Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 29.01.2020
Title: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije - Ministrstvo za okolje in prostor
Number: 090-10/2020
Category: Okoljski podatki, Pravo EU, Upravni postopek
Status: Sustained


POVZETEK:

Organ je zavrnil prosilcu dostop do odgovora Republike Slovenije na uradni opomin Evropske komisije (kršitev št. 2019/4058 z dne 25. 7. 2019), upoštevaje 5. člen Uredbe št. 1049/2001 in sodno prakso Sodišča EU, ter na podlagi prvega odstavka 5.a člena in 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da izjemi od dostopa po ZDIJZ nista podani. V zvezi z Uredbo št. 1049/2001 pa je IP ugotovil, da ne gre za vprašanje dostopa do dokumenta Evropske komisije, ampak do dokumenta države članice. Povedano drugače, ne gre za dokument, na katerega se nanaša prvi odstavek 5. člena navedene uredbe. Upošteval pa je tudi, da sodna praksa Sodišča EU ni formalni pravni vir. IP je tako pritožbi prosilca ugodil.

 

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-10/2020/8

Datum: 30. 1. 2020

 

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi DRUŠTVA ZA OPAZOVANJE IN PROUČEVANJE PTIC SLOVENIJE, Tržaška cesta 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: prosilec), z dne 6. 1. 2020, zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Dunajska cesta 48, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 090-225/2019/15 z dne 23. 12. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

 

ODLOČBO:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 6. 1. 2020 se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 090-225/2019/15 z dne 23. 12. 2019 odpravi ter se odloči:

»Organ je dolžan v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe posredovati prosilcu v elektronski obliki na njegov elektronski naslov odgovor Republike Slovenije na uradni opomin Evropske komisije zaradi neizpolnitve obveznosti iz prvega odstavka 4. člena, prvega in drugega odstavka 6. člena ter točke (d) prvega odstavka 12. člena Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. 5. 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, prvega in drugega odstavka 3. člena ter prvega, drugega in tretjega odstavka 4. člena Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. 11. 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (kršitev št. 2019/4058).«.

 

  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

Obrazložitev:

 

Prosilec je z zahtevo z dne 4. 10. 2019 zahteval v elektronski obliki dostop do odgovora Republike Slovenije na uradni opomin Evropske komisije (kršitev št. 2019/4058 z dne 25. 7. 2019) na temo upadanja populacij travniških ptic in barjanskega okarčka (Coenonympha oedippus) ter slabšanja stanja njihovih habitatov v Sloveniji.

 

Organ je o zahtevi odločil z odločbo št. 090-225/2019/15 z dne 23. 12. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevo prosilca zavrnil. V utemeljitvi svoje odločitve je navedel posamezne določbe ZDIJZ, in sicer prvi odstavek 1. člena, 4. člen, 22. člen in 26. člen ter glede izjem dostopa prvi odstavek 5.a člena in 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Nadalje je navedel, da interes prosilke za posredovanje odgovora Republike Slovenije na uradni opomin Evropske komisije (kršitev št. 2019/4058 z dne 25. 7. 2019) na temo upadanja populacij travniških ptic in barjanskega okarčka ter slabšanja stanja njihovih habitatov v Sloveniji, ne prevlada nad škodo, ki bi jo razkritje dokumenta povzročilo. Nadalje je pojasnil, da se uradni opomin – kršitev št. 2019/4058 nanaša na neustrezno rabo členov 4 (1), 6 (1) in (2) ter 12 Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. 5. 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, 22. 7. 1992, str. 7; v nadaljevanju: Direktiva o habitatih) ter členov 3, 4 (1), (2) in (3) Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. 11. 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 20, 26. 1. 2010, str. 7; v nadaljevanju: Direktiva o pticah). Po pritožbah naravovarstvenih nevladnih organizacij iz Slovenije v letih 2014 in 2015 ter po predhodnih razpravah s slovenskimi organi so službe Evropske komisije pričele s preiskavo EU Pilot št. 9285/18 glede upadanja populacij travniških ptic in metulja barjanski okarček ter slabšanja stanja njihovih habitatov na območju Natura 2000 v Sloveniji. Preiskava se je nanašala na slabšanje stanja habitatov iz Priloge 1 k Direktivi o habitatih in habitatov iz Priloge II k Direktivi o habitatih ter člena 4 Direktive o pticah ter o vznemirjanju teh vrst ptic na območju Natura 2000, Ljubljansko barje, Goričko, Planinsko polje, Berginjski stol, Črna dolina pri Grosuplju, Duplica in Stržene luže. Predmet preiskave je bila populacija travniških ptic povsod po Sloveniji. Rezultat monitoringa je pokazal, da gre za zmeren upad populacij določenih vrst ptic in da ni ustreznega sistema za učinkovit nadzor in preprečevanje slabšanja stanja naravnih habitatov in habitatov teh vrst ter vznemirjana na območju Natura 2000. Monitoring je pokazal, da v območju Nature 2000 niso bili izvedeni ohranitveni ukrepi, ki ustrezajo ekološkim zahtevam teh habitatov in da dosedanji okvir ne zagotavlja ustrezne zaščite v Sloveniji. Gre torej za dokumente, ki se nanašajo na odprt postopek kršitve proti Republiki Sloveniji. V skladu s 5. členom Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. 5. 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (v nadaljevanju: Uredba), ki se neposredno uporablja, je organ prosil Evropsko komisijo za soglasje in mnenje v zvezi z razkritjem navedenih dokumentov. Po obstoječi sodni praksi Sodišča Evropske unije (zadeve T-272/15, točka 48, in C – 514/11 P, LPN in Finska proti Komisiji) se dokumentov ne razkriva, dokler traja postopek pred Komisijo. Evropska komisija je organ obvestila, da je zahteva naslovljena na državo članico in ne na dokument, ki bi ga sestavila sama, zato ne more sprejeti zahteve za napotitev po Uredbi. Ob tem je opozorila še na obstoječe stališče Sodišča Evropske unije (npr. zadeva C – 514/11 P, LPN Finska proti Komisiji), po katerem se dokumenti v zvezi s postopki zaradi neizpolnitve obveznosti, ki je v fazi predhodnega postopka, ne razkrivajo. Glede na navedbe in prakso Sodišča Evropske unije ni sporno, da bi razkritje dokumentov lahko škodilo postopku za ugotavljanje kršitev. Razkritje bi ogrozilo razmerje medsebojnega zaupanja med organi države članice, torej med Republiko Slovenijo in Komisijo, ki mora omogočiti, da se zadeva reši oziroma uskladi z zahtevami direktive sporazumno in brez predložitve zadeve Sodišču Evropske unije. Povedano drugače, razkritje dokumentov v zvezi s postopkom zaradi neizpolnitve obveznosti, ki je v fazi predhodnega postopka, bi lahko spremenilo naravo in potek tega postopka. Z razkritjem dokumentov bi se lahko izkazalo, da je težje začeti pogajanja in skleniti sporazum med Evropsko komisijo in Republiko Slovenijo, s katerim bi prenehala kršitev. Posledično bi bilo težje zagotoviti spoštovanje prava Unije in rešiti spor brez predložitve zadeve Sodišču Evropske unije. V skladu z drugim in tretjim odstavkom 4. člena Uredbe institucije zavrnejo dostop do dokumenta, če bi razkritje oslabilo varstvo poslovnih interesov fizičnih ali pravnih oseb, vključno z intelektualno lastnino, sodnih postopkov in pravnih nasvetov, namena inšpekcij, preiskav, revizij, razen če prevlada javni interes. V skladu z navedeno določbo se dostop do dokumenta, ki ga je pripravila institucija ali prejela za notranjo rabo in se nanaša na zadevo, o kateri institucija ni odločala, zavrne, če bi razkritje resno oslabilo potek odločanja institucije, razen če ne prevlada javni interes za razkritje. V zvezi s prakso Sodišča EU o tem, da se dokumenti, dokler teče postopek pred Komisijo, ne razkrivajo, saj interes, da se vsebina dokumenta javno objavi, ki je utemeljen s tem, da dokument vsebuje okoljske informacije, ne prevlada nad škodo, ki bi jo razkritje dokumenta lahko povzročilo, je organ zahtevo prosilke zavrnil.

 

Organ po prejemu pritožbe ni nadomestil izpodbijane odločbe z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-225/2019/18 z dne 14. 1. 2020, poslal v odločanje IP. Pritožbi je priložil kopije dokumentov spisa zadeve št. 090-225/2019. Na poziv IP je organ posredoval še odgovor Evropske komisije z dne 17. 12. 2019 in zahtevani odgovor Republike Slovenije.

 

Pritožba je utemeljena.

 

Meje preizkusa pritožbe

 

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Upoštevaje navedeno IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

 

IP nadalje ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ in da z zahtevanim dokumentom razpolaga v materializirani obliki. Organ ga je namreč IP tudi posredoval. Sporno v obravnavanem primeru je, ali so zahtevani podatki prosto dostopni ali ne.

Predmet presoje je torej odgovor Republike Slovenije, št. 54204-33/2019/4 z dne 21. 11. 2019, na uradni opomin Evropske komisije zaradi neizpolnitve obveznosti iz prvega odstavka 4. člena, prvega in drugega odstavka 6. člena ter točke (d) prvega odstavka 12. člena Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. 5. 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, prvega in drugega odstavka 3. člena ter prvega, drugega in tretjega odstavka 4. člena Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. 11. 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (kršitev št. 2019/4058), ki obsega odgovor Vlade v imenu Republike Slovenije na stališče Evropske komisije zaradi neizpolnitve določenih obveznosti ter 5 prilog:

- prilogi 1 in 2 obsegate podatke, ki se nanašajo na določene živali,

- priloga 3 na izvajanje ukrepov za zaokrožitev površin zunaj con,

- priloga 4 na ukrepe, ki se izvajajo za preprečevanje slabšanja stanja,

- priloga 5 pa obsega tabele s podatki »Ime cone«,»ID območja«, »Ime območja«, »Skupina območij Natura 2000«, »Sektorski ukrep«, »Cilj PUN2000 2015-20 (ha)«, »Dejanski vpis (ha)«, »% doseganja ciljev 2018« in »% doseganja ciljev 2019«.

 

Ker je organ zavrnil prosilcu dostop do zahtevanega dokumenta na podlagi prvega odstavka 5.a člena in 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. 5. 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (v nadaljevanju: Uredba št. 1049/2001), se IP v nadaljevanju opredeljuje najprej do izjeme po prvem odstavku 5.a člena ZDIJZ.

 

Izjema po prvem odstavku 5.a člena ZDIJZ

 

V skladu s prvim odstavkom 5.a člena ZDIJZ organ zavrne prosilcu dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, glede katerega je dostop v skladu z zakonom (npr. ZIN) prepovedan ali omejen tudi strankam, udeležencem ali oškodovancem v sodnem, upravnem ali z zakonom določenem nadzornem postopku.

 

Kot izhaja iz besedila Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: ZDIJZ-C)[1] določa prvi odstavek 5.a člena t. i. »izjemo strankinega pravila«. Če namreč področni postopkovni zakon določa, da stranka postopka začasno nima dostopa do »svojih« podatkov, potem ne more imeti dostopa do njih tudi nihče zunanji, saj bi to razgradilo sam smisel postopka (interesi postopka). Navedeni odstavek naj bi prišel v poštev zlasti v primeru prikritih preiskovalnih ukrepov in podobno, kadar osumljenec v določenem (pred)kazenskem postopku ne more na podlagi ZDIJZ zahtevati vpogleda v dokumentacijo, ki se nanaša nanj (kot je ne more zahtevati tudi nihče drug v času, v katerem postopkovni zakon določa, da je dostop prepovedan ali omejen). Iz sprejetega amandmaja k temu členu (z dne 9. 1. 2014) pa nadalje izhaja, da so z izrazom "z zakonom določeni nadzorni postopki" mišljeni tisti postopki, ki so v Republiki Sloveniji zakonsko urejeni in ne spadajo pod klasične upravne postopke ali vsaj ne pod upravne postopke v celoti.

 

Upoštevaje navedeno po mnenju IP izjema po prvem odstavku 5.a člena ZDIJZ v obravnavanem primeru ni podana, organ pa se do te izjeme niti ni konkretno opredelil. IP namreč ni seznanjen, da bi obstajala posebna zakonska določba, na podlagi katere bi bil dostop do zahtevanega odgovora omejen. IP se tako nadalje opredeljuje do izjeme varstva upravnega postopka, ki jo je organ prav tako navedel kot pravno podlago za izjemo od prostega dostopa do zahtevanega odgovora.

 

Izjema varstva upravnega postopka

 

Iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izhaja, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. V tem primeru govorimo o izjemi varstva upravnih postopkov. Za obstoj izjeme varstva upravnega postopka morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer:

- upravni postopek, v zvezi s katerim je bila sestavljena ali pridobljena informacija, je v teku, in

- razkritje informacije bi škodovalo izvedbi upravnega postopka.

 

IP primarno ugotavlja, da v obravnavani zadevi za obstoj navedene izjeme ni izpolnjen že prvi pogoj – to je, da gre za dokument, ki je sestavljen ali pridobljen zaradi upravnega postopka.

 

Upravni postopek je vrsta pravno urejenega postopka kot celote (zaporedja) procesnih dejanj, s ciljem oblikovati neko upravno pravno razmerje, tj. razmerje na področju upravnega prava. Bistvo upravnega postopka je, da oblastveni organ v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank (prvi odstavek 1. člena ZUP). Predmetni zakon kot upravno zadevo opredeljuje odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve (drugi odstavek 2. člena ZUP). Upravni postopek je lahko splošen, ki ga ureja ZUP, ali poseben, ki pa ga lahko določi le poseben zakon, ob pogojih, da je to potrebno za postopanje na posameznem upravnem področju in da so ta posebna pravila v skladu s temeljnimi načeli upravnega postopka. 

 

Upoštevaje predhodno navedeno je tako mogoče v obravnavanem primeru ugotoviti, da se zahtevani odgovor Republike Slovenije ne nanaša na upravni postopek oziroma da ne gre za upravno zadevo. Na podlagi navedenega IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o upravnem postopku v teku kot izjemi po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato se IP nadalje ne opredeljuje do kriterija, ali bi razkritje informacije škodovalo izvedbi upravnega postopka. Povedano drugače, izjema upravnega postopka po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ po oceni IP v obravnavanem primeru ni podana.

 

Uredba št. 1049/2001

 

Organ je zavrnitev dostopa do zahtevanega dokumenta dejansko konkretneje utemeljil predvsem na dejstvu, da gre za odprt postopek ugotavljanja kršitve Republike Slovenije. Upoštevaje določbe predmetne Uredbe je tudi zaprosil Evropsko komisijo za soglasje in mnenje glede razkritja predmetnega odgovora.

 

V skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe št. 1049/2001 se država članica posvetuje z institucijo, da bi sprejela odločitev, ki ne ogroža doseganja ciljev te uredbe, kadar država članica prejme zahtevo za dokument, ki je v njeni lasti, izvira pa iz institucije, razen če je že jasno, ali naj se dokument razkrije ali ne. Uredba št. 1049/2001 torej ureja izključno dostop do dokumentov v posesti evropskih institucij in načeloma ne posega v slovensko ureditev pravice dostopa do informacij javnega značaja. Dokumente evropskih institucij, ki jih te pošljejo Republiki Sloveniji kot državi članici, bi torej bilo mogoče zahtevati od samih organov EU, kot tudi od slovenskih organov po pravilih ZDIJZ. Vendar pa mora vsaka država članica, in torej tudi Republika Slovenija, spoštovati načelo lojalnega sodelovanja z evropskimi institucijami in torej ne ovirati primarne uporabe Uredbe št. 1049/2001 in pravila glede varnosti evropskih institucij (točka 15 preambule Uredbe). Načelo oziroma doktrina lojalne razlage evropskega prava pomeni, da morajo države članice svoje nacionalno pravo interpretirati v luči in v duhu prava EU, oziroma tako, da s svojimi notranjimi predpisi ne bodo preprečevale uresničevanja evropskih predpisov. Opisano načelo, v teoriji poznano tudi kot Interpretatio Europea, Republiko Slovenijo torej zavezuje, da po eni strani ne sme ovirati svobodnega dostopa do dokumentov, do katerih imajo subjekti pravico na podlagi te uredbe (s svojo morebiti preveč restriktivno zakonodajo) ter po drugi strani s »preveč« liberalno zakonodajo ne sme izničiti omejitev in še zlasti izjem, ki jih postavlja Uredba št. 1049/2001. Zato 5. člen predmetne uredbe organom v državah članicah izrecno nalaga dolžnost posvetovanja s pristojno evropsko institucijo, kadar upravičenci v svojih državah zahtevajo dokumente, katerih avtor je evropska institucija.

 

V obravnavanem primeru je ugotoviti, kar je v svojem odgovoru (z dne 17. 12. 2019) navedla tudi Evropska komisija, in sicer, da ne gre za vprašanje dostopa do dokumenta Evropske komisije, ampak do dokumenta države članice. Povedano drugače, predmet presoje je tako dokument, na katerega se določba prvega odstavka 5. člena Uredbe št. 1049/2001 ne nanaša, sodna praksa Sodišča EU pa ni formalni pravni vir.

 

Po oceni IP torej izjemi dostopa po prvem odstavku 5.a člena ZDIJZ in 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ nista podani, prav tako pa IP po uradni dolžnosti ni ugotovil, da bi bila podana katera druga izjema od prostega dostopa po ZDIJZ. Dokument sicer vsebuje podatke o imenu, priimku in funkciji podpisnika, vendar ne gre za varovane osebne podatke. V skladu s prvim odstavkom 6. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov[2] je podana pravna podlaga za njihovo obdelavo, in sicer 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. V obravnavanem primeru je fizična oseba podpisnik dokumenta kot generalni sekretar Vlade, torej se osebni podatki nanašajo na opravljanja javne funkcije.

 

Na tem mestu pa IP opozarja tudi na 2. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka, torej ne glede na taksativno določene izjeme od prostega dostopa, dostop do informacije dovoli, če gre za podatke glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatke iz varnostnega poročila in druge podatke, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja. ZDIJZ je tako s to določbo postavil zakonsko predpostavko, da je prevladujoč interes javnosti za razkritje podatkov podan vselej, ko gre za navedene podatke. Na ta način je zakonodajalec razširil pravice, ki jih zagotavlja drugi odstavek 6. člena ZDIJZ, saj izkazovanje in dokazovanje prevladujočega interesa javnosti v takšnih primerih ni potrebno. Takšna ureditev je bila vnesena v ZDIJZ kot posledica ratifikacije Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega sredstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju: Aarhuška konvencija). Za okoljske informacije namreč zaradi določil te konvencije ne velja nobena izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ kot absolutna. Cilj Aarhuške konvencije je, da vsaka pogodbenica v skladu z določbami te konvencije zagotavlja pravico do dostopa do informacij, do udeležbe javnosti pri odločanju in do dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah, da bi prispevali k varstvu pravice vsake osebe sedanjih in prihodnjih generacij, da živi v okolju, primernem za njeno zdravje in blaginjo. Določilom  Aarhuške konvencije pa sledi tudi Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1)[3], ki med temeljnimi načeli določa načelo sodelovanja in načelo javnosti, načelo javnost pa izhaja iz 13. člena ZVO-1, ki določa, da so okoljski podatki javni in da ima vsakdo pravico dostopa do okoljskih podatkov skladno z zakonom. Nadalje pa tudi prvi odstavek 110. člena ZVO-1 določa obveznost oseb javnega prava, nosilcev javnih pooblastil in izvajalcev javnih služb, da morajo vsem zainteresiranim osebam omogočiti dostop do okoljskih podatkov, če to določa ta zakon in predpisi, ki urejajo dostop javnosti do informacij javnega značaja.

 

Kot  navedeno, določba 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ napotuje na uporabo določb ZVO-1. Iz 3. člena tega zakona pa izhaja, da je okolje tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja, da so deli okolja tudi živalske ter rastlinske vrste, vključno z njihovim genskim materialom, ter da so posebni deli okolja vode in tla ter s predpisi o ohranjanju narave posebej določene mednarodno varovane in zavarovane prosto živeče rastlinske in živalske vrste, njihovi habitati in habitatni tipi, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju po predpisih o ohranjanju narave. Iz drugega odstavka 110. člena ZVO-1 pa nadalje izhaja tudi, da je med drugim okoljski podatek zlasti podatek o stanju okolja in njegovih delov. Povedano drugače, v obravnavanem primeru zahtevani dokument nedvomno obsega podatke, ki se nanašajo na varstvo okolja z vidika ohranjanja naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, za okoljske podatke pa velja po ZDIJZ posebna ureditev. Predmetni odgovor namreč predstavlja odgovor Republike Slovenije na očitke Evropske komisije zaradi neizpolnitve določenih obveznosti po Direktivi o habitatih in Direktivi o pticah, ki se nanašajo na območje Natura 2000, pa tudi širše. Mreža posebej varovanih območij Natura 2000 je namenjena ohranjanju biotske raznovrstnosti, in sicer tako, da varuje naravne habitate ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, pomembnih za Evropsko unijo, je torej ključni steber varstva narave v Evropski uniji.[4] Pa tudi sicer lahko negativni vplivi na okolje povzročijo upadanje biotske raznovrstnosti na ekosistemski, vrstni in genski ravni in zmanjševanje krajinske pestrosti. Nesporno gre torej o obravnavanem primeru za okoljske podatke, kot to poudarja že sam prosilec.

 

Na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag je IP zaključil, da je podana pravna podlaga za dostop do zahtevanega odgovora Republike Slovenije v zvezi z uradnim opominom Evropske komisije št. 2019/4058, kar pomeni, da je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo. Izhajajoč iz navedenega je tako IP pritožbi prosilca ugodil ter na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa odpravil in sam odločil o zadevi. Organ je dolžan prosilcu omogočiti dostop do zahtevanih podatkov, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka te odločbe).

 

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[5] oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica informacijske pooblaščenke

 


[1] Besedilo je določila Vlada Republike Slovenije na 27. redni seji 3. 10. 2013.

[2] Splošna uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES.

[3] Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg in 84/18 – ZIURKOE).

[4] Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), Uradni list RS, št. 49/04, 110/04, 59/07, 43/08, 8/12, 33/13, 35&13 – popr., 39/13 – odl. US, 3/14, 21/16 in 47/18.

[5] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš.