu, kot ga je v zahtevi opredelil prosilec. Prosilec je namreč v zahtevi navedel, da ne želi prejeti osebnih podatkov, zaradi česar se v pritožbenem postopku ne more pritožiti, da je organ prekril preveč osebnih podatkov, saj teh sploh ni zahteval. IP je zato pritožbo prosilca v celoti zavrnil.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-241/2020/5

Datum: 18. 12. 2020


Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 5. 10. 2020, zoper odločbo Dimnikarstva Dovrtel, d. o. o., Koroška c. 45, 4000 Kranj (v nadaljevanju organ), št. 1/2020 z dne 21. 9. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilca zoper odločbo Dimnikarstva Dovrtel, d. o. o. št. 1/2020 z dne 21. 9. 2020 se zavrne.
  1. V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

Prosilec dne 5. 3. 2020 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. V zahtevi je navedel, da se želi seznanit z dokumentacijo, ki jo organ vodi skladno z Zakonom o dimnikarskih storitvah in Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja n učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom. Prejeti želi dokumente in podatke iz evidence o opravljenih dimnikarskih storitvah iz 13. člena in 21. člena zakona in 32. člena Uredbe, o morebitnih ugotovljenih pomanjkljivostih pri izvedbi pregleda ali meritve in datumih odprav pomanjkljivosti po 17. odstavku 21. člena zakona, in sicer za lokacije …, za leta 2016, 2017, 2018, 2019 in 2020. Prejeti želi storitve in ukrepe na teh lokacijah z datumi in vrstami storitev oz. ukrepov brez osebnih podatkov (ali s prikritimi osebnimi podatki), in sicer po elektronski pošti.

 

Organ je dne 21. 9. 2020 izdal odločbo št. 1/2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Zahtevo prosilca je zavrnil, razen v delu, ki se nanaša na leto 2016, pri čemer je prekril osebne podatke. Zadevo je v zavrnjenem delu odstopil v reševanje Ministrstvu za okolje, ki vodi evidenco EVIDIM. V obrazložitvi je organ navedel, da je bil zavezanec po ZDIJZ na podlagi koncesijskih pogodb, ki jih je imel sklenjene v prejšnjem sistemu opravljanja dimnikarskih storitev, med drugim tudi na območju, ki ga navaja prosilec in ki so se opravljale kot koncesionirana javna služba. ZDimS je sistem nadomestil z licenčnim, posledično so koncesije in s tem javna pooblastila družbe od 1. 1. 2017 prenehale in organ ni več zavezanec po ZDIJZ. Organ je leta 2019 zahteval odvzem dovoljenja za opravljanje dimnikarskih storitev, kar je UE Kranj potrdila z odločbo z dne 23. 12. 2019. Organ je bil tako v letu 2019 izbrisan iz dimnikarske evidence. Skladno z ZDimS in ZVOP-1 so bili podatki o lastnikih kurilnih naprav in opravljenih storitvah pri organu trajno izbrisani in organ s temi dokumenti ne razpolaga več. Zahteva prosilca se v relevantnem delu nanaša na posredovanje dokumentov in podatkov iz evidence o opravljenih dimnikarskih storitvah za specifične lokacije, organ je zato prosilcu posredoval podatke, s katerimi razpolaga v zvezi z njegovo zahtevo, pri čemer so podatki o uporabnikih, kakor tudi o dimnikarjih, zakriti. Organ je še dodal, da evidenco vodi tudi Ministrstvo za okolje in prostor, medtem ko dimnikarske družbe z dovoljenjem ali dimnikarji z licenco te podatke vpisujejo v evidenco. Posledično je prosilca z zahtevo napotil na MOP, ki vodi zadevno evidenco v aplikaciji EVIDIM in zahtevo MOP v zavrnjenem delu tudi odstopil.

 

Prosilec je zoper izpodbijano pritožbo dne 5. 10. 2020 vložil pritožbo. V pritožbi je navedel, da naj bi mu organ posredoval podatke za leto 2016 za zahtevane lokacije, pri čemer naj bi bili zakriti osebni podatki uporabnikov in dimnikarjev. V resnici mu je organ priložil podatke za neznane lokacije v naselju …, v katerih so podatki delno nerazločni, vsekakor pa iz njih poleg tega, kje so bile opravljene storitve, ni razvidno da so bile opravljene vse storitve, ki se jih predpisuje za določen tip kurilnih naprav. Meni, da  je organ zavezan, da za vsako lokacijo (z naslovom, brez osebnih podatkov), posreduje podatke o opravljenih predpisanih storitvah, ki so bile določene z zakonom in uredbo, če pa določene predpisane storitve na določenih lokacijah niso bile opravljene, pa mora to navesti. V nadaljevanju je prosilec citiral relevantno zakonodajo in navedel, da nedvomno dimnikarska služba ne počne zgolj storitev, ki so namenjene uporabnikom, temveč so tudi v javnem interesu, tj. storitve nadzora in ukrepov za zagotavljanje čistega zraka, varstva okolja in varstva pred požarom. Zato je napačno stališče v odločbi, da dimnikarstvo s prenehanjem koncesije in prehodom na licenčni sistem, ne opravlja več storitev v javnem interesu. Enako napačna naj bi bila trditev, da je edino MOP zavezan dajati podatke, ker vodi evidenco EVIDIM.

 

Prosilec je navedel, da dimnikarske službe na podlagi podelitve licenc pridobijo tudi določena javna pooblastila skladno s 121. členom Ustave na enak način, kot jih npr. pridobijo zdravniki zasebniki. Oboji opravljajo določeno dejavnost, ki je v javnem interesu. Zato ni dvoma, da je organ zavezanec po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja in to za celotno obdobje, za katerega je imel bodisi koncesijo ali licenco. Prav tako po mnenju organa ni sporno, da organ razpolaga z dokumentacijo, saj gre za poslovno dokumentacijo, ki jo je že po davčnih predpisih dolžan hraniti. Prav tako, da razpolaga z informacijami in jih je dolžan posredovati, izhaja tudi iz odločbe MOP št. 090-236/2018/24 in odločbe IP št. 090-150/2019/3 z dne 3. 9. 2019. Prosilec zato vztraja, da mu organ posreduje dokumente, brez osebnih podatkov, vendar z navedbami lokacij, na elektronski naslov.

 

Organ je pritožbo prosilca odstopil v reševanje IP, z dopisom št. 1/2020 z dne 16. 10. 2020, IP pa je odstop pritožbe v reševanje prejel dne 19. 10. 2020.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

Namen ZDIJZ je konkretizacija ustavno zagotovljene pravice dostopa do informacij  javnega značaja. Ustava Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33I/1991-I, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju URS) namreč v drugem odstavku 39. člena določa, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. ZDIJZ z materialnimi in procesnimi določbami uresničuje to ustavno pravico in tako spodbuja javnost in odprtost delovanja organov. V skladu s 1. členom ZDIJZ je vsakomur omogočen prost dostop in ponovna uporaba informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo  državni  organi,  organi  lokalnih  skupnosti,  javne  agencije,  javni  skladi  in  druge  osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb.

 

V  konkretnem  primeru  je  prosilec  zahtevo  za  dostop  do  informacij  javnega  značaja  naslovil  na Dimnikarstvo Dovrtel d. o. o., ki v izpdobijani odločbi navaja, da od leta 2017 dalje ni več zavezanec za dostop do informacij javnega značaja. IP je zato uvodoma ugotavljal, ali je organ, ki je prejel zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, zavezanec po ZDIJZ oz. do kdaj je bil zavezanec po ZDIJZ.

 

Skladno s 1. členom ZDIJZ je omogočen prost dostop in ponovna uporaba informacij javnega značaja, kadar z njimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb (v nadaljnjem besedilu: organi). Skladno s 1.a členom ZDIJZ pa so zavezanci tudi gospodarske družbe in druge pravne osebe zasebnega prava pod neposrednim ali posrednim prevladujočim vplivom, posamično ali skupaj, Republike Slovenije, samoupravnih lokalnih skupnosti in drugih oseb javnega prava

 

Dimnikarstvo Dovrtel je gospodarska družba (družba z omejeno odgovornostjo) in kot takšna je lahko zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, če je nosilec javnih pooblastil oz. izvajalec javne službe. IP je ugotovil, da ne gre za gospodarsko družbo, ki bi ustrezala pogojem za zavezanca iz 1.a člena ZDIJZ, saj ni pod neposrednim ali posrednim prevladujočim vplivom Republike Slovenije, samoupravnih lokalnih skupnosti in drugih oseb javnega prava.

 

V predmetni zadevi ni sporno, da je bil organ izvajalec javne službe do leta 2017, saj slednjemu tudi sam ne nasprotuje. Družba je namreč v skladu s takrat veljavno Uredbo o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju Uredba), opravljala dimnikarsko službo, ki se je opravljala kot državna gospodarska javna služba. Skladno s 4. členom Uredbe se je dimnikarska služba opravljala s podelitvijo koncesije. Skladno s četrtim odstavkom tega člena, je koncesije v imenu koncedenta podeljevala Vlada Republike Slovenije, in sicer za obdobje do 31. decembra 2016. Uredba v poglavju VI. določa pravila glede podelitve koncesije, v poglavju VII. vsebuje določbe glede koncesijske pogodbe, v poglavju VIII. pa način izvajanja koncesije. Uredba je prenehala veljati z 31. decembrom 2016 (razen v določenem delu, v katerem se še uporablja do uveljavitve predpisa iz 13. člena Zakona o dimnikarskih storitvah (v nad. ZDimS); glej tretji odstavek 37. člena ZDimS).

 

Dne 1. 1. 2017 je pričel veljati ZDimS, ki je način izvajanja dimnikarskih storitev uredil drugače. Iz navedenega zakona izhaja, da se dimnikarske storitve ne izvajajo več kot državna gospodarska javna služba, temveč, kot izhaja iz 1. tč. 3. člena, je dimnikar fizična oseba, ki je imetnik licence in izvaja dimnikarske storitve za dimnikarsko družbo, ki je vpisana v evidenco po tem zakonu. 2. tč. istega člena pa določa, da je dimnikarska družba gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik, ki na podlagi dovoljenja opravlja dimnikarske storitve kot gospodarsko dejavnost. Režim opravljanja dimnikarske službe je tako iz režima gospodarskih javnih služb prešel v režim gospodarske dejavnosti, ki se opravlja na trgu. Skladno s 1. členom Zakona o gospodarskih javnih službah, se gospodarska dejavnost opravlja kot javna služba takrat, ko gre za režim, ki ga ni mogoče zagotavljati na trgu.

Glede na navedeno organ z dnem 1. 1. 2017 ni več izvajalec javne službe, posledično pa tudi ni več zavezanec za dostop do informacij javnega značaj po 1. členu ZDIJZ. Prosilec navedenemu oporeka predvsem s sklicevanjem na to, da je dimnikarstvo, kljub prehodu na licenčni sistem, še vedno dejavnost, ki se opravlja v javnem interesu. Zadnjemu dejstvu IP ne nasprotuje. Že sam namen ZDimS je z učinkovitim izvajanjem dimnikarskih storitev zagotoviti čim boljšo kakovost zraka, varovanje zdravja, požarno varnost, večjo energetsko učinkovitost in dvig ozaveščenosti uporabnikov dimnikarskih storitev. Vendar slednje ni dovolj za to, da je mogoče organ šteti za zavezanca po ZDIJZ, saj se navedena dejavnost, kljub temu da je v javnem interesu, ne opravlja več kot javna služba, temveč kot gospodarska dejavnost na trgu. Storitve, ki se izvajajo v javnem interesu, namreč zagotavlja Republika Slovenija oz. občina le takrat, kadar in kolikor teh dejavnosti, ni mogoče zagotavljati na trgu. V konkretnem primeru pa je zakonodajalec odločil, da se navedena storitev lahko opravlja na trgu, posledično pa ni več podvržena režimu gospodarskih javnih služb, kot taka pa tudi ni več podvržena sistemu dostopa do informacij javnega značaja. Navedeni režim ni enak režimu zdravnikov zasebnikov, kot navaja prosilec. Zdravniki zasebniki so namreč zavezanci za dostop do informacij javnega značaja zgolj v primeru, če gre za zdravnike zasebnike koncesionarje, ki imajo z državo sklenjeno koncesijsko pogodbo za opravljanje javne službe. Na področju dimnikarskih storitev se koncesij za izvajanje javne službe ne sklepa, temveč se subjektom, ki izpolnjujejo pogoje, podeli licenca, ta pa po svojem pomenu ni iste vsebine kot koncesija, ampak gre le za dovoljenje za opravljanje določene dejavnosti. Pri koncesiji za izvajanje javne službe gre za prenos obveznosti, ki bi jo morala opravljati država, na gospodarski subjekt, medtem ko gre pri licenci zgolj za dovoljenje in potrdilo, da določena družba izpolnjuje zakonske pogoje, da lahko določeno dejavnost opravlja.

Da zgolj dejstvo, da subjekt opravlja dejavnost v javnem interesu, ne zadostuje, da se ga opredeli kot zavezanca po ZDIJZ, izhaja tudi iz prakse Upravnega sodišča RS, npr. iz sode št. IU 1682/2015-38 ali sodbe št. IU 1654/2015-24. Iz predmetnih sodb namreč izhaja, da mora biti režim javne službe izrecno določen (in prenesen na subjekt) z zakonom, sicer ni mogoče šteti, da subjekt tovrstno dejavnost opravlja, posledično pa tudi ne gre za zavezanca po ZDIJZ.

Slednje pa ne pomeni, da javnost nima več nadzora in pregleda nad opravljenimi storitvami dimnikarske službe, saj se podatki o dimnikarskih družbah, dimnikarjih, uporabnikih dimnikarskih storitev, malih kurilnih naprav in dimnikarskih storitvah ter izdanih zapisnik, vpisujejo v evidenco, ki jo vodi in upravlja Ministrstvo za okolje in prostor (21. člen ZDimS). Posamezniki posledično informacij javnega značaja, vezanih na opravljene dimnikarske storitve, ne morejo zahtevati od dimnikarske družbe, lahko pa navedene informacije v obsegu, v katerem so vnesene v evidenco, zahtevajo od Ministrstva za okolje in prostor.

IP je vpogledal tudi v register zavezancev za dostop do informacij pri AJPES (https://www.ajpes.si/rzijz) in ugotovil, da je organ sicer naveden kot zavezanec na podlagi koncesijskih pogodb za izvajanje dimnikarske službe za območje različnih občin, vendar iz registra hkrati izhaja, da nobena od navedenih koncesijskih pogodb ni več v veljavi.

 

Pritožbena navedba prosilca, da organ razpolaga z informacijami in da jih je prosilcu dolžan posredovati (kar naj bi izhajalo iz odločbe IP št. 090-150/2019/3 z dne 3. 9. 2019), ne drži. IP v navedeni odločbi namreč ni presojal niti tega, ali organ razpolaga z navedenimi informacijami niti tega, ali jih je prosilcu dolžan posredovati. IP je s predmetno odločbo odločal o tem, ali z dokumenti razpolaga pristojno ministrstvo in ne organ v konkretni zadevi. IP je v odločbi navedel, da dejstvo, da ministrstvo z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga, ne pomeni, da navedeni dokumenti ne obstajajo in da lahko prosilec vloži zahtevo tudi pri dimnikarski družbi oz. pri pristojnem inšpektoratu. Zgolj to, da lahko prosilec zahtevo vloži, še ne pomeni, da bo z zahtevo tudi uspel in da mu je organ dolžan zahtevane dokumente posredovati, kot zmotno trdi prosilec. Šele potem, ko prosilec zahtevo vloži, je namreč mogoče ugotoviti, ali dimnikarska družba z zahtevanimi informacijami dejansko razpolaga in v kakšnem obsegu jih je dolžna posredovati. IP v citirani odločbi tudi ni presojal in preverjal dejstva, ali je konkretna dimnikarska družba zavezanec za dostop do vseh zahtevanih informacij javnega značaja in kdaj je prenehala biti zavezanec, saj slednje ni bilo predmet presoje v citiranem postopku.

 

IP je posledično štel za irelevantne navedbe prosilca, da organ zagotovo razpolaga z informacijami iz obdobja po letu 2017, saj navedeno dejstvo na odločitev v konkretni zadevi ne bi vplivalo, saj organ po 1. 1. 2017 ni bil več zavezanec za dostop do informacij javnega značaja.

 

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je IP v nadaljevanju presojal dostop do dokumentacije, ki je nastala v času, v katerem je organ opravljal gospodarsko javno službo, torej dokumente, ki jih je organ posredoval prosilcu (za leto 2016).

 

Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;

2. organ mora z njo razpolagati;

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

 

V obravnavanem primeru ni sporno, da dokumenti iz leta 206 izvirajo iz delovnega področja organa, saj gre za obdobje, ko je organ opravljal gospodarsko javno službo dimnikarskih storitev. Organ z dokumenti razpolaga, saj jih je na zahtevo poslal prosilcu in se nahajajo v materializirani obliki. Med prosilcem in organom je sporno, ali je organ na posredovanih dokumentih pravilno prekril lokacije (naslove objektov, kjer so se dimnikarske storitve izvajale). Organ je namreč navedene podatke prekril iz razloga varstva osebnih podatkov, temu pa prosilec v pritožbi nasprotuje in zatrjuje, da ne gre za varovane osebne podatke.

 

3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

 

V skladu s prvo točko 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, pomeni osebni podatek katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. Kot obdelavo osebnih podatkov pa predmetna uredba opredeljuje vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje (druga točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov).

 

Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, ki jih določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna), med drugim, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e).

 

Prosilec je svojo zahtevo opredelil na način, da je zahteval informacije vezane na konkretne lokacije (naslove objektov). IP je z vpogledom v javne evidence GURS preveril lokacije navedenih objektov in ugotovil, da ne gre za večstanovanjske objekte, temveč gre za enostanovanjske hiše v naselju hiš. Posledično predstavlja podatek o naslovu, v povezavi z ugotovitvami na posameznem dokumentu, osebni podatek posameznika, ki je lastnik predmetne hiše. Podatek o lokaciji predstavlja namreč navedbo identifikatorja, na podlagi katerega je mogoče določiti posameznika, na katerega se nanašajo ugotovitve in dejstva na posameznem zahtevanem dokumentu. Posledično je treba naslov stavbe šteti za osebni podatek posameznika, katerega last je navedena nepremičnina.

IP se v vprašanje, ali gre za varovan osebni podatek (podatek za katerega razkritje ni podana pravna podlaga) ali za nevarovani osebni podatek (podatek, ki bi ga bilo mogoče razkriti na podlagi zakona, npr. na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ni spuščal, saj iz zahteve prosilca jasno in nedvoumno izhaja (prosilec je navedeni del svoje zahteve napisal celo s tiskanimi črkami), da naj mu organ posreduje storitve in ukrepe na navedenih lokacijah po lokacijah z datumi in vrstami storitev in ukrepov brez osebnih podatkov (ali s prekritimi osebnimi podatki). Prosilec je torej v svoji zahtevi izrecno navedel, da osebni podatki na zahtevanih dokumentih niso predmet njegove zahteve, zato organ navedenih podatkov ni bil dolžan posredovati prosilcu, ker prosilec navedenih podatkov ni zahteval.

 

Prosilec v pritožbi navaja, da mu mora organ poslati zahtevane dokumente brez osebnih podatkov, vendar z lokacijami, na kateri je bila posamezna dimnikarska storitev opravljena. Glede na zgoraj navedeno IP ugotavlja, da je prosilec na ta način v pritožbenem postopku razširil svojo zahtevo, saj v pritožbi zahteva tudi podatek o lokaciji, čeprav gre za osebni podatek, ki ga v svoji zahtevi izrecno ni zahteval. IP pojasnjuje, da lahko stranka v skladu s 133. členom ZUP in v skladu z načelom dispozitivnosti v okviru uvedenega upravnega postopka razpolaga s svojim zahtevkom (lahko ga npr. razširi), in sicer vse do odločitve oz. do izdaje odločbe na prvi stopnji. Povedano drugače, prosilec v pritožbenem postopku zahteve ne more razširiti ali vsebinsko spremeniti, kar izhaja iz 133. člena ZUP, ki določa, da ko je postopek uveden, lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in, če je organ pristojen za njegovo reševanje. Torej, prosilec v pritožbenem postopku ne more razširiti zahteve in se pritožiti glede podatkov, ki jih ni zahteval. Tudi IP kot pritožbeni organ je v pritožbenem postopku vezan na zahtevo prosilca, saj je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Vsebina zahtevka, ki ni bila predmet izpodbijane odločbe in o kateri organ na prvi stopnji ni odločal, zato tudi ne more biti predmet presoje IP kot pritožbenega organa. Prosilec lahko v pritožbenem postopku zahtevek zoži, ne more pa ga razširiti oziroma vsebinsko spremeniti.

 

IP v zaključku še pojasnjuje, da ZDIJZ daje pravico dostopati do dokumentov, s katerimi zavezanec za dostop do informacij javnega značaja v času vložitve zahteve že razpolaga in so prosto dostopne. ZDIJZ ne varuje pravice prosilca od organa zahtevati pojasnila, navedbe in okoliščine glede svojega dela, saj bi slednje pomenilo ustvarjanje novega dokumenta. Zahteva prosilca, da mora organ navesti, če predpisane storitve na kateri lokaciji v določenem obdobju niso bile opravljene (za vsako storitev, lokacijo in obdobje), prav tako pa da more tudi navesti vse ugotovitve, morebitne ukrepe in kontrolne preglede na podlagi naloga pristojnega inšpektorja, če tega ni bilo, zato nima podlage v zakonu.

 

Glede na navedeno IP ugotavlja, da je odločitev organa pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena, zato se na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrne, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali, zato je IP odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

mag. Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.,

svetovalka Informacijskega pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka