Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 28.01.2020
Title: Eko Anhovo in doline Soče, društvo za naravovarstvo in okoljevarstvo - Ministrstvo za infrastrukturo
Number: 090-230/2019
Category: Poslovna skrivnost, Okoljski podatki
Status: Sustained


POVZETEK:

Organ je zavrnil prosilčevo zahtevo za posredovanje priloge k dopolnilni odločbi Ministrstva za gospodarske dejavnosti, izdane stranski udeleženki v postopku izdaje dovoljenja za izkoriščanje cementnega laporja in apnenca. Zahtevani dokument prikazuje meje povečanega pridobivalnega prostora »Deskle-Lastivnica-Perunk«: situacijski načrt – mapna kopija z vrisanim kamnolomom in pridobivalnim prostorom. Organ se je skliceval na izjemo poslovne skrivnosti v povezavi s 83. členom Zakona o rudarstvu (ZRud-1). IP je prosilčevi pritožbi ugodil, ker je presodil, da je organ napačno uporabil materialno pravo. IP je odločil, da glede zahtevanega dokumenta ni podana izjema poslovne skrivnosti, poleg tega pa ta predstavlja okoljski podatek, ki je na podlagi določbe druge alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ absolutno javen.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-230/2019/10

Datum: 29. 1. 2020

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), ter tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi EKO Anhovo in dolina Soče, društvo za naravovarstvo in okoljevarstvo, Srebrničeva 18, 5210 Deskle, ki ga zastopa predsednik društva Bogomir Bavdaž, (v nadaljevanju prosilec) z dne 25. 9. 2019, zoper 3. točko izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo, Langusova ulica 4, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju organ), št. 090-8/2019/5-02411146 z dne 3. 9. 2019, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilke z dne 25. 9. 2019 se ugodi, 3. točka izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo, 8/2019/5-02411146 z dne 3. 9. 2019, se odpravi in se odloči, da mora organ prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe v elektronski obliki posredovati prilogo k dopolnilni odločbi Ministrstva za gospodarske dejavnosti, št 311-02/032-95/E-JV z dne 1.12.1995, ki je navedena v 1. točki odločbe in prikazuje meje povečanega pridobivalnega prostora »Deskle-Lastivnica-Perunk«: situacijski načrt – mapna kopija z vrisanim kamnolomom in pridobivalnim prostorom.
  1. Zahtevek stranske udeleženke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

 

OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilec je 10. 7. 2019, na podlagi določb ZDIJZ in Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami; v nadaljevanju: ZVO-1), na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahteval tam naštete podatke glede izkoriščanja mineralnih surovin v kamnolomih Rodež, Deskle, Lastivnica in Perunk v Občini Kanal ob Soči, ki ga izvaja podjetje Salonit Anhovo d.d. Organ je prosilcu posredoval določene zahtevane informacije. Ker je prosilec menil, da mu organ ni posredoval vseh informacij v obliki, ki jo je želel oziroma nekatere niso bile popolne, je dne 6. 8. 2019 zahtevo dopolnil in med drugim zahteval tudi:

  • prilogo k dopolnilni odločbi Ministrstva za gospodarske dejavnosti, št 311-02/032-95/E-JV z dne 1.12.1995, ki je navedena v 1. točki odločbe in prikazuje meje povečanega pridobivalnega prostora »Deskle-Lastivnica-Perunk«: situacijski načrt – mapna kopija z vrisanim kamnolomom in pridobivalnim prostorom.

 

Organ je z odločbo, št. 090-8/2019/5-02411146 z dne 3. 9. 2019 odločil o prosilčevi zahtevi, pri tem je s 3. točko izreka zahtevo prosilca, ki se je nanašala na zgoraj citirano prilogo k dopolnilni odločbi, zavrnil. Pri tem se je skliceval na določbo 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (izjema poslovne skrivnosti) in določbo tretjega odstavka 83. člena v povezavi s 5.2. točko 2. člena Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 14/14 - uradno prečiščeno besedilo in 61/17 - GZ; v nadaljevanju: ZRud-1). Navajal je, da gre v tem primeru za obveznost varstva zaupnosti, ki je določena v nacionalnem predpisu in ki velja za organ, in sicer glede dokumentov, ki jih prejme od imetnika poslovne skrivnosti. Pri tem pa organ ni dolžan preverjati, kakšen status imajo podatki, vsebovani v teh dokumentih pri samem imetniku, temveč je po določbah ZRud-1 zavezan ravnati s temi podatki na način, ki zagotavlja poslovno skrivnost. To pa med drugim pomeni tudi, da teh podatkov ne sme posredovati tretjim osebam, saj bi s tem kršil določbe ZRud-1. Pojasnil je še, da je predmetne dokumente prejel pred uveljavitvijo Zakona o poslovni skrivnostih (Uradni list RS, št. 22/19, v nadaljevanju ZPosS), zato je pri presoji poslovne skrivnosti upošteval namen določb ZGD-1. Zaključil je, da mora glede na navedeno pravno podlago organ z navedenimi zahtevanimi podatki ravnati na način, ki zagotavlja poslovno skrivnost in jih zato kot take ne more posredovati prosilcu. Zato karta »situacijski načrt - mapna kopija z vrisanim kamnolomom in pridobivalnim prostorom« ni prosto dostopna informacija javnega značaja.

 

Zoper 3. točko izreka citirane odločbe organa, je prosilec vložil pritožbo z dne 25. 9. 2019. V njej je navajal, da je organ napačno uporabil materialni predpis (ZRud-1). Iz besedila odločbe Ministrstva za gospodarske dejavnosti, št 311-02/032-95/E-JV z dne 1. 12. 1995 izhaja, da vsebuje priloga k odločbi (tj. zahtevani dokument, opomba IP) mapno kopijo (izsek katastrskega načrta), na katerem je prikazano območje kamnoloma in območje pridobivalnega prostora v njem. Kar pomeni, da je očitno, da priloga s tem »situacijskim načrtom« predstavlja le dodatno pojasnilo k odločbi, na kateri je v grafični obliki prikazano območje pridobivanja, ki ga določa odločba (ker je območje lažje prikazati grafično kot z besednim opisom) in da ta priloga ni namenjena izdelovanju rudarskega projekta ali varnemu izvajanju rudarskih del. Dalje pritožba navaja, da je potrebno prilogo k odločbi, ki dodatno pojasnjuje predmet same odločbe, obravnavati kot sestavni del odločbe. Brez nje namreč odločbe ni mogoče v celoti razumeti, niti izvajati in nadzirati. Zato bi, tudi iz tega vidika, organ moral prosilcu posredovati tudi zahtevni dokument, ob tem, da ko mu je posredoval samo odločbo, Ministrstva za gospodarske dejavnosti, št 311-02/032-95/E-JV z dne 1. 12. 1995.

 

Organ je po opravi predhodnega preizkusa z dopisom, št. 090-8/2019/7 z dne 9. 10. 2019, pritožbo odstopil IP skladno z 245. členom ZUP.

 

IP je pritožbo prosilca, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

 

K I. točki izreka:

 

Pritožba je utemeljena.

 

Kot organ druge stopnje je IP skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

  1. Predmet presoje pritožbenega postopka

 

IP najprej pojasnjuje, da je predmet presoje konkretnega pritožbenega postopka dokument, ki predstavlja prilogo k dopolnilni odločbi Ministrstva za gospodarske dejavnosti, št 311-02/032-95/E-JV z dne 1.12.1995 in je v 1. točki izreka te odločbe imenovan: situacijski načrt »Kamnolom in pridobivalni prostor Lastivnica Anhovo – mapna kopija z vrisanim kamnolomom in pridobivalnim prostorom«

 

Po vpogledu v posredovano dokumentacijo je IP ugotovil, da ta ne vsebuje dokumenta, ki je bil predmet prosilčeve zahteve in o katerem je bilo odločeno s 3. točko izreka izpodbijane odločbe, zato je, na podlagi drugega odstavka 245. člena ZUP in prvega odstavka 10. člena ZInfP, z dopisom št. 090-230/2019/2 z dne 22. 10. 2019, organ pozval, naj mu posreduje predmetni dokument, kar je organ storil 28. 10. 2019, z dopisom, št. 090-8/2019/10 z dne 25. 10. 2019.

 

Poleg tega je organ dne 17. 12 .2019 IP posredoval tudi dopolnilno odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti, št 311-02/032-95/E-JV z dne 1.12.1995, katera je bila posredovana prosilcu in katere priloga je zahtevani dokument, ki je predmet tega pritožbenega postopka.

 

  1. Stranska udeleženka

 

Ker mora v formalnem postopku dostopa do informacij javnega značaja organ, v skladu z določbami ZUP, po uradni dolžnosti skrbeti, da se postopka udeležijo vsi tisti, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločitev organa in mora v postopek torej pritegniti vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi z ugoditvijo zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku, je IP, na podlagi prvega odstavka 7. člena, prvega in drugega odstavka 9. člena ter 44. člena ZUP, z dopisom, št. 090-090-230/2019/6 z dne 18. 12. 2019, pozval Salonit Anhovo, d. d. k priglasitvi stranske udeležbe v tem postopku ter podaji pisne izjave, ali zahtevani dokument predstavlja katero izmed izjem od prosto dostopnih informacij javnega značaja po 5. a oz. prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Ob tem ji je vročil tudi zahtevo in pritožbo prosilca ter izpodbijano odločbo organa.

 

Dne 31. 12. 2019 je IP prejel odgovor družbe Salonit Anhovo, gradbeni materiali, d. d. z dne 30. 12. 2019, s katerim je ta priglasila stransko udeležbo v pritožbenem postopku in navajala, da zahtevane informacije predstavljajo njeno poslovno skrivnost. Hkrati je prosila IP za podaljšanje roka za opredelitev do pritožbenih navedb in podajanje argumentov za utemeljenost izjeme poslovne skrivnosti.

 

Po odobritvi podaljšanja roka je stranska udeleženka po pooblaščencu posredovala vlogo z dne 10. 1. 2020, v kateri je navedla, da v celoti nasprotuje tako celotnemu kot delnemu razkritju zahtevanega dokumenta in se pri tem sklicevala na izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki jo je glede na nastanek zahtevanega dokumenta (leto 1995), treba uporabiti v povezavi z določbo 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 15/05, v nadaljevanju ZGD/93), ki je imel smiselno enako določbo glede poslovne skrivnosti, kot je bila določba 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17 in 22/19, v nadaljevanju ZGD-1). Sklicuje se na stališča Ustavnega sodišča RS in odločbe št. U-I-201/14-14, U –I-202/14-13 z dne 19. 2. 2015. Navaja, da je subjektivni kriterij poslovne skrivnosti izpolnila že s tem, ko je v izjavi z dne 30. 12. 2019 sporočila, da dokument zanjo predstavlja poslovno skrivnost, nato pa je  uprava družbe dne 8.1. 2019 (pravilen datum je 8. 1. 2020, kot to izhaja iz priloženega sklepa in iz logičnega poteka dogodkov, opomba IP) sprejela sklep, po katerem je »Celotna dokumentacija, ki se nanaša na pridobivanje dovoljenj, pravic ali koncesij za izkoriščanje mineralnih surovin ali raziskovanje mineralnih surovin, vključno z vsemi načrti, skicami in drugim oblikami grafičnih prikazov ter podatki, tako o količinah mineralnih surovin, zalogah mineralnih surovin in virih mineralnih surovin ter kakršni koli drugi podatki, iz katerih je mogoče sklepati na ostale poslovno pomembne podatke (proizvodne količine ipd.), s katero razpolaga družba in tisto, ki je bila posredovana ali bo posredovana pristojnemu državnemu organu v postopku za pridobitev ustreznih pravic, dovoljenj, soglasij ali koncesij« opredeljena za poslovno skrivnost družbe. Navaja, da je s tem ravnala pravočasno in takoj, ko je bila seznanja z namenom tretjih oseb po pridobivanju njenih poslovnih skrivnosti, saj s tem kot zasebna družba doslej še ni bila seznanjena. Ker jo je šele pritožbeni organ vključil v postopek kot stransko udeleženko, zanjo ne velja prekluzija iz tretjega odstavka 238. člena ZUP. Dokler je namreč IP ni seznanil z vodenjem zadevnega postopka, z njim ni bila seznanjena in ni mogla ravnati samozaščitno. Pri tem poudarja svoj položaj kot pravna oseba zasebnega prava, ki ni v ničemer podvržena ZDIJZ, zato ji ni moč nalagati dolžnosti, da v naprej pisno opredeli vse tiste informacije, katere šteje kot poslovno skrivnost samo zaradi lažjega dokazovanja obstoja le-te v postopkih zaradi dostopa do informacij javnega značaja. Slednje je namreč značilno oziroma poslovno potrebno le za tiste gospodarske družbe, ki so zavezane za posredovanje informacij javnega značaja, kar pa stranska udeleženka nedvomno ni. Glede na lojalnost svojih zaposlenih namreč ni posebne zahteve, da bi uprava s posameznimi sklepi opredelila dokumente za poslovno skrivnost. Dalje navaja, da je zadevna informacija tudi po objektivnem kriteriju poslovna skrivnost. Poudarja, da ni pravna osebna javnega prava in da ne razpolaga ali porablja javnih sredstev in ni zavezanec za dostop do informacij javnega značaja. S tem postopkom je seznanjena zato, ker mora skladno z določili ZRud-1 določene občutljive in njemu lastne podatke sporočati organu. Zavrača pritožbene navedbe, da naj bi predstavljala zahtevana informacija del dopolnilne odločbe oziroma da naj bi bila njena priloga, saj kaj takega iz odločbe ne izhaja. Zahtevana informacija je namreč le priloga k vlogi, ki jo je stranska udeleženka v letu 1995 vložila pri organu, ki je bil tedaj pristojen za rudarstvo. Kot je namreč določeno v drugi točki 27. člena Zakona o rudarstvu (Uradni list SRS, št. 17/75, v nadaljevanju ZRud/75), na temelju katerega je bila izdana dopolnilna odločba MKD, je bilo potrebno zahtevi za izdajo dovoljenja za izkoriščanje priložiti situacijski načrt z vrisanimi mejami pridobivalnega prostora v takem merilu, da je mogoče na njegovi podlagi v naravi določiti meje pridobivalnega prostora, z javnimi prometnimi in drugimi objekti, ki so na tem prostoru, z opisom meje pridobivalnega prostora in z navedbo občine, na katere območju je ta prostor. Če bi ta del vloge stranske udeleženke bil sestavni del ali priloga odločbe, s katero se podeli pravica za izkoriščanje, bi to moralo izhajati že iz samega zakona, bodisi bi to moralo biti izrecno določeno v dopolnilni odločbi. Že iz izreka dopolnilne odločbe jasno sledi, da so najprej navedene parcele, za katere se poveča območje pridobivanja mineralov, na zahtevano informacijo pa se dopolnilna odločba sklicuje le kot na grafično pojasnilo in nima konstitutivnega značaja, kot bi to veljalo npr. pa projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je njegov sestavni del, saj je upravna odločba (gradbeno dovoljenje) izdano ob pogojih te projektne dokumentacije, slednja pa razkriva vse podatke o nameravani gradnji. Ni namreč vsaka listina, ki je del vloge stranke in na kateri temelji izdana upravna odločba, njen sestavni del ali priloga. Pa četudi bi temu bilo tako, to v ničemer ne pomeni, da zanjo ne more veljati izjema poslovne skrivnosti. V nasprotnem primeru se moramo namreč vprašati, ali se stranka resnično odpove zasebnosti in varstvu poslovne skrivnosti vsakič, ko mora določen del občutljivih informacij razkriti upravnemu organu. Ker je odločba o podelitvi pravice za izkoriščanje po svoji vsebini t.i. temporarna upravna odločba, saj je rudarska pravice (pravica za izkoriščanje mineralnih surovin) podeljena za čas veljavnosti koncesijske pogodbe (3. točka prvega odstavka 49. člena ZRud-1), ohranjajo zahtevani podatki naravo poslovne skrivnosti ves čas, dokler je podeljena rudarska pravica. Ne gre namreč za položaj, ko bi se potrebno varstvo poslovne skrivnosti izčrpalo že z izdajo ugodile odločbe (kot npr. pri podelitvi pravic industrijske lastnine). Ekonomska funkcija izkoriščanja mineralnih surovin se namreč izrablja ves čas trajanja podeljene pravice, dokler v kamnolomu obstoji zaloga ustrezne mineralne surovine. Tako določa tudi v izpodbijani odločbi citirano določilo tretjega odstavka 83. člena ZRud-1. Dalje stranska udeleženka navaja, da je na podlagi oziroma osnovi zahtevane informacije v povezavi z drugimi dostopnimi podatki in gradivi precej enostavno ter natančno moč izračunati količino nakopane rude, laporja za industrijske namene, ki je bistvena/glavna sestavina v proizvodnji klinkerja, ta pa je predstavlja osnovni predprodukt cementa. Tako je iz ocene dostopne količine mineralov v kamnolomu mogoče izračunati količino cementa, ki jo lahko stranka udeleženka proizvede. To pa je v konkurenčnem smislu zanjo pomemben podatek, ki lahko tretjim, nepooblaščenim osebam, predvsem pa konkurenci na trgu cementnih proizvodov, razkrije njene sposobnosti za zagotavljanje povpraševanja, še posebej ob izvajanju velikih gradbenih (tudi infrastrukturnih) projektov. Razodeva nadalje tudi možnost širitve pridobivalnega prostora, kapacitet za proizvodnjo v prihodnosti in s tem povezanega obstoja stranske udeleženke kot poslovno uspešne družbe. Gre za podatek, ki se tiče same njene osnovne dejavnosti in njenega bodočega razvoja. V nadaljevanju natančno in obširno pojasnjuje proizvodni proces cementa in med drugim navaja, da je podatek o količini zalog osnovne surovine bistven za izračun njenih proizvodnih kapacitet cementa, ki je njen glavni prodajni artikel. Ta podatek pa je izjemnega pomena za načrtovanje bodoče proizvodnje, ocene resursov in nasploh njenega tržnega položaja na kompetitivnem trgu, ki sega čez meje Republike Slovenije. Prilaga izpis iz aplikacije Google Maps, iz katerega naj bi bili razvidni številni konkurenti, ki delujejo na območju Republike Italije. Ob pridobitvi zahtevane informacije bi lahko prosilec ali kakšna druga nepooblaščena oseba pridobila podatke, iz katerih je mogoče nadalje z njihovo analizo, pridobiti volumen surovin, ki je na voljo za eksploatacijo. Zato bi razkritje teh podatkov stranki udeleženki povzročilo občutno škodo, ker bi konkurenti na trgu lahko razpolagali s podatkom, kolikšno količino cementa lahko stranka udeleženka zagotovi, s tem pa lahko precej natančno predvidi njegovo tržno sposobnost zagotavljanja cementa za pripravo betona, ki je, kot je splošno znano, ključna sestavina pri gradnji vsakršnega objekta. Zatorej navzven postane jasen domet poslovanja stranske udeleženke in morebitna spodobnost konkuriranja pri večjih infrastrukturnih projektih. Gre za izjemno občutljive poslovne podatke, razkritje katerih lahko izrazito škoduje interesom stranske udeleženke. Hkrati meni, da ne obstoji prav noben javni interes za razkritje, saj ne gre za ogrozitev kakšne pomembne vrednote, ko je življenje, zdravje ali varnost Ijudi in podobno. Vedeti je potrebno, da zalog oziroma količin v kamnolomu, do katerih je moč priti prek zahtevane informacije, stranski udeleženec ne razkriva niti svojim poslovnim partnerjem. Ravno obseg tozadevnih zalog pomeni eno izmed pomembnih komparativnih prednosti stranke udeleženke, razkritje tega pa bi škodovalo njenemu poslovanju ter interesom. Pojasnjuje, da se o obsegu povečanja pridobivalnega prostora v zadevnem kamnolomu lahko sklepa tudi že iz navedbe parcel, ki je vsebovana v izreku razkrite odločbe, vendar iz te informacije ne izhaja podatek o celotnem obsegu pridobivalnega prostora, ki je razkrit v grafiki - situacijskem načrtu, saj se tam nahaja zarisano območje celotnega kamnoloma in pridobivalnega prostora »Deskle-Lastivnica-Perunk«. Poudarja, da tudi tega dela odločbe (navedbe parcel povečanega pridobivalnega območja) iz istih razlogov ne bi bilo dopustno posredovati prosilcu, a podatkov, ki so enkrat priobčeni javnosti, ni moč več zavarovati. Možnosti, da bi z gornjimi razlogi stranska udeleženka seznanila že upravni organ prve stopnje in na ta način dosegla zaščito svojih pravic in pravnih interesov pa slednja ni imela, saj vse doslej ni bila stranka tega postopka. Poleg tega opozarja še na drug bistven vidik pomena zahtevane informacije za njeno poslovanje, in sicer pojasnjuje, da je, v času veljavnosti ZRud/75, na temelju katerega je bila izdana tudi dopolnilna odločba, imetniku pravice do izkoriščanja mineralnih surovin za pridobitev koncesije ni bilo potrebno imeti v lasti zemljišč, ki ga omejuje pridobivalni prostor, kot to zahteva določba 2. točke drugega odstavka 34. člena sedaj veljavnega ZRud-1. Sklicuje se na določbo 44. člena ZRud-1 ter prvega odstavka 46. člena ZRud-1 in pojasnjuje, da v zadnjem obdobju sistematično odkupuje nepremičnine, ki ležijo v pridobivalnem območju bodisi ležijo tik ob njemu, predvsem tudi na tistih območjih, za katere se predvideva, da bi (utemeljeno) lahko predstavljale območja bodoče širitve pridobivalnega prostora. Posredovanje teh informacij javnosti, na katere se lahko sklepa z vpogledom v obstoječe pridobivalno območje in smeri in obseg dosedanjega širjenja, pa bi lahko z veliko gotovostjo povzročilo nesorazmerne težave pri pridobivanju zemljišč, bodisi bo lahko postala stranska udeleženka žrtev izsiljevanja s strani tretjih in/ali konkurentov na trgu, ker bi ji z onemogočanjem pridobivanja lastninske pravice na zemljiščih bilo onemogočeno širjenje pridobivalnega prostora in s tem nadaljnjega pridobivanja zadostnih količin laporja kot osnovne surovine celotne proizvodnje. Že sedaj je namreč stranska udeleženka za gozdna zemljišča, ki nimajo večje vrednosti, primorana plačevati  kupnine za cene, ki so nad tržnimi. Poleg tega je iz mapne kopije moč natančno določiti mejo pridobivalnega območja in smer njegovega širjenja, na ta način pa je moč sklepati na potencialno širjenje kamnoloma in predvideti območja, kjer bo obstajala potreba stranske udeleženke po pridobitvi lastninske pravice. S tem pa se odpira vrata cenovnim špekulacijam in »izsiljevanju«. Dalje kot zmotno označuje pritožbeno navedbo, da zahtevana informacija ni del predloženega rudarskega projekta. Po določbi petega odstavka 35. člena ZRud-1 mora namreč vloga za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine na določenem pridobivalnem prostoru vsebovati tudi (6.) predlog pridobivalnega prostora, vključno z navedbo parcelnih številk, katastrske občine in občine, v kateri je posamezna parcela, (7.) navedbo nadmorske višine predlagane najgloblje točke izkoriščanja po rudarskem projektu za pridobitev koncesije za izkoriščanje, na temelju katere se nato v rudarskem projektu izračuna in (11.) količino mineralne surovine, ki se lahko izkoristi v pridobivalnem prostoru. Osnovni temelj tega izračuna je po logiki stvari ravno obseg pridobivalnega prostora. Tako tudi sam ZRud-1 določa obveznosti poročanja nosilca rudarske pravice pristojnemu državnemu organu, med drugim tudi o klasifikaciji in kategorizaciji zalog v pridobivalnem območju ter o zalogah in virih mineralnih surovin, vendar je v 83. členu ZRud-1 ravno zaradi vseh izpostavljenih razlogov in občutljivosti tozadevnih informacij izrecno opredeljena obveznost varovanja poslovne skrivnosti tako ministrstva, pristojnega za rudarstvo, kot tudi vseh osebe, ki imajo dostop do navedenih listin, da z poročili, elaborati in tudi z drugo rudarsko dokumentacijo ravnajo na način, ki zagotavlja poslovno skrivnost, ves čas trajanja rudarske pravice za izkoriščanje. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča, in sicer sodbe I U 1604/2015 z dne 5.1. 2017, I U 1372/2017-14 z dne 5.12. 2018, I U 26/2016-38 z dne 2.10. 2019 in I U 99/2019-22 z dne 6.11. 2019. Poudarja, da dokument o območju pridobivalnega prostora sodi v kategorijo druge rudarske dokumentacije točki 5. 2. 2. 2. člena ZRud-1. Načrt rudniškega prostora je namreč prikaz odkopnih polj oziroma revirjev, izdelan na katastrski karti v ustreznem merilu, z označenimi mejami in parcelnimi številkami (točka 5.2.1 2. člena ZRud-1). Poudarja, da torej že specialen predpis (ZRud-1) opredeljuje zahtevno informacijo kot poslovno skrivnost, zato je prosilcu brez soglasja njenega imetnika ni dopustno posredovati. Specialni predpis pa je potrebno razlagati skupaj z ZDIJZ oziroma slednji ne more derogirati vseh ostalih področnih zakonov. Zato je treba določilo 6. člena ZDIJZ razlagati skupaj z 83. členom ZRud-1. Sklicuje se na stališče sodne prakse (sodbo Vrhovnega sodišče I Up 731/2005), da mora pri posredovanju informacij javnega značaja organ, poleg izjem iz 6. člena ZDIJZ, upoštevati in ugotoviti tudi, če iz določb oziroma namena posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, morebiti ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov. Dalje ugotavlja, da nobena določba zakona zahtevane informacije ne opredeljuje kot javne, niti ne gre za podatek o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev, za katere bi veljala izjema od poslovne skrivnosti (tretji odstavek 39. člena ZGD/93).

Na koncu podaja še razloge, da zahtevane informacije ni mogoče posredovati prosilcu na podlagi drugega in tretjega odstavka 6 člena ZDIJZ. Zahtevana informacija se namreč ne nanaša na porabo javnih sredstev, niti ne gre za podatke glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatke iz varnostnega poročila in druge podatke, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja zato v nobenem pogledu ni absolutno javna (tretji odstavek 6. člena ZDIJZ). Podatek o območju kamnoloma tudi ni okolijski podatek, ki bi ga kot javnega določal Zakon o varstvu okolja. Poleg tega za razkritje tega podatka tudi ne obstaja javni interes, saj posredovanje situacijskega načrta pridobivalnega načrta v mapni kopiji, ne omogoča ne prosilcu, niti komu tretjemu varstva kakšnega pomembne vrednote, kot je življenje, zdravje, varnost Ijudi, ipd. Na drugi strani pa stranski udeleženki z razkritjem zahtevanega dokumenta grozi nastanek občutne poslovne škode. Ne gre za noben podatek, ki bi se nanašal na izpuščene emisije v okolje ali ki bi omogočal sklepanje o vplivih na okolje, kar bi lahko zanimalo širšo javnost; prav tako se o izkoriščanju mineralnih surovin v državi ne vodi nobena splošna razprava. Zahtevani podatki omogočajo enostavno in dokaj zanesljivo (natančno) določitev podatkov o količinah zalog mineralni surovi, kar je ključen podatek za določitev kapacitet osnovne dejavnosti stranke udeleženke - določi se lahko proizvodna sposobnost njene proizvodnje in količine cementa, ki ga lahko proizvede. Gre za izredno občutljive in zato zaupne informacije, saj je od nje odvisen tudi konkurenčni položaj družbe na trgu, možnost za pogajanja z odjemalci (strankami) in sodelovanje pri večjih projektih, ki terjajo dobavo večjih količin cementa. Glede na vse navedeno predlaga, da IP pritožbo zavrne. Priglaša stroške postopka.

 

  1. Izjema poslovne skrivnosti

 

V zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ, da zahtevana informacija (situacijski načrt »Kamnolom in pridobivalni prostor Lastivnica Anhovo – mapna kopija z vrisanim kamnolomom in pridobivalnim prostorom«) izvira iz njegovega delovnega področja, oziroma jo je pridobil v okviru izvrševanja svojih pristojnosti in da organ z njo razpolaga.

 

Sporno pa je, ali je organ pravilno uporabil materialno pravo, ko je zavrnil dostop do zahtevanega dokumenta s sklicevanjem na določbe 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi z določbami 5. 2. točke 2. člena in tretjega odstavka 83. člena ZRud-1.

 

Po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

 

V zvezi z definicijo poslovne skrivnosti, IP najprej pojasnjuje, da je od 20. 4. 2019 v veljavi Zakon o poslovni skrivnosti (Ur.l. RS št. 22/2019, v nadaljevanju ZPosS), ki med drugim določa tudi pojem poslovne skrivnosti (2. člen ZPosS) in v prehodnih in končnih določbah spreminja določbo 39. člena ZGD-1 (prvi odstavek 12. člena ZPosS). Ker pa je zahtevani dokument kot priloga dopolnilne odločbe nastal leta 1995, torej pred uveljavitvijo ZPosS in tudi že pred uveljavitvijo ZGD-1, se v tem pritožbenem postopku za potrebe definicije poslovne skrivnosti v postopku po ZDIJZ, uporabljajo določbe ZGD/93, ki so bile v veljali v času nastanka zahtevanega dokumenta in ne ZPosS, ki že velja v času vodenja tega pritožbenega postopka, na kar utemeljeno opozarja tudi stranska udeleženka v svoji izjavi. IP je zato razloge organa za utemeljevanje izjeme poslovne skrivnosti, presojal v obsegu takrat veljavne določbe 39. člena ZGD/93. Ta je pojem poslovne skrivnosti določal v 39. členu[1]. Pri tem IP ugotavlja, da je določba 39. člena ZGD/93 smiselno enaka določbi 39. člena ZGD-1, ki je veljala pred uveljavitvijo ZPosS.

 

Po takrat veljavni določbi prvega odstavka 39. člena ZGD/93, se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (subjektivni kriterij). Drugi odstavek je določal, da se, ne glede na to, ali so določeni s sklepi iz prejšnjega odstavka, za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe so odgovorni za kršitev, če so vedeli ali bi morali vedeti za tak značaj podatkov (objektivni kriterij). Tretji odstavek 39. člena ZGD/93 pa je določal, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.

 

Za področje rudarstva pa ZRud-1 v tretjem odstavku 83. člena posebej opredeljuje, da mora, s poročili oziroma elaborati iz prvega odstavka tega člena, kakor tudi z drugo rudarsko dokumentacijo nosilca rudarske pravice za izkoriščanje, ministrstvo, pristojno za rudarstvo, in vse osebe, ki imajo dostop do navedenih listin, ravnati na način, ki zagotavlja poslovno skrivnost, ves čas trajanja rudarske pravice za izkoriščanje.

 

Organ je odločil, da zahtevani dokument: situacijski načrt – mapna kopija z vrisanim kamnolomom in pridobivalnim prostorom, predstavlja načrt rudniškega prostora in s tem drugo rudarsko dokumentacijo po 5. 2. točki 2. člena ZRud-1. Postavil se je na stališče, da organ, glede na določbe 83. člena ZRud-1, ni dolžan preverjati kakšen status imajo podatki vsebovani v teh dokumentih pri samem imetniku rudarske pravice za izkoriščanje, temveč je zavezan z njimi ravnati na način, ki zagotavlja poslovno skrivnost, to pa pomeni, da teh podatkov ne sme posredovati tretjim osebam, saj bi s tem kršil določbe ZRud-1. V tem primeru gre za obveznost varstva zaupnosti, ki je določena v nacionalnem predpisu in ki velja za organ, in sicer glede dokumentov, ki jih prejme od imetnika poslovne skrivnosti.

 

IP ne more slediti takšnemu tolmačenju relevantnih določb ZRud-1 v povezni z izjemo poslovne skrivnosti, ki jo kot eno od izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja sicer določa ZDIJZ. IP namreč ugotavlja, da določba tretjega odstavka 83. člena ZRud-1, vsebuje dikcijo »ravnati na način, ki zagotavlja poslovno skrivnost«. Slednje pa po mnenju IP ne pomeni, da dokumenti iz prvega odstavka 83. člena ZRud-1 in druga rudarska dokumentacija v celoti ex lege predstavljajo poslovno skrivnost. Po mnenju IP zakonska dikcija, »ravnati na način, ki zagotavlja poslovno skrivnost«, napotuje na ravnanje, ki zagotavlja varstvo poslovnih skrivnosti v skladu z ZPosS oziroma v tem primeru z ZGD/93 (npr. da se pred posredovanjem dokumentacije tretjim osebam preveri, ali morda vsebujejo podatke, ki jih je mogoče v skladu z ZPos S oziroma ZGD/93 opredeliti kot poslovno skrivnost in se v zvezi s tem v postopke vključi zainteresirane subjekte). V postopkih dostopa do informacij javnega značaja pa funkcijo varstva poslovne skrivnosti opravlja že določba 2. alineje prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki na enak način zagotavlja varstvo poslovne skrivnosti v skladu z ZPosS oziroma ZGD/93 glede vseh dokumentov, ki so predmet zahteve (ne le glede dokumentov, na katere se sklicuje 83. člen ZRud-1). Posledično je po mnenju IP določba 83. člena ZRud-1 pokrita že z 2. alinejo prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato tretji odstavek 83. člena ZRud-1 ne daje podlage za širše tolmačenje poslovne skrivnosti v rudniški dokumentaciji, kot to že zagotavlja ZPosS oziroma, za potrebe konkretnega primera, ZGD/93. Takšno tolmačenje nenzadnje tudi ne bi bilo združljivo z javnostjo okoljskih podatkov po 13. členu ZVO-1, saj druga rudarska dokumentacija predstavlja javno informacijo (po prvem odstavku 13. člena v zvezi s 110. členom ZVO-1 in po tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ), o čemer bo pojasnjeno več v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

 

S tem stališčem je IP hkrati, po uradni dolžnosti, naredil presojo, in ugotovil, da v primeru zahtevanega dokumenta, ne gre za podatke, ki bi, na podlagi tretjega odstavka 39 člena ZGD/93[2], predstavljali poslovno skrivnost že po samem zakonu.  

 

Izhajajoč iz tega stališča, je IP v nadaljevanju preverjal utemeljenost navedb stranske udeleženke glede obstoja subjektivnega oziroma objektivnega kriterija poslovne skrivnosti, ne da bi se posebej spuščal v presojo organa, ali zahtevani dokument predstavlja drugo rudarsko dokumentacijo po ZRud-1 glede katere je potrebno »ravnati na način, ki zagotavlja poslovno skrivnost«, kot to določa tretji odstavek 83. člena ZRud-1.

 

    1. Poslovna skrivnost po subjektivnem kriteriju

 

Subjektivni kriterij definicije poslovne skrivnosti se odraža v tem, da upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Za opredelitev poslovne skrivnosti ni pomembno, kakšen pomen imajo ti podatki objektivno za družbo, temveč subjektivna odločitev družbe, da hoče zavarovati določen podatek kot poslovno skrivnost. Upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Vendar pa mora biti za izpolnitev tega kriterija podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati. S pisnim sklepom mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 40. člena ZGD-1). Odredba ne sme veljati za nazaj, kar pomeni, da so lahko kršitve poslovne skrivnosti samo tista dejanja, ki so bila kot taka določena že v času, ko je odredba veljala. Ob tem pa IP pojasnjuje, da je rok za pravočasno označitev poslovne skrivnosti, skladno s sodno prakso sodišča , omejen z dnem vložitve zahteve po ZDIJZ. Če ni specialnih določb, ki bi določale roke za označitev poslovnih skrivnosti (kot npr. v Zakonu o elektronskih komunikacijah), je važno, da je bila informacija označena za poslovno skrivnost pred vložitvijo zahteve za dostop do informacije javnega značaja. Kar sicer ne pomeni, da sklep o poslovni skrivnosti ne more imeti povratnega učinka. Skladno s prakso IP in sodno prakso (npr. sodba U 1976/2008-26) lahko družba s sklepom za nazaj določi, da je neki podatek poslovna skrivnost, če tak podatek še ni znan javnosti, vendar je pri tem bistveno, da zahtevanih informacij ne določi za poslovno skrivnost po tem, ko je bil vložena zahteva za dostop do informacij javnega značaja.

 

Po vpogledu v spisovno dokumentacijo konkretne zadeve IP ugotavlja, da je stranska udeleženka sklep o poslovni skrivnosti sprejela 8. 1. 2020, to je po vložitvi zahteve za dostop do informacij javnega značaja, ki je bila vložena 10. 7. 2019 in dopolnjena 6. 8. 2019. V izjavi stranske udeleženke z dne 10. 1. 2020 je sicer naveden datum 8. 1. 2019. Vendar gre po mnenju IP za očitno pomoto v datumu. Sam sklep o poslovni skrivnosti je namreč datiran z datumom 8.1. 2020, poleg tega iz navedb stranske udeleženke v izjavi z dne 10. 1. 2020 izhaja, da je uprava družbe sklep o poslovni skrivnosti sprejela po tem, ko je z izjavo z dne 30. 12. 2019, stranska udeleženka IP že sporočila, da dokument zanjo predstavlja poslovno skrivnost. Glede na te ugotovitve je IP zaključil, da subjektivni kriterij poslovne skrivnosti v zvezi z zahtevanim dokumentom ni izpolnjen. Na drugačno odločitev IP ne morejo vplivati navedbe stranske udeleženke, da je bila z zahtevo po ZDIJZ seznanjena šele v pritožbenem postopku in da prej svojih pravic v postopku po ZDIJZ ni mogla varovati. Navedeno je povsem v nasprotju s samim institutom poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju, katerega smisel je v tem, da se mora poslovna skrivnost varovati od začetka njenega nastanka, in sicer na način, da se vse, ki pridejo v stik s poslovno skrivnostjo, takoj seznani, da gre za poslovno skrivnost. Ker je institut poslovne skrivnosti namenjen temu, da se zavaruje konkurenčno prednost podjetja, je namreč povsem nelogično oz. v nasprotju s tem institutom, če določen podatek v času svojega nastanka ni označen kot poslovna skrivnost in je torej dostopen širšemu krogu, potem pa se ta isti podatek kasneje označi za poslovno skrivnost. Glavna značilnost oz. bistvena sestavina poslovne skrivnosti je prav v tem, da je znana samo določenemu, omejenemu krogu ljudi, od začetka nastanka. Ne pa, da se določi naknadno, ko se pojavi nekdo (z zahtevo po ZDIJZ), za katerega družba oceni, da ne želi, da bi videl njene dokumente. Varovanje poslovne skrivnosti z vidika subjektivnega kriterija po prvem odstavku 39. člena ZGD/93 zahteva primarno aktivno ravnanje od tistega, čigar poslovna skrivnost se varuje. Ob tem pa ni zanemarljivo, da je stranska udeleženka v izjavi z dne 10. 1. 2020 navajala, da zahtevani dokument predstavlja drugo rudarsko dokumentacijo, ki je že po samem ZRud-1 opredeljena kot poslovna skrivnost, kar kaže na dejstvo, da bi stranska udeleženka zahtevano informacijo lahko dojemala kot poslovno skrivnost, že pred tem, preden jo je IP kot stransko udeleženko pozval v postopek, zato so njene navedbe v izjavi, da pred tem ni mogla varovati svojih pravic in poslovnih skrivnosti, neutemeljene. Stranska udeleženka[3] je bila namreč z zahtevanim dokumentom seznanjena že leta 1995, ko ji je bila kot stranki v postopku in nosilki dovoljena za izkoriščanje mineralnih snovi izdana predmetna dopolnilna odločba, katere priloga je zahtevani dokument. Oziroma, kot celo izhaja iz njene izjave z dne 10. 1. 2020, je zahtevani dokument priloga vloge, ki jo je stranska udeleženka priložila vlogi, ki jo je sama vložila na takrat pristojni organ v postopku pridobitve dovoljenja za izkoriščanje mineralnih snovi. Zato njena neaktivnost v smislu zaščite poslovne skrivnosti IP ne more prepričati, da bi sledil njenim stališčem, da je lahko poslovno skrivnost varovala šele v pritožbenem postopku po ZDIJZ. Nasprotno, to dejstvo kaže na potrditev presoje IP, da je stranska udeleženka zahtevane informacije zavarovala kot poslovno skrivnost s sklepom, šele ko je izvedela, da se z njo želi seznaniti prosilec v postopku po ZDIJZ.

 

Po presoji IP torej zahtevani dokument v konkretnem primeru ne more predstavljati poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju.

 

    1. Poslovna skrivnost po objektivnem kriteriju

 

Če podatki niso označeni kot poslovna skrivnost v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZGD/93, lahko uživajo tovrstno zaupnost le ob predpostavkah iz drugega odstavka 39. člena ZGD/93, kjer je opredeljen objektivni kriterij za določitev poslovne skrivnosti.

 

Medtem ko je pri subjektivnem načinu določitve poslovne skrivnosti vrsta podatka odvisna od volje družbe, pa mora biti pri objektivnem kriteriju potreba po varstvu očitna, kar pomeni, da je ali bi lahko bilo vsaki povprečni osebi jasno, da podatek mora biti zaupen že po svoji vsebini, hkrati pa to tudi pomeni, da gre le za tiste podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba[4]. Za obstoj poslovne skrivnosti po drugem odstavku 39. člena ZGD/93 morata biti torej izpolnjeni dve merili: da je potreba po varstvu »očitna« in da bi z razkritjem nastala »občutna škoda«. Pri tem je, skladno s sodno prakso[5], škoda občutna, če je z razkritjem konkretnih zahtevanih podatkov/dokumentov konkurenčni položaj konkretnega podjetja močno prizadet. Upoštevati je treba, da so lahko predmet poslovne skrivnosti samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj[6]. Za poslovno skrivnost gre torej takrat, kadar je vsebina dokumenta taka, da razkriva podatke o stanju, delovanju ali načrtovanih aktivnostih gospodarskih subjektov, ki jih zaradi konkurenčnih razlogov (tekma za obstoj na trgu in maksimiranje dobička v razmerju do drugih gospodarskih subjektov) ni dopustno razkrivati tretjim osebam.

 

Dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti po 2. odst. 39. čl. ZGD-1 je primarno na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje (npr. stranski udeleženec)[7], pri tem pa mora biti nastanek škode tudi konkretno izkazan[8]. Označitev podatkov za poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju, če torej za njihovo varnost družba s pisnim sklepom ni poskrbela že poprej, je podvržena preizkusu škodnega testa, saj mora zainteresirani z navedbo in obrazložitvijo preteče škode dokazati, da bi ta zares utegnila nastati. Družba oz. podjetje ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, na katerem deluje in natančno ve, kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj družbe. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča v sodbi pod opr. št. U 32/2008-25 z dne 8. 10. 2008 in pod opr. št. U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009. Ne zadošča torej zgolj abstraktno in neobrazloženo sklicevanje na to, da določen podatek po mnenju podjetja pač predstavlja poslovno skrivnost. Za odločitev o tem, ali se bo določen podatek štel za poslovno skrivnost po drugem odstavku 39. člena ZGD/93, je torej odločilna vsebina podatka oziroma očitno občutne posledice njegovega razkritja.

 

Stranska udeleženka je v svoji izjavi z dne 10. 1. 2020, v zvezi z obstojem objektivnega kriterija poslovne skrivnosti, podala obširne, zgoraj povzete navedbe, ki jih IP na tem mestu ne ponavlja. Po presoji IP glede predmetnih podatkov nikakor ne obstoji merilo očitnosti nastanka škode. Zahtevani dokument namreč predstavlja grafični prikaz mej povečanega pridobivalnega prostora, kar določno izhaja iz 1. točke izreka dopolnilne odločbe, št. 311-02/032-95/E-JV, v kateri so tudi sicer naštete vse parcelne številke tega območja, ki so bile prosilcu s posredovanjem te odločbe tudi znane. Poleg tega gre za podatke, na katere se izrecno sklicuje izrek (natančneje četrti odstavek 1. točke izreka) dopolnilne odločbe iz leta 1995. Hkrati pa je bil zahtevani dokument, po takrat veljanjem Zakonu o rudarstvu (Uradni list SRS, št. 17/75, 12/77, 29/86, 24/89 in Uradni list SFRJ, št. 83/89)[9] tudi obvezna priloga zahtevi za izdajo dovoljenja za izkoriščanje, zato po presoji IP, kriterij očitnosti škode ni izpolnjen. IP se sicer strinja z navedbami stranske udeleženke, da zahtevani dokument ni priloga dopolnilne odločbe v smislu obvezne priloge, ki bi jo določal zakon, vendar to ne spremni dejstva, da se sam izrek dopolnilne odločbe sklicuje na zahtevani dokument in predstavlja grafični prikaz pridobivalnega prostora, kot ga določa izrek dopolnilne odločbe

 

Izhajajoč iz teh ugotovitev, po presoji IP, prav tako ni izpolnjen pogoj občutne škode, ki ga zahteva objektivni kriterij poslovne skrivnosti. Glavni poudarki stranske udeleženke so, da je na podlagi oziroma osnovi zahtevane informacije v povezavi z drugimi dostopnimi podatki in gradivi precej enostavno ter natančno moč izračunati količino nakopane rude, laporja za industrijske namene, ki je bistvena/glavna sestavina v proizvodnji klinkerja, ta pa je predstavlja osnovni predprodukt cementa. Tako je moč iz ocene dostopne količine mineralov v kamnolomu izračunati količino cementa, ki jo lahko stranska udeleženka proizvede, kar je v konkurenčnem smislu za stransko udeleženko pomemben podatek, ki lahko tretjim, nepooblaščenim osebam, predvsem pa konkurenci na trgu cementnih proizvodov, razkrije njeno sposobnost za zagotavljanje povpraševanja, še posebej ob izvajanju velikih gradbenih (tudi infrastrukturnih) projektov.

 

  1. Okoljski podatek

 

S temi navedbami pa, po presoji IP, stranska udeleženka ni uspela izkazati očitnosti in občutne škode, ki bi ji nastala v primeru razkritja teh podatkov. Pri tem se je IP oprl predvsem na sodno prakso iz sodb Upravnega sodišča opr. št., U 32/2008-25 z dne 8. 10. 2008, U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009, U 1976/2008-26 z dne 11. 2. 2010 in št. I U 1132/2015-26 z dne 27. 1. 2016. Iz slednje izhaja, da za obstoj objektivnega kriterija poslovne skrivnosti ni dovolj, da bi z razkritjem podatkov javnost lahko ugotovila učinkovitost tehnološkega procesa. Zainteresirani subjekt mora izkazati, kako bi bilo z razkritjem podatkov lahko poseženo v njegovo konkurenčno prednost v primerjavi z ostalimi subjekti in kako bi lahko prosilec navedeni podatek uporabil pri optimizaciji svojih tehnoloških procesov. Zgolj s pavšalno navedbo, da bi razkritje sposobnosti stranske udeleženke pri konkuriranju na velikih gradbenih projektih, ta ni konkretno izkazala nastanka občutne škode, ki bi ji nastala z razkritjem predmetnih podatkov. Stranska udeleženka v konkretnem primeru ni konkretizirala, kakšna škoda bi ji nastala z razkritjem informacij, temveč je navedla le, kaj vse je iz zahtevanih informacij razvidno. Navedeno pa še ne pomeni, da bi stranski udeleženki očitno lahko nastala občutna škoda. Poleg tega stranska udeleženka ni izkazala, kakšna konkretna občutna škoda bi ji nastala, če bi (poleg navedb parcel) bil javno dostopen tudi njihov grafični prikaz, ki ga predstavlja zahtevani dokument. S svojo izjavo, da le iz zahtevanega dokumenta (ne že iz samega podatka o parcelah, ki so naštete v izreku dopolnilne odločbe iz leta 1995) izhaja podatek o celotnem obsegu pridobivalnega prostora, namreč po presoji IP ni zadostila merilu »občutnosti« škode. IP zato ugotavlja, da navedbe stranske udeleženke niso prestale škodnega testa in tako tudi objektivni kriterij poslovne skrivnosti glede zahtevnega dokumenta ni izpolnjen.

 

Presojo obstoja poslovne skrivnosti po objektivnem kriteriju je IP opravil tudi upoštevajoč presojo, ali gre za podatke, ki so po zakonu javni (tretji odstavek 6. člena ZDIJZ) in torej ne morejo veljati za poslovno skrivnost. Poslovna skrivnost po ZDIJZ namreč ni zavarovana absolutno (drugi in tretji odstavek 6. člena ZDIJZ). Izhajajoč iz tega je IP v nadaljevanju presojal, ali gre v zvezi z zahtevanim dokumentom tudi za okoljski podatek, ki je absolutno javen na podlagi 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka, ki določa zakonske izjeme, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatke iz varnostnega poročila in druge podatke, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja.

 

Načelo javnosti okoljskih podatkov izhaja tudi iz 13. člena ZVO-1, ki določa, da so okoljski podatki javni (prvi odstavek 13. člena ZVO-1). Vsakdo ima pravico dostopa do okoljskih podatkov skladno z zakonom (drugi odstavek 13. člena ZVO-1). Dostop do okoljskih podatkov ZVO-1 ureja v določbah 110. člena, v katerih opredeljuje med drugim tudi, kateri podatki se štejejo za okoljske podatke (drugi odstavek 110. člena ZVO-1). V prvem odstavku določa, da morajo državni organi, organi občin, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb vsem zainteresiranim osebam omogočiti dostop do okoljskih podatkov, če to določa ta zakon in predpisi, ki urejajo dostop javnosti do informacij javnega značaja. V tem delu ZVO-1 torej jasno napotuje na ZDIJZ in Konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju: Aarhuška konvencija). Tretji odstavek 110. člena ZVO-1, določa, da so, ne glede na določbe predpisov iz prvega odstavka tega člena o izjemah glede dostopa do informacij javnega značaja, okoljski podatki, ki se nanašajo na emisije, odpadke, nevarne snovi v obratu in varnostno poročilo iz tretjega odstavka 18. člena tega zakona, javni. Tretji odstavek 110. člena ZVO-1 in 2. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ torej postavljata enako pravilo, in sicer da mora organ, ne glede na morebitne izjeme po ZDIJZ, prosilcu omogočiti odstop do zahtevanih podatkov, ki se nanašajo na emisije, odpadke, nevarne snovi v obratu in varnostno poročilo iz tretjega odstavka 18. člena ZVO-1. Glede drugih okoljskih podatkov pa je treba v skladu s predmetno določbo ZDIJZ upoštevati določbe ZVO-1 o opredelitvi okoljskih podatkov.

 

Glede ena navedeno je IP v nadaljevanju presojal, ali zahtevani dokument predstavlja okoljski podatek po ZVO-1. Organ v izpodbijani odločbi zahtevanega dokumenta ni presojal z vidika okoljskega podatka, stranska udeleženka pa se je v svoji izjavi postavila na stališče, da v zvezi s predmetnim dokumentom ne gre za okoljski podatek.

 

ZVO-1 zelo široko opredeli, kaj je okoljski podatek. v 13. točki 3. člena okoljski podatek definira kot katero koli informacijo v pisni, vizualni, zvočni, elektronski ali drugi materialni obliki, ki se nanaša na okolje. V drugem odstavku 110. člena primeroma našteva, kaj se zlasti šteje za okoljski podatek, in pri tem med drugim določa, da je okoljski podatek zlasti podatek o: naravnih dobrinah (naravnem javnem dobru, naravnih vrednotah in biološki raznovrstnosti, vključno z gensko spremenjenimi organizmi, ter naravnih virih) -3- točka in tudi podatek o dejavnostih, vključno s postopki državnih organov, občinskih organov in drugih oseb javnega prava, izvajalcev javnih služb in nosilcev javnih pooblastil, ki se nanašajo na sprejemanje z varstvom okolja povezanih splošnih in konkretnih pravnih aktov ali sprejemanje strategij, planov, programov, sporazumov, okoljskih izhodišč in poročil, vodenje registrov in evidenc, vključno s temi akti, registri in evidencami,- 5. točka.

 

Aarhuška konvencija v 2. členu, v točki 3, okoljske informacije definira precej širše, kot le podatke o emisijah v okolje in odpadkih. Med drugim kot okoljske informacije določa tudi informacije »o dejavnikih, kot so snovi, energija, hrup in sevanje, ter o dejavnostih ali ukrepih skupaj z upravnimi ukrepi, okoljskimi sporazumi, politikami, zakonodajo, načrti in programi, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na elemente okolja iz pododstavka a), o analizah stroškov in koristi ter o drugih ekonomskih analizah in predpostavkah, ki se uporabljajo pri okoljskem odločanju«.

 

Navedene določbe ZVO-1 sledijo določilom Aarhuške konvencije, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2004. V skladu z 2. členom konvencije pomenijo "okoljske informacije" vse pisne, vizualne, zvočne in elektronske informacije ali informacije, v kakšni koli drugi materialni obliki:

a) o stanju elementov okolja, kot so zrak in ozračje, voda, prst, zemljišča, krajina in naravna območja, biološka raznovrstnost in njene sestavine, vključno z gensko spremenjenimi organizmi, in o medsebojnem vplivu teh elementov;

b) o dejavnikih, kot so snovi, energija, hrup in sevanje, ter o dejavnostih ali ukrepih skupaj z upravnimi ukrepi, okoljskimi sporazumi, politikami, zakonodajo, načrti in programi, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na elemente okolja iz pododstavka a), o analizah stroškov in koristi ter o drugih ekonomskih analizah in predpostavkah, ki se uporabljajo pri okoljskem odločanju;

c) o zdravstvenem stanju in varnosti ljudi, življenjskih razmerah ljudi, stanju kulturnih znamenitosti in objektov, če nanje vpliva ali bi lahko vplivalo stanje elementov okolja ali s temi elementi povezani dejavniki, dejavnosti ali ukrepi iz pododstavka b)«.

 

IP ugotavlja, da zahtevani dokument predstavlja grafični prikaz mej povečanega pridobivalnega prostora »Deskle-Lastivnica-Perunk, kjer se stranski udeleženki, kot nosilki rudarske pravice, dovoljuje izkoriščanje cementnega laporja in apnenca. Dokument se torej nanaša na območje izkoriščanja kamenin, in je nastal v postopku pridobitve pravice stranske udeleženke za izkoriščanje teh snovi po takrat veljavnem Zakonu o rudarstvu. Kamenine in mineralne snovi pa predstavljajo del okolja, kot ga definira 1. 3. točka 3. člena ZVO-1. Glede na to, da zahtevani dokument vsebuje podatke o območju pridobivalnega prostora, na katerem je stranski udeleženki dovoljeno izkoriščanje teh kamenin, nedvomno vsebuje informacije, ki imajo vpliv na okolje. Upoštevaje zgoraj pojasnjene predpise, ki urejajo to področje, IP ugotavlja, da zahtevani dokument vsebuje podatke, ki jih je treba opredeliti kot okoljske podatke. Predmetni dokument je namreč nastal v upravnem postopku izdaje dovoljenja za izkoriščanje mineralnih snovi, pred takrat pristojnim državnim organ in je del konkretnega pravnega akta (dopolnilne odločbe), zato skladno z določbo 5. točke drugega odstavka 110. člena ZVO-1 in drugih zgoraj navedenih določb tega zakona predstavlja okoljski podatek. Kot tak pomeni po ZDIJZ absolutno javno dostopni podatek, glede katerega ne velja nobena izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja. ZDIJZ je namreč z določbo 2. alineje tretjega odstavka 6. člena postavil zakonsko predpostavko, da je prevladujoč interes javnosti za razkritje okoljskih podatkov podan vselej, ko gre za podatke glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatke iz varnostnega poročila in druge podatke, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja. Na ta način je zakonodajalec razširil pravice, ki jih zagotavlja drugi odstavek 6. člena ZDIJZ, saj izkazovanje in dokazovanje prevladujočega interesa javnosti v takšnih primerih ni potrebno. Glede na navedeno IP ugotavlja, da glede zahtevani dokument predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja.

 

  1. Sklepno

 

Na podlagi vsega navedena IP zaključuje, da je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo (83. člena ZRud-1 v povezavi z določbami 2. točke prvega odstavka 6. člena in drugo alinejo tretjega odstavka člena ZDIJZ ter 110. člen ZVO-1), zato je IP pritožbi ugodil ter na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa odpravil in sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

K II. točki izreka:

 

IP ugotavlja, da je stranska udeleženka priglasila tudi stroške pravnega zastopanja. Prvi odstavek 114. člena ZUP določa, da če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel. IP ugotavlja, da je stranska udeleženka v postopku priglasila stroške, vendar pa s svojim zahtevkom ni uspela. Posledično ji ne pripada povračilo stroškov postopka, zato je IP z drugo točko izreka te odločbe zahtevek za stroške postopka zavrnil. 

 

 

 

K III. točki izreka:

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

 

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Enako kot ZGD-1.

[2] Smiselno enako določbo vsebuje tudi ZPos S v tretjem odstavku 2. člena.

[3] Oziroma njena pravna predhodnica.

[4] Komentar k prvem odstavku 39. člena ZGD-1, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), avtorji komentarja Marijan Kocbek ... et al., GV založba, 2006, Ljubljana.

[5] I U 1203/2016-27 z dne 19. 12. 2018.

[6] Id.

[7] Tako upravno sodna praksa, npr. sodbe Upravnega sodišča, št. U 284/2008 z dne 27. 5. 2009, št. U 1276/2008 z dne 11. 2. 2010, št. I U 1132/2015 z dne 27. 1. 2016.

[8] Npr. sodbe IU 1132/2015-26 z dne 27.1.2016 in U 1976/2008-26 z dne 11.2.2010.

[9] Smiselno enako določa tudi 6. točka petega odstavka 35. člena ZRud-1.