Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 29.07.2019
Title: novinar Dnevnika d.d. - Okrožno sodišče v Ljubljani
Number: 090-144/2019
Category: Notranje delovanje organa, Test interesa javnosti
Status: Sustained


POVZETEK:

Prosilec je zahteval dostop do pojasnila okrožnega sodnika v zvezi s pritiski, ki jih je doživljal med sojenjem. Organ je dostop zavrnil s sklicevanjem na izjemo notranjega delovanja po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da za razkritje zahtevanega dokumenta obstaja javni interes, saj so navedbe o domnevnih pritiskih, zaradi katerih je predsednik sodišča sodnika tudi prosil za pojasnilo, tako ostri očitki stanja v slovenskem pravosodju, da se varstvo sodnikove neodvisnosti in samostojnosti pri izvrševanju sodniške funkcije ne more omejiti zgolj na notranje delovanje organa. Prav tako z razkritjem zahtevanih podatkov po stališču IP ne bi posegli v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov, saj za razkritje teh podatkov, obstaja pravna podlaga – že ugotovljeni javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. IP je zato pritožbi ugodil in organu odredil posredovanje zahtevanega dokumenta.

 

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-144/2019/5
Datum: 29. 7. 2019

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 7/18; v nadaljnjem besedilu ZDIJZ) ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljnjem besedilu ZUP) o pritožbi … (v nadaljnjem besedilu prosilec) z dne 30. 5. 2019, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1503 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu organ), št. Su 287/2019-2 z dne 20. 5. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo


O D L O Č B O:

1.    Pritožbi prosilca z dne 30. 5. 2019 zoper odločbo Okrožnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 287/2019-2 z dne 20. 5. 2019, se ugodi. Izpodbijana odločba se odpravi ter se odloči, da mora organ prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe posredovati fotokopijo pojasnila okrožnega sodnika … v zadevi Su 268/2019 z dne 17. 4. 2019.

2.    V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.


O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je 23. 4. 2019 na organ naslovil zahtevo za posredovanje pojasnila okrožnega sodnika …, v katerem predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani … pojasnjuje pritiske, ki jih je doživljal v zadevi … . Dokument je želel prejeti v elektronski obliki.

Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odločbo, št. Su 287/2019-2 z dne 20. 5. 2019, pri čemer se je skliceval na 11. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (notranje delovanje organa). Z navedeno izjemo se varujejo podatki, ki nastajajo v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov, njihovo razkritje pa bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Po trditvah organa zahtevani dokument predstavlja notranjo korespondenco sodišča, saj gre za interno poročilo sodnika predsedniku sodišča. V zadevi … je razpravljajoči sodnik … navajal, da je bil pri sojenju deležen nedovoljenih pritiskov. Zaradi sodnikovih navedb, tudi ob izreku sodbe, je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani od sodnika … zahteval poročilo ter pojasnilo glede njegovih navedb o nedovoljenih pritiskih, ki jih je doživljal tekom sojenja. Sodnik … je predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani posredoval pisno pojasnilo. V tej fazi postopka gre za dokument, ki je namenjen izključno notranji rabi organa. Sodni postopek še poteka, pisna sodba še ni izdelana, razpravljajoči sodnik pa je izjavil, da do zaključka sodnega postopka v zvezi z domnevnimi pritiski, ki naj bi jih doživljal, dodatnih pojasnil in izjav ne bo podajal. Namen te izjeme je preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja in poslovanja organa. Razkritje sodnikovega poročila bi nedvomno povzročilo motnje pri delovanju sodišča in bi bila škoda, ki bi nastala organu, nedvomno večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijami oziroma subjektivnimi občutji sodnika. Zahtevani dokument tako ni namenjen zunanjemu krogu oseb, ampak je namenjen internemu delovanju organa. Poleg tega z vidika pravil o poslovanju z dokumentarnim gradivom ne gre ne za t.i. vhodni dokument, tj. dokument, ki bi ga organ prejel od zunanjih subjektov, niti za t.i. izhodni dokument, to pomeni dokument, namenjen subjektom izven organa samega, ampak gre za dokument, pojasnilo, ki ga je eden od zaposlenih ustvaril sam in je namenjeno zgolj predsedniku sodišča. Tudi takšna narava dokumenta, poleg same vsebine, očitno nakazuje na dejstvo, da gre za dokument, ki je povezan z notranjim, internim delovanjem organa. Razkrivanje tovrstnih internih poročil zaposlenih v povezavi s posameznimi postopki je po oceni organa nesprejemljivo. Tovrstna poročila razkrivajo subjektivna stališča (tudi več) udeleženih oseb v posameznih postopkih in so lahko podlaga za izvedbo ustreznih ukrepov za izboljšanje poslovanja sodišča tako v konkretnem postopku kot v prihodnjih postopkih in na sistemski ravni. Kot rezultat tovrstnih poročil je lahko tudi sprejem ustreznih internih pravil in navodil. Posredovanje tovrstnih internih pojasnil ali poročil kot informacij javnega značaja je poleg tega nesprejemljivo tako z vidika posameznih zaposlenih, ki taka poročila izdelajo, kot tudi drugih udeležencev v takih postopkih. V konkretnem primeru gre za subjektivno mnenje, doživljanje in čustveni odziv sodnika na dogajanje povezano z zadevo, ki jo je obravnaval. Organ je opozoril, da Sodni red v 146. členu določa, da predsednik sodišča za izvrševanje zadev sodne uprave izdaja pisna navodila in odredbe. Predsednik sodišča s sodniki in sodnimi oddelki dnevno komunicira na podlagi odredb, s katerimi od njih želi poročila, pojasnila ali mnenja o posamezni zadevi. S takšnimi pisanji se nemalokrat pojasnjuje tudi okoliščine ali dejansko stanje v posameznih odprtih zadevah, pisanja pa mnogokrat vključujejo tudi sodnikov osebni pogled na posamezno zadevo, za katerega nikakor ne bi bilo sprejemljivo, da bi bil dostopen javnosti in strankam postopka. Razkritje takšne interne komunikacije, ki spada v pristojnost odločanja predsednika sodišča, bi nedvomno povzročilo motnje pri delovanju sodišča, saj so tovrstni dokumenti tudi pomembna pomoč pri izboljševanju delovnega procesa organa. Če bi bilo splošno sprejeto, da so takšni dokumenti dostopni javnosti, bi lahko sodniki in drugo sodno osebje v prihodnje svoja poročila okrnili do te mere, da bi takšna komunikacija izgubila pomen. Predsednik sodišča, ki na podlagi tako prejete dokumentacije sprejema za poslovanje sodišča pomembne odločitve, pa bi bil primoran izbrati drug način komunikacije, morda usten. Tako bi bilo delo organa moteno, saj bi za sprejem dnevno potrebnih odločitev potrebovali mnogo več časa. Organ je zavzel stališče, da javni interes glede razkritja ne more biti močnejši od javnega interesa za omejitev dostopa do zahtevane informacije. V primeru, da bi tovrstna interna poročila postala informacija javnega značaja, bi izgubila sam smisel in postala zgolj »birokratsko« poročilo zaposlenega. Poleg tega še tako velika medijska odmevnost zadeve ne more biti razlog, da bi bil javni interes glede razkritja dokumenta močnejši od varovanja podatkov, ki predstavljajo izjemo po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Zoper odločbo, št. Su 287/2019-2 z dne 20. 5. 2019 (v nadaljnjem besedilu izpodbijana odločba), je organ 3. 6. 2019 prejel pritožbo, v kateri je prosilec prerekal ugotovitev organa, da za razkritje zahtevanega dokumenta ne obstaja javni interes. Pojasnil je, da je sodnik omenjal hude pritiske na njegovo avtonomno sodniško delovanje, zato je pravica javnosti do seznanitve absolutno večja od morebitne neugodnosti, ki bi to razkritje pomenilo za organ. Tudi sicer so po mnenju prosilca te neugodnosti opisane pavšalno, organ pa razlaga predvsem, kaj bi razkritje tovrstnih poročil pomenilo v prihodnje: da bi bil predsednik sodišča v prihodnje primoran izbrati drug način komunikacije, morda usten, skratka v smeri, da bi pred javnostjo skrili »neugodnosti«. V konkretnem primeru gre za tako hude očitke (vezane ne le na obravnavani sodni primer, temveč tudi na splošno), da ima javnost pravico se seznaniti z njimi v celoti - bodisi če so očitki resnični, bodisi če niso. Oboje je namreč problematično. Tako če je sodnik podvržem nezakonitim in nedopustnim pritiskom, kot tudi če je nesposoben prenesti povsem legitimne oblike pravnih sredstev, če so ta usmerjena proti njemu, in je doživljanje pritiskov zgolj njegovo popačeno dojemanje realnosti.

Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom, št. Su 287/2019 z dne 10. 6. 2019, odstopil v reševanje IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

IP je na podlagi 143. člena v povezavi s prvim odstavkom 254. člena ZUP s postopkom seznanil tudi okrožnega sodnika …, in ga pozval, naj se, če ima interes, v postopek vključi kot stranski udeleženec. V postopek pozvani subjekt ni prijavil stranske udeležbe.

Pritožba je utemeljena.

IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

Predmet tega pritožbenega postopka je vprašanje, ali je organ pravilno uporabil materialno pravo, ko je dostop do zahtevanega dokumenta zavrnil s sklicevanjem na izjemo po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (notranje delovanje organa), pri čemer je ocenil, da javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ ne pretehta nad ugotovljeno izjemo.

Skladno z 11. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa, in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa. Za obstoj opisane izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer (1) podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa in (2) razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa (t. i. specifični škodni test).

IP se je strinjal z organom, da pojasnilo sodnika v povezavi s posameznim postopkom, izpolnjuje prvi kriterij za obstoj izjeme notranjega delovanja organa. Z obravnavano izjemo se namreč (ob pogoju nastanka škode) varujejo dokumenti, ki so namenjeni interni komunikaciji, kamor štejemo vso korespondenco, ki je namenjena pripravi odločitev organa, npr. mnenja, stališča, navodila, odredbe, opomniki, poročila, zapisnike, smernice ali podobne interne dokumente, ki so izdelani zaradi notranjih potreb organa ali zaradi oblikovanja stališč v zvezi z delom organa, oziroma dokumente, iz katerih izhaja postopek ali način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. Ob ugotovljenem dejstvu, da gre za dokument, sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa, mora biti za uporabo izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, izpolnjen tudi drugi pogoj, tj. nastanek škode. Pri tem je treba oceniti, ali bi razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Organ, na čigar strani je dokazno breme, je v izpodbijani odločbi navedel:
-    da bi razkritje sodnikovega poročila nedvomno povzročilo motnje pri delovanju sodišča, saj dokument ni namenjen zunanjemu krogu oseb, ampak internemu delovanju organa;
-    da so tovrstni dokumenti tudi pomembna pomoč pri izboljševanju delovnega procesa organa;
-    da gre za subjektivno mnenje, doživljanje in čustveni odziv sodnika na dogajanje povezano z zadevo, ki jo je obravnaval;
-    da se s takšnimi pisanji nemalokrat pojasnjuje tudi okoliščine ali dejansko stanje v posameznih odprtih zadevah;
-    da tovrstna pisanja mnogokrat vključujejo tudi sodnikov osebni pogled na posamezno zadevo, za katerega nikakor ne bi bilo sprejemljivo, da bi bil dostopen javnosti in strankam postopka;
-    je razkrivanje tovrstnih internih poročil zaposlenih, v povezavi s posameznimi postopki, nesprejemljivo, saj tovrstna poročila razkrivajo subjektivna stališča udeleženih oseb in so lahko podlaga za izvedbo ustreznih ukrepov tudi na sistemski ravni;
-    če bi bilo splošno sprejeto, da so takšni dokumenti dostopni javnosti, bi lahko sodniki in drugo sodno osebje v prihodnje, svoja poročila okrnili do te mere, da bi takšna komunikacija izgubila pomen;
-    da bi bil predsednik sodišča primoran izbrati drug način komunikacije, morda usten, in bi za sprejem dnevno potrebnih odločitev potrebovali mnogo več časa.

Glede na navedbe organa, da bi lahko sodniki in drugo sodno osebje, če bi bilo splošno sprejeto, da so takšni dokumenti dostopni javnosti, v prihodnje svoja poročila okrnili do te mere, da bi takšna komunikacija izgubila pomen, IP pojasnjuje, da v postopku dostopa do informacij javnega značaja ni splošnih odločitev. Odločitev je, upoštevajoč posamezne okoliščine, vedno vezana na posamezni primer, na posamezno informacijo in na njeno vsebino. IP se strinja s pritožbeno navedbo, da je organ razlagal predvsem, kaj bi razkritje tovrstnih poročil pomenilo v prihodnje, ne pa, kaj bi razkritje podatkov iz zahtevanega dokumenta pomenilo za obravnavani primer. IP ne more slediti stališču organa, da bi bil predsednik sodišča zaradi razkritja zahtevanega dokumenta primoran izbrati drug način komunikacije. Da bi moral spremeniti način komuniciranja oz. da bi prenehal komunicirati, ni argument, ki bi izkazoval utemeljenost nastanka škode, saj ne meri na konkretne posledice pri delovanju organa v zvezi z razkritjem konkretno zahtevanega dokumenta. Ker je organ na splošno utemeljeval, zakaj vsebine tovrstnih pojasnil sodnikov (ali sodnega osebja) v povezavi s posameznimi postopki ne bi smele biti prosto dostopne, pomeni, da organ ni izpolnil dokaznega bremena, ki je pri izkazovanju izjeme izključno na strani organa. Dokazovanje ne more biti splošno, kot je splošna dostopnost do informacij javnega značaja, temveč mora biti konkretizirano. Ker je treba obstoj izjeme od prostega dostopa ocenjevati v vsakem primeru posebej, posledica ZDIJZ ne more biti ta, da bi bila v prihodnje vsa pojasnila sodnikov, sama po sebi (brez presoje) vselej prosto dostopne informacije javnega značaja. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi, št. I U 1857/2012-12 z dne 9. 10. 2013, z navedbo, »da razkritje vsebine točke 5A dobesednega zapisa 77. redne seje organa z dne 8. 6. 2006 namreč ne pomeni, da je v vsakem primeru, ki bi se pojavil v prihodnosti, treba omogočiti dostop do kakršnegakoli dobesednega zapisa seje organa. Kot je že bilo pojasnjeno, bi bilo treba obstoj izjeme od prostega dostopa ocenjevati v vsakem primeru posebej. Zato je odveč strah organa, da bi razkritje dokumenta v konkretnem primeru dolgoročno vplivalo na način opredeljevanja t.i. izjeme notranjega delovanja organa v zvezi z magnetogrami sej organa«. Dostopa do zahtevanega dokumenta ni mogoče odreči niti z utemeljevanjem, da le-ta ni namenjen zunanjemu krogu oseb, saj v zadevi ni sporno, da gre v obravnavani zadevi za interno poročilo. Dokazovanje nastanka motenj pri delovanju organa na način, kot ga je opredelil organ, zagotovo ne zadosti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, zato je IP ocenil, da za zahtevani dokument ni izpolnjen drugi pogoj in posledično obstoj izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni podan.

Tudi če bi zahtevani dokument izkazoval takšne notranje informacije, katerih razkritje bi povzročilo motnje pri delovanju organa, je IP ugotovil, da je za njegovo razkritje podan javni interes. Po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ se namreč dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Pritožbene navedbe, da gre v konkretnem primeru za tako hude očitke (vezane ne le na obravnavani sodni primer, temveč tudi na splošno), da ima javnost pravico se seznaniti z njimi v celoti, so utemeljene. Kot je pojasnil že prosilec, je sodnik omenjal hude pritiske na njegovo avtonomno sodniško delovanje, zato je pravica javnosti do seznanitve absolutno večja od morebitnih neugodnosti, ki bi to razkritje pomenilo za organ. Poleg tega je pojasnilo nastalo kot posledica javnih izjav samega razpravljajočega sodnika ob razglasitvi sodbe, zato argument, da »še tako velika medijska odmevnost zadeve ne more biti razlog, da bi lahko bil javni interes glede razkritja dokumenta močnejši od varovanja podatkov, ki predstavljajo izjemo po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ«, ne vzdrži prave presoje. Zadeva je postala medijsko odmevna šele potem, ko je bila novica o pritiskih že lansirana v javnost. Navedbe o domnevnih pritiskih, zaradi katerih je predsednik sodišča sodnika tudi prosil za pojasnilo, so tako ostri očitki stanja v slovenskem pravosodju, da se varstvo sodnikove neodvisnosti in samostojnosti pri izvrševanju sodniške funkcije ne more omejiti zgolj na notranje delovanje organa. Sodnikova neodvisnost je namreč predpostavka, da se s tem vsakomur zagotovi ustavna pravica do sodnega varstva in jo uvrščamo pod pojem neodvisnega, nepristranskega in poštenega sojenja na sodiščih. Neodvisnost sodnikov namreč ni sama sebi namen. Zaznavanje družbe o (ne)prisotnosti tovrstnih pritiskov na samostojnost in neodvisnost sodnikov, ne more temeljiti zgolj na splošnem vtisu o njihovem (ne)obstoju , ampak na dejstvih, ki se kažejo tudi v prostem dostopu do tovrstnih informacij (v konkretnem primeru do pisnega pojasnila okrožnega sodnika). Z zapisanimi pojasnili okrožnega sodnika se je pač mogoče strinjati ali pa tudi ne, o njih polemizirati (ali pa tudi ne), nikakor pa seznanitve z njimi ne gre odrekati javnosti, kadar so prisotni očitki, ki bi lahko vodili v razgradnjo ustavnih temeljev države (kar nedopustni pritiski na samostojnost in neodvisnost sodnika pri opravljanju njegove sodniške funkcije načeloma tudi pomenijo).

Ker je organ navedel, da je »posredovanje tovrstnih internih pojasnil ali poročil kot informacij javnega značaja nesprejemljivo tako z vidika posameznih zaposlenih, ki taka poročila izdelajo, kot tudi drugih udeležencev v takih postopkih« in »da gre za subjektivno mnenje, doživljanje in čustveni odziv sodnika«, je IP te navedbe smiselno štel kot sklicevanje na izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov). Ta določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Uradni list Evropske unije, št. L 119 z dne 4. 5. 2106; v nadaljnjem besedilu Splošna uredba o varstvu podatkov) , ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, v členu 6 opredeljuje pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna), med drugim, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Tako zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, lahko predstavlja tudi ZDIJZ. Z razkritjem zahtevanih podatkov po stališču IP ne bi posegli v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov, saj za razkritje teh podatkov, obstaja pravna podlaga – že ugotovljeni javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Ker mora organ po 44. členu ZUP ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba, je IP v postopek pozval stranskega udeleženca, okrožnega sodnika …, ki ni prijavil stranske udeležbe.

IP je zaključil, da zahtevani dokument, torej pojasnilo okrožnega sodnika … v zadevi Su 268/2019 z dne 17. 4. 2019, predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja. To pomeni, da je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo, na podlagi katerega je bilo odločeno o zadevi, zato je IP pritožbi prosilca ugodil ter na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil in sam rešil zadevo, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 


Postopek vodila:
Karolina Kušević, univ. dipl. prav.,
svetovalka pri IP

 


mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.
namestnica informacijske pooblaščenke