Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 07.07.2020
Title: prosilec - Ceroz d.o.o.
Number: 090-115/2020
Category: Kršitev postopka, Okoljski podatki
Status: Returned to readjudication (on a case)


POVZETEK:

Organ je zavrnil prosilcu dostop do zahtevanih podatkov na podlagi določb petega odstavka 5. člena ZDIJZ ter 8. in 9.  točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da iz izpodbijane odločitve in posredovane dokumentacije ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Nadalje pa je IP ugotovil tudi, da organ ni izkazal vseh pogojev, ki morajo biti izpolnjeni pri uveljavljanju izjeme sodnega postopka in izjeme dokumenta v izdelavi. Glede na svoje ugotovitve je tako IP obvestilo organa odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-115/2020/2

Datum: 7. 7. 2020

 

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ), ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 2. 6. 2020, zoper obvestilo Centra za ravnanje z odpadki Zasavje, d.o.o., Brdce 41B, 1431 Dol pri Hrastniku (v nadaljevanju: organ), z dne 28. 5. 2020, ki ga zastopa … (v nadaljevanju: organ), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

ODLOČBO:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 2. 6. 2020 se ugodi. Obvestilo Centra za ravnanje z odpadki Zasavje, d.o.o., z dne 28. 5. 2020, se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovni postopek, ki mora o zahtevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

Obrazložitev:

 

 

Prosilec je z zahtevo z dne 22. 5. 2020, v e-zapisu, zahteval naslednje informacije:

  • poročilo o meritvah emisije snovi v zraku za leto 2019;
  • načrt meritev emisije snovi v zrak za leto 2019;
  • preglednico meritev odlagališčnega plina 2018, 2019;
  • oceno o letnih emisijah snovi v zrak za leto 2019;
  • poročilo o identifikaciji vodotesnih plasti podzemnih vod (IRGO);
  • kakšen pomen ima dodatna čistilna naprava in katere vode čisti (obrazložitev).

 

Organ je o zahtevi prosilca odločil z obvestilom z dne 28. 5. 2020, s katerim je dostop do zahtevanih informacij zavrnil. Navedel je, da je na Okrožnem sodišču v Ljubljani v teku pravdni postopek, ki teče zoper organ v zvezi z odpravo škodne nevarnosti. V nadaljevanju obvestila je izpostavil posamezne določbe ZDIJZ. Organ se je najprej skliceval na 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri lahko zavrne prosilcu dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Na podlagi 9. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Nadalje je v tretjem odstavku tega člena določeno, da se dostop do zahtevane informacije dovoli, ne glede ne določbe prvega odstavka, če:

  • če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače;
  • če gre za podatke glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatke iz varnostnega poročila in druge podatke, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja.

Nadalje je navedel, da gre po njegovem mnenju za manipulacijo ene od tožečih strank, da preko tretje osebe pride do določenih podatkov, ki se tičejo sodnega postopka. Zahteva ene od tožečih strank s popolnoma enako vsebino je bila namreč zavrnjena iz razlogov, ki so predhodno navedeni. S tem je v veliki meri podana možna kršitev določila petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Ocenil pa je tudi, da so v konkretni zadevi  podani pogoji po tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ, kot tudi po 8. in 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Navedel je še, da so v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) določene norme glede vsebine tožbe in ostalih vlog v pravdnem postopku. Te norme enako veljajo tako za tožeče kot tudi tožene stranke. Glede na to, da je organ tožena stranka, prosilec pa bi lahko prenesel zahtevane informacije neposredno tožeči stranki, je tako organ dostop do zahtevane informacije zavrnil. Takšno pridobivanje informacij, ki bi jih lahko tožeča stranka uporabila v pravdnem postopku zoper organ, je torej v nasprotju s pravili ZPP. Dejansko se podatki, ki jih v svoji vlogi zahteva prosilec, nanašajo na predmet spora v pravdnem postopku, za dokončno odločitev v navedenem pravdnem postopku pa je pristojno sodišče na podlagi izvedenega postopka, skladno z določili ZPP.

 

Prosilec je zoper odločbo vložil pritožbo z dne 2. 6. 2020. Navedel je, da ima organ status javnega podjetja in je vpisan v Register zavezancev za posredovanje informacij javnega značaja, ki ga vodi AJPES. V zvezi z izjemo po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na katero se sklicuje organ, je navedel, da ni zahteval dokumenta, ki bi bil sestavljen zaradi pravdnega postopka, temveč že obstoječe okoljske podatke, s katerimi razpolaga organ ter jih je dolžan, skladno z ZVO-1 in drugimi okoljskimi predpisi, posredovati (podatki o monitoringu). Zavrnil pa je tudi navedbo organa, da je njegova zahteva šikanoznega značaja, kar absolutno ne drži.

 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločitve ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 29. 6. 2020, poslal v odločanje IP. Pritožbi je priložil poročilo o meritvah emisije snovi v zraku za leto 2019, načrt meritev emisije snovi v zrak za leto 2019, preglednici meritev odlagališčnega plina 2018, 2019, oceno o letnih emisijah snovi v zrak za leto 2019.

 

Pritožba je utemeljena.

 

  1. Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

 

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločitev organa, s katero mu je bil zavrnjen dostop do zahtevanih informacij.

 

  1. Informacija javnega značaja

 

Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja torej izhaja, da morajo biti kumulativno (hkrati) izpolnjeni trije osnovni pogoji, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa (informacija je povezana z delom organa in jo je ta pridobil v okviru izvajanja javnopravnih nalog),

2. organ mora z njo razpolagati, in

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

 

V zvezi s podatki, ki jih je organ priložil pritožbi, je torej mogoče ugotoviti, da organ z njimi razpolaga v materializirani obliki. IP se tako opredeljuje še do delovnega področja organa.

 

Iz Registra zavezancev za informacije javnega značaja[1] izhaja, da je organ zavezanec za informacije javnega značaja na različnih pravnih podlagah, in sicer kot:

  • gospodarska družba v neposredni ali posredni večinski lasti oseb javnega prava (samodejni vpis na podlagi uradnih evidenc);
  • javno podjetje, ki je izvajalec javne službe na podlagi splošnega akta - Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Zagorje ob Savi in Odloka o ustanovitvi javnega podjetja Center za ravnanje z odpadki Zasavje d.o.o. (CEROZ d.o.o.);
  • javno podjetje kot izvajalec javne službe na podlagi splošnega akta  - Odlok o ustanovitvi javnega podjetja Center za ravnanje z odpadki Zasavje d.o.o. (Ceroz d.o.o.) in Družbena pogodba o ustanovitvi JP CEROZ d.o.o. številka SV 120/05 z dne 29. 3. 2005;
  • javno podjetje kot izvajalec javne službe na podlagi splošnega akta  - Odlok o ustanovitvi javnega podjetja Center za ravnanje z odpadki Zasavje d.o.o. (Ceroz d.o.o.) in Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju Občine Radeče;
  • javno podjetje kot nosilec javnega pooblastila, 25. in 28. člen Zakona o gospodarskih javnih službah;
  • javno podjetje kot nosilec javnega pooblastila - Odlok o ustanovitvi javnega podjetja Center za ravnanje z odpadki Zasavje d.o.o. (Ceroz d.o.o.), Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Hrastnik in Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Hrastnik.

 

IP je vpogledal v Odlok o ustanovitvi javnega podjetja Center za ravnanje z odpadki Zasavje d.o.o. (CEROZ d.o.o.)[2], s katerim so občine Litija, Zagorje ob Savi, Trbovlje, Hrastnik in Radeče ustanovile javno podjetje Center za ravnanje z odpadki Zasavje d.o.o. (skrajšani naziv: CEROZ d.o.o.), na način in pod pogoji, določenimi v družbeni pogodbi, ki je sestavni del tega odloka (1. člen). Dejavnosti, ki jih opravlja, so določene v 2. členu:

  • reciklaža kovinskih ostankov in odpadkov,
  • reciklaža nekovinskih ostankov in odpadkov,
  • posredništvo pri prodaji lesa in gradbenega materiala,
  • posredništvo pri prodaji raznovrstnih izdelkov,
  • trgovina na debelo z ostanki in odpadki,
  • prekladanje,
  • skladiščenje,
  • dajanje drugih strojev in opreme v najem,
  • obdelava podatkov,
  • raziskovanje trga in javnega mnenja,
  • pakiranje,
  • ravnanje z odplakami,
  • dejavnost deponij, sežiganje in drugi načini odstranjevanja trdnih odpadkov,
  • ravnanje z nevarnimi odpadki,
  • druge dejavnosti javne higiene,
  • druge osebne storitve.

 

IP je nadalje vpogledal v določbe Družbene pogodbe o ustanovitve javnega podjetja z omejeno odgovornostjo Center za ravnanje z odpadki Zasavje d.o.o., ki je javno dostopna na spletnih straneh Poslovnega registra Slovenije. Gre za pogodbo, s katero so ustanovitelji – družbeniki ustanovili javno organ kot podjetje, ki posluje kot družba z omejeno odgovornostjo (1. člen). Dejavnosti so določene v 6. členu (zbiranje in odvoz nenevarnih snovi, zbiranje in odvoz nevarnih snovi, ravnanje z nevarnimi snovmi, ravnanje z nenevarnimi snovmi, demontaža odpadnih naprav,…).

 

Ugotoviti torej gre, da je organ javno podjetje, ustanovljeno na podlagi Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS)[3] zaradi zadovoljevanja javnih potreb. Gospodarske javne službe se določijo z zakoni s področja energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva, varstva okolja ter z zakoni, ki urejajo druga področja gospodarske infrastrukture, pri čemer je pri zagotavljanju javnih dobrin pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju javnih potreb (2. člen ZGJS). Način opravljanja predpiše Vlada z uredbo, lokalna skupnost pa z odlokom tako, da je zagotovljeno njihovo izvajanje v okviru funkcionalno in prostorsko zaokroženih oskrbovalnih sistemov, tehnični, oskrbovalni, stroškovni, organizacijski in drugi standardi ter normativi za opravljanje gospodarskih javnih služb pa se urejajo s predpisi pristojnih ministrov (drugi in tretji odstavek 3. člena ZGJS).

Vse navedeno utemeljuje dejstvo, da je organ v obravnavanem primeru zavezan kot izvajalec javne službe po 1. členu ZDIJZ in je v tem okviru tudi dolžan posredovati informacije javnega značaja. Povedano drugače, informacije, nastale v okviru izvajanja lokalnih gospodarske javne službe, nedvomno sodijo v delovno področje organa kot izvajalca lokalne gospodarske javne službe. Pojem delovno področje po ZDIJZ se namreč razteza na vsak podatek, ki je nastal v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z javnopravno dejavnostjo organa.

 

IP izpostavlja še stališče Vrhovnega sodišča RS[4], po katerem je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javno-pravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javno-pravnega režima izhajajo. Pri javnopravnem delovanju pa ni pomembna konkretna oblika tega delovanja (oblastveno odločanje ali neoblastveno zagotavljanje določenih storitev), temveč, da se javne naloge ali dejavnosti skladno z načelom zakonitosti izvršujejo na podlagi norm javnega prava, v okviru, ki ga te norme za to dejavnost določajo ter skladno z namenom varstva javnega interesa. Informacija javnega značaja je torej tista informacija, ki služi uradnemu namenu organa, gre torej za informacije, povezane s katerokoli javno (public) ali upravno funkcijo organa (tako tudi Priporočilo št. 2 (2002) Odbora ministrov državam članicam o dostopu do uradnih dokumentov in Obrazložitveni memorandum, sprejet v okviru Sveta Evrope z dne 21.2.2002). Povedano drugače to pomeni, da je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javnopravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javnopravnega režima izhajajo. Tako je pri opredelitvi določene informacije za informacijo javnega značaja odločilno to, ali informacija kaže na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog. Iz sodne prakse torej izhaja, da mora biti vzpostavljena povezava med zahtevanimi informacijami in opravljanjem javnih nalog in pooblastil. Takšna interpretacija ZDIJZ je tudi skladna z namenom omogočanja dostopa do informacij javnega značaja, ki je v nadzoru javnosti nad organi oblasti, izvajalci javne službe in drugimi nosilci javnih funkcij glede njihovega izvrševanja javnih nalog oziroma glede njihovega izvrševanja javnih funkcij.

 

Ker je organ zavrnil dostop do zahtevanih dokumentov na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ ter 8. in 9. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, se IP nadalje opredeljuje do vprašanja, ali je prosilec v obravnavanem primeru zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja.

 

  1. Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja

 

Splošno o zlorabi pravice

 

Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

 

IP se je do instituta zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: zloraba pravice dostopa) po petem odstavku 5. člena ZDIJZ v svojih odločbah obširneje opredeljeval že v preteklosti. IP se tako v izogib ponavljanju o splošnih navedbah v zvezi s tem institutom sklicuje na svoje predhodne odločbe.[5]

 

Poudariti velja, da se institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja po petem odstavku 5. člena ZDIJZ presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Prav tako gre opozoriti, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

 

Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja v obravnavanem primeru

 

IP poudarja, da lahko zavezanec po ZDIJZ zahtevo ali funkcionalno povezane zahteve prosilca zavrne po petem odstavku 5. člena ZDIJZ le v primeru, ko so izpolnjeni elementi instituta zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. ZDIJZ ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, zato IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

  • ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[6];
  • pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[7];
  • vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[8];
  • zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[9];
  • vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[10];
  • z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …[11];
  • zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[12];
  • za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[13].

 

IP nadalje poudarja, da je bila v obravnavanem primeru predmet presoje IP samo zahteva prosilca z dne 22. 5. 2020, o kateri je organ odločil z izpodbijano odločitvijo. V zvezi s pojmom »funkcionalno povezane zahteve« je mogoče ugotoviti, da zakonsko sicer ni posebej opredeljen, iz namena predmetne določbe ZDIJZ pa po mnenju IP izhaja, da je zakonodajalec uzakonil zahteve, ki so vsebinsko povezane, torej zahteve, ki se nanašajo na enako oziroma povezano vsebino. Tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona[14] izhaja, da bi bilo smiselno pojem »funkcionalno povezane zahteve« nadomestiti s pojmom »vsebinsko«.[15] Povedano drugače, glede na posredovano dokumentacijo in obrazložitev organa po mnenju IP v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v preteklosti že vložil zahteve z identično ali podobno vsebino in v postopku po ZDIJZ že pridobil podatke, ki so predmet presojanih zahtev. Po mnenju IP pa prav tako ni mogoče pod to določbo uvrstiti istovrstne zahteve drugih prosilcev.

 

Po oceni IP je tako mogoče v obravnavanem primeru ugotoviti, da obsega zahteva konkretno navedene informacije oziroma dokumente, ki so zahtevane, in tudi način seznanitve. Obsega torej obvezni sestavini zahteve, ki ju določa ZDIJZ v drugem odstavku 17. člena.

 

IP se je tako v nadaljevanju opredeljuje do posameznih kriterijev oziroma elementov, ki lahko predstavljajo zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, upoštevaje dejstva obravnavanega primera.

 

IP ugotavlja, da zahteva prosilca ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh, in bi ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa. Pri večini zahtevanih dokumentov so nedvomno izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, saj jih je organ posredoval IP, ugotoviti pa je mogoče tudi, da se zahtevani dokumenti nanašajo na podatke, ki so javno dostopni oziroma celo absolutno javno dostopni. Zahtevani so namreč podatki, ki se nanašajo na emisije v okolje. Podatki glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatki iz varnostnega poročila in drugi podatki, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja, pa po odločitvi zakonodajalca v celoti sodijo med prosto dostopne informacije javnega značaja. Zahteva ima torej povsem razumno osnovo, saj imajo takšne informacije dejansko vrednost, in to ne samo za prosilca, ampak tudi za širšo javnost. Glede na namen ZDIJZ ima tako takšna zahteva praviloma vse možnosti za uspeh. Prav tako je mogoče ugotoviti, da so zahtevane podatke, ki jih je organ posredoval IP, pripravili Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, in Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, Center za okolje in zdravje, Oddelek za okolje in zdravje, Novo mesto. Prvo navedeni subjekt je upravni organ v sestavi ministrstva, drugo navedeni pa javni zavod. Gre torej za subjekta, ki sta podvržena nadzoru javnosti. Na ta način funkcija nadzora omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti, nadzor nad porabo proračunskega denarja, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Ta pravica omogoča splošni nadzor javnosti nad delom uprave in s tem pospešuje zavedanje njene odgovornosti. Javnost namreč lahko preveri pravilnost njenih odločitev ter spoštovanje pravnih in drugih pravil. Slednje omogoča nadzor in preprečuje zlorabe. Zaradi tega je delo javnega sektorja bolj učinkovito (razlog nadzora in učinkovitejšega delovanja). Po mnenju IP že iz tega vidika ne moremo govoriti o koliziji dveh pravic, ki se med seboj izključujeta, oziroma o zlorabi pravice dostopa do informacij javnega značaja. Ni namreč mogoče oceniti, da se pravica dostopa do zahtevanih informacij javnega značaja v obravnavanem primeru izvršuje v nasprotju z njenim ciljem oziroma namenom, saj je namen ZDIJZ ravno zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov, še posebej pri dostopu do okoljskih informacij.

 

Prav tako se IP ne more strinjati z navedbami organa, da prosilec pravice dostopa do informacij javnega značaja ne uporablja dobronamerno in v skladu z 11. členom ZUP, ker po njegovem mnenju zahteva jasno izkazuje namen prosilca, ki je drugačen od namena ZDIJZ po 2. členu. V zvezi s tem IP ocenjuje, da zahteve za posredovanje informacij javnega značaja v obravnavanem primeru ni mogoče opisati kot ravnanja, ki ni v skladu z 11. členom ZUP. Namen ZDIJZ je namreč transparentnost in s tem tudi nadzor javnosti nad delom organov, zato v obravnavanem primeru ni mogoče reči, da takšen namen ne izhaja iz ravnanja prosilca. IP je na tem mestu upošteval tudi sodno prakso, iz katere izhaja, da se predmetna določba ZUP presoja z vidika morebitnih »špekulativnih« ravnanj posameznikov,[16] takšnega ravnanja prosilca pa po oceni IP v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti.

 

Objektivno je tudi težko reči, da bi izpolnitev predmetne zahteve ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa, organ pa se do tega tudi ni dovolj konkretno opredelil. Povedano drugače, na podlagi posredovane dokumentacije in navedb organa po mnenju IP ni mogoče ugotoviti, da bi priprava zahtevanih podatkov vplivala na dolžnost in pravico organa, da opravlja svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave Republike Slovenije[17] in zakonov ter posledično na pravice tretjih oseb, ki so udeležene v drugih postopkih, ki jih vodi organ. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru po oceni IP ni zadostno izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava predmetne zahteve prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Organ namreč ni konkretno pojasnil, kateri drugi postopki naj bi to bili, na podlagi česa jih vodi, in kako bi obravnava zahteve prosilca lahko neposredno vplivala na (ne)izvedbo teh postopkov ter s čim bi zaradi tega tretjim osebam nastala škoda. Ni namreč mogoče objektivno predvideti, da bi obravnava zahteve prosilca do te mere ovirala delo organa, da svojih preostalih nalog ne bi mogel več izvajati in zato pravic strank v drugih postopkih ne bi mogel ustrezno zavarovati. Ob tem pa IP pripominja, da posredovana dokumentacija ni obsežna, saj obsega le nekaj strani, na katerih so večinoma meritve.

 

Ob tem pa IP še posebej poudarja, da tudi velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ, sama po sebi še ne pomenita zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja.[18] Iz upravno sodne prakse izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti »enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti oziroma mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa…«.[19] Navedeno izrecno izhaja iz zadeve, ki se je nanašala na 18.587 dokumentov. Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, »ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa.«[20] Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnosti«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnosti, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bilo posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa.

 

Upoštevati je treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa.[21] Pravica dostopa do informacij javnega značaja je ustavna kategorija, omogoča vpogled v delovanje državnih organov in s tem nadzor nad njihovim delovanjem, odraža tudi samo bistvo demokracije, zato je po mnenju IP v skladu s tem tudi izrecna določba ZDIJZ o podaljšanju roka. Povedano drugače, tudi iz te določbe izhaja namen zakona, torej da se primarno zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter pravica prosilcev, da pridobijo informacije javnega značaja, česar pa v obravnavanem primeru pri postopanju organa ni mogoče ugotoviti.

 

Pri presoji zlorabe pravice dostopa imajo torej zelo pomembno težo kriteriji, ki kažejo na obseg zahtevane dokumentacije ter s tem povezane naloge organa, torej konkreten vpliv zahteve na konkretno delo organa v povezavi z drugimi nalogami, predvsem vpliv na pravice drugih v posameznih postopkih, ki jih vodi organ, pri čemer je za samo zlorabo relevantno, da ima prosilec s taki načinom vlaganja zahtev namen organu škodovati. Kot že navedeno, tega v obravnavanem primeru po mnenju IP ni mogoče ugotoviti.

 

Prav tako je eden temeljnih ciljev splošnega upravnega postopka zavarovati šibkejšo stranko, to je tistega, ki v tem postopku uveljavlja svojo pravico ali varuje svojo pravno korist oziroma se mu nalaga določena obveznost. Iz 7. člena ZUP tako izhaja, da je organ dolžan svoje delo organizirati na način, ki omogoča vsem strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer lahko izvaja ukrepe in sprejema odločitve, s katerimi zagotovi, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom.

 

Nadalje je mogoče ugotoviti, da zahteva ni ne žaljiva in ne nespoštljiva, prav tako ne vsebuje negativnih vrednostnih sodb, provokacij oziroma ni šikanozna. IP je namreč vpogledal v zahtevo in ugotovil, da je konkretna in korektna ter v ničemer ne kaže na to, da ima prosilec namen ovirati delo organa.

 

Niti ni mogoče ugotoviti, da bi lahko v obravnavanem primeru govorili o ponavljajoči se vlogi za isto zadevo, o provokaciji in nagajivosti ter posledično navideznemu uveljavljanju pravic. Kot že navedeno, v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec že pridobil predmetne dokumente v postopku po ZDIJZ, iz njegovih navedb ni razvidna nobena provokacija in nagajivost. Prav tako glede na njegove navedbe in postavljeno zahtevo ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za navidezno uveljavljanje pravice dostopa do informacij javnega značaja.

 

Ker načelo varstva pravic strank in javnih koristi iz 7. člena, kot že navedeno, služi interesu družbe, da se zagotovi nemoten potek upravnih postopkov in nasploh dela organov, so za dosego tega cilja omejene tudi pravice strank. Tako 11. člen ZUP določa, da morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice (procesne pravice), ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. V zvezi s tem IP ocenjuje, da zahteve za posredovanje informacij javnega značaja v obravnavanem primeru, upoštevaje predhodne navedbe in ugotovitve, ni mogoče opisati kot ravnanja, ki ne predstavlja poštene uporabe pravic. Osebni interesi prosilca pa pri presoji upravičenosti do dostopa niso pravno relevantni, saj se v postopkih po ZDIJZ odloča z učinkom erga omnes.

 

Predvidevanje organa, da želi prosilec podatke pridobiti za druge osebe oziroma tožnike organa, je preveč posplošeno in nima podlage v petem odstavku 5. člena ZDIJZ. Ob tem IP še posebej poudarja, da se dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika vsebine samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in osebni status. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse. V skladu z navedenim tudi ni na organu, da presoja, katere informacije so za prosilca relevantne. Povedano drugače, navedba organa, da ima prosilec na spletnih straneh organa obilo informacij javnega značaja, ni v skladu z ZDIJZ.

 

IP je po preučitvi celotne zadeve tako zaključil, da iz izpodbijane odločitve in posredovane dokumentacije ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja.

 

Ker je organ svojo odločitev o zavrnitvi dostopa utemeljil tudi na 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, se IP nadalje opredeljuje še do te izjeme od prostega dostopa.

 

  1. Izjema po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

 

Za uveljavitev izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja:

- sodni postopek, v zvezi s katerim je bil pridobljen ali sestavljen zahtevan podatek, je v teku;

- razkritje podatka bi škodovalo izvedbi sodnega postopka.

 

Organ je v obravnavanem primeru navedel le opravilno številko zadeve in pristojno sodišče ter tožeči stranki. IP tako ugotavlja, da podrobna razlaga okoliščin, ki bi opredeljevala morebitno škodo za izvedbo sodnega postopka v primeru razkritja zahtevanih dokumentov, v obravnavanem primeru, ni podana. Pogoj, da bi »razkritje podatka škodovalo izvedbi sodnega postopka« namreč zavezuje k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora biti izkazano, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma da bi nastala določena škoda pri izvedbi konkretnega sodnega pravdnega postopka. Ogrozitev mora biti dejanska in konkretna, ne le hipotetična in abstraktna. Dostop se torej v takšnem primeru lahko zavrne le, če bi razkritje podatka ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oz. povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami.[22] Ker iz obrazložitve izpodbijane odločitve ne izhajajo konkretni razlogi za nastanek škode, IP takšni obrazložitvi ne more slediti.

 

IP ob tem opozarja, da organ relevantne ocene o morebitni škodi za izvedbo sodnega postopka sam ne more podati, takšna ocena mora biti pridržana sodišču, ki v postopku odloča. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča[23], ki opozarja, da mora imeti sodišče popolno avtonomijo, da samo oceni, ali bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka. Le sodišče, ki postopek vodi, ima pravico, da oceni, kdaj razkritje določenega podatka škoduje izvedbi tega postopka. IP posledično meni, da v konkretnem primeru škodni test ni bil opravljen pravilno. Po ustaljeni praksi IP je namreč za oceno škode, ki bi z razkritjem informacij nastala za postopek, pristojen organ, pred katerim teče ta postopek, temu pa sledi, kot zgoraj citirano, tudi sodna praksa. IP ob tem še pripominja, da namen izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni varovanje interesov pravdnih strank v postopku, ampak je objekt varstva pravilna in zakonita izvedba samega pravdnega postopka.

 

IP se v nadaljevanju opredeljuje še do izjeme dokumenta v postopku izdelave, na katero se je organ prav tako skliceval.

 

  1. Izjema po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

 

Na podlagi 9. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Takšna opredelitev ima tri elemente, ki morajo biti podani kumulativno: 

1. dokument mora biti še v postopku izdelave,

2. dokument mora biti še predmet posvetovanja v organu,

3. specifični škodni test (razkritje dokumenta bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine).

 

Podrobnejši kriteriji za opredelitev te izjeme so navedeni v Uredbi o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[24], ki v prvem odstavku 4. člena določa, da se za podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in je še predmet posvetovanja v organu, štejejo podatki v dokumentu, ki ga še ni podpisala in odposlala ali kako drugače zaključila uradna oseba organa, ki je v skladu z veljavnimi predpisi pooblaščena za odločanje. 

 

Dokumenti, ki jih je organ posredoval IP, nedvomno niso v postopku izdelave. V postopku izdelave naj bi bilo po navedbah organa v odstopu pritožbe Poročilo o identifikaciji vodotesnosti plasti podzemnih vod (IRGO).

 

Upoštevaje pogoje te izjeme od prostega dostopa je mogoče v obravnavanem primeru ugotoviti, da organ tudi pri tej izjemi ni izkazal pogojev, ki jih predmetna izjema zahteva.

 

  1. Napotila organu prve stopnje

 

Glede na vse zgoraj navedeno je organ zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje, ker v ugotovitvenem postopku ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov, kar ni v skladu z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP. Posledično se organ v obrazložitvi izpodbijane odločitve ni opredelil do vseh vprašanj, do katerih bi se moral.

 

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti.

 

V skladu s tretjim odstavkom 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

 

Organ bo moral v ponovljenem postopku najprej popolno ugotoviti dejstva, ki so glede na zgornjo obrazložitev pomembna za presojo. Če ga bo takšen postopek pripeljal do ugotovitve, da v obravnavanem primeru ne more zavrniti zahteve na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, bo moral v nadaljevanju presojati, ali zahtevani dokumenti predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja, oziroma natančno ugotoviti in konkretno obrazložiti, v katerem delu zahtevanih informacij ne gre za prosto dostopne informacije in iz česa to izhaja. V primeru obstoja katere od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ mora organ presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka, bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije ime in priimek posameznika ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. Ob tem navaja še, da je organ kot izvajalec javne službe dolžan izdati odločbo, če dostop do podatkov zavrne (22. člen ZDIJZ).

 

V primeru uveljavljanja izjeme sodnega postopka po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ mora organ v ponovljenem postopku za vsakega izmed presojanih dokumentov konkretno opredeliti, v zvezi s katerim sodnim postopkom je bil pridobljen ali sestavljen in v kakšni fazi je ta postopek. Če je ta postopek še v teku, mora organ konkretno utemeljiti tudi, kako bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi. Ta pogoj pa zavezuje k uporabi t.i. škodnega testa, pri čemer ima le pristojno sodišče pravico, da oceni, kdaj razkritje nekega podatka lahko škoduje izvedbi postopka in kdaj ne. Organ mora zato v postopek pritegniti sodišče, pred katerim se postopek vodi, z namenom, da se sodišče izjasni, ali bi razkritje zahtevanih podatkov vplivalo na izvedbo sodnega postopka in kakšna škoda bi pri tem nastala. Prav tako mora organ v primeru uveljavljanja izjeme po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izkazati vse tri elemente, ki morajo biti pri tej izjemi od dostopa izpolnjeni.

 

Ob navedenem pa IP opozarja, da je prosilec (med drugim) zahteval okoljske podatke po drugi alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, do česar se organ v izpodbijanem odgovoru prav tako ni opredelil. V skladu z navedeno določbo so okoljski podatki absolutno javni, in sicer ne glede na morebitne zakonske izjeme (tudi izjemo varstva sodnega postopka). IP ob tem organ napotuje na prakso IP, in sicer npr. na odločbe št. 090-10/2020/8 z dne 30.1 . 2020, št. 090-230/2019/10 z dne 29. 1. 2020, 090-244/2019/9 z dne 2. 12. 2019, št. 090-254/2016 z dne 18. 11. 2016, itd.[25] Organ se je do tega vprašanja v ponovljenem postopku dolžan opredeliti in presoditi, ali gre pri zahtevanih podatkih za okoljske podatke, ki so absolutno javni.

 

  1. Sklepno

 

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek (točka 1 izreka odločbe). Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz točke 2 izreka te odločbe).

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[26] oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

 

 

 

 

 

 

 

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.,

svetovalka

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.

[2] Uradni list RS, št. 23/05.

[3] Uradni list RS, št. 32/93, 30/98 – ZZLPPO, 127/06 – ZJZP, 38/10 – ZUKN in 57/11 – ORZGJS40.

[4] Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 122/2006 in sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 96/2011 (točka 12).

[5] Npr. odločbe IP št. 090-21/2015/, št. 090-157/2015/, št. 090-254/2015, št. 090-19/2016/, št. 090-211/2016/, št. 090-55/2017/, št. 090-6/2018.

[6] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[7] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[8] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[9] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[10] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[11] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[12] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[13] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.

[14] Mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ZDIJZ-C, druga obravnava, EPA 1500-VI, št. 010-01/13-24 z dne 30. 12. 2013.

[15]

www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt.

[16] Npr. sklep Vrhovnega sodišča št. VIII R 7/2001, sodba in sklep Upravnega sodišča I U 819/2009, sodba Upravnega sodišča št. I U 220/2011, sodba Upravnega sodišča št. I U 954/2011, sodba Vrhovnega sodišča št. G 1/2014.

[17] Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99 in 75/16 – UZ70a.

[18] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007.

[19] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006 z dne 4. 10. 2007.

[20] Sodba Upravnega sodišča RS št. II U 214/2016-12 z dne 7. 2. 2017.

[21] Tako tudi sodna praksa, npr. sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007.

[22] Prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128.

[23] Npr. sodbi Upravnega sodišča št. U 62/2007-12 in št. U 664/2007-9.

[24] Uradni list RS, št. 24/16.

[25] Vse odločbe dostopne na spletni strani IP, https://www.ip-rs.si/ijz/?tx_jzdecisions_pi1%5Bsearch%5D=1

 

[26] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš.